KAKO POVEDATI
Ja, ni bilo lahko.
Ker sem še študentka je bilo vse skupaj se veliko težje. Pa sem se oločila da povem. No bilo je tako, da sem seboj pripeljala se svojega fanta(da nisem slisala 3 dni dolge pridige in očitke, češ kaj sem pa mislila) in povedala, da bosta decembra pač postala dedek in babica. To je bil šok. Mama je samo rekla kam se ti pa mudi in zgrožena odšla ven, ata pa se je nekaj zafrkaval. no po dolgem premoru je mama prišla nazaj in se pokušala kotrolirat, ter me spraševala, kaj mislim zdaj, pa sem ji povedala, da mislim pavzirat in obdržat otroka, ampak mi je dala jasno vedeti, da ona na mojem mestu tega ne bi naredila,ter da naj še enkrat dobro premislim. Vzdušje je bilo ubijajoče. Ker doma nisem doživela podpore sem bila neznansko razočarana, tako, da sem se za par dni preselila k fantu, kjer so bili novice več kot veseli. Čez nekaj dni sem prišla domov, kajti treba je bilo počakati, da se šok poleže. No pa ko so videli da mislim resno, so se sprijaznili in vsi skupaj komaj čakali novega člana. ob rojstvu, pa so pozabili vse in zdaj so ponosni na svojo hčerko ,še bolj pa na svojega vnuka. lep pozdrav in čim lepši sprejem takih novic.
Jaz sem bila še v srednji šoli ko sem zanosila. Seveda je doma bilo hudo, še hujše je bilo ko sem pustila šolo. Sita sem bila opravljanja in tudi slabe ocene sem dobivala. V šoli smo se zmenili, da bom zadnji letnik naredila z izpiti ali pa jo bom končala v večerni šoli. Rodila bom septembra. Študirat ne bom šla. Ostala družina je se kar veseli dojenčka. Starši imajo pač, sedaj slabo mnenje o meni. Sem pač neodgovorna oseba. Njih bolj skrbi kaj bodo drugi rekli itd. Še posebaj oče je hotel, da naredim splav. Doma je še vedno napeto. Mami je najprej ugotovila, vprašala me je če sem mogoče nosoče, jaz sem pa rekla ja, kaj pa naj bi. Ona je povedala očetu, mene ni bilo zraven, ker sem se bala njegove reakcije. On je seveda znorel. Mi je vseeno kaj si mislita, mislim samo na otroka. Od fanta nimam kaj dosti pomoči in nevem ali jo bom kdaj sploh imela. Še nisva vsega razčistila. Najbolj mi pomaga teta in sem ji zelo hvaležna.
Pri nas (in upam, da je takih družin še veliko) pa je bila novica o novem življenju vesela novica. Takoj smo odprli steklenico penine in nazdravili novemu zemljanu. Moji starši imajo sedaj ob treh svojih otrocih že osem vnukov in vsakega posebej se izredno veselijo. Ravno tako tudi moževi starši skoz in skoz “navijajo” še za kakšnega vnuka.
kristinca draga, želim ti da kar najbolje zapluješ v te vode. ne oziraj se na okolico, poskrbi zase in na prvem mestu za otroka. upam, da bodo starši spremenili mnenje, ko bodo zagledali otročka. sem prepričana, da ga bodo. ne se ustrašit, če vedno ne bo šlo kot po maslu, če boš za večino del sama. mogoče se bo kasneje našel kdo, ki bo imel rad tebe in otroka. srečno!!!
Kristina, se strinjam z Barbi. Ko ga bodo starši zagledali, ga bodo sigurno vzljubili.
Tak primer je bil pri prijateljici. Stara je bila 18 let, srednje šole ni končala, žurala cele noči, živela malo doma, malo pri fantu. Potem pa je zanosila. Starša sta jo hotela prisiliti, da bi naredila splav, ona pa ni hotela. Kmalu se je razšla s fantom in prišla domov. Ko je rodila hčerko, sta se njana starša dobesedno zaljubila vanjo in postala je najbolj občudovano in ljubljeno bitje. Dve leti kasneje je prijateljica spoznala moškega in se nato kmalu z njim poročila. To je bilo 10 let nazaj, onadva pa sta še danes srečna in imata tudi skupnega otroka.
Vidiš, sreča tudi nate čaka. Mogoče že za naslednjim vogalom, zato ne obupaj.