Kako postopati z bratom?

Moj starejši brat ima 35 let, živi še vedno v hiši pri starših. Že od nekdaj je tih, precej nesocialen. Vedno večji problem so njegovi “izpadi” oz. ne vem, kako naj poimenujem njegova ravnanja. Sicer sama ne živim več doma, tako da sem priča njegovim ravnanjem le občasno. Pred prazniki, njegovim rojstnim dnevom in verjetno vsakim koncem tedna in obvezno kadar jaz pridem na obisk, ga prime nekakšno obsedeno stanje (depresija?) . Starša sta popolnoma nemočna in v strahu, da si ne bo kaj naredil. Kako zgledajo ti izpadi? Začnejo se s hudimi očitki staršem in tudi meni, v smislu, kakšen debil je in da se je tak že rodil, da mu nič ne gre, da mi želi, da bi mi šlo v življenju vse narobe tako kot njemu, da bo kar šel, tako ali tako se nič ne da v življenju … Pri tem postaja vse bolj togoten, gre mu skorajda na jok in le mene in starša žali, karkoli mu odgovorim, ga le podžgem. Starša sta vedno čisto tiho, skoraj v krču, karkoli stori, mu nikoli ne rečeta ničesar, čeprav, po mojem mnenju manipulira z njima. Prav tako ne loči realnosti od imaginarnega stanja, npr. večno trdi, da nima denarja, kar ne ustreza realnosti, saj hodi v službo, ima čisto povprečen dohodek, pa tudi doma, kolikor mi je znano, ne plačuje za hrano ali stroške. Takšnih primerov neločevanja realnosti od imaginarnega je še veliko. Vsak pogovor spelje v negativno smer, ali v smislu, kako se nič ne da ali v smislu, kakšen revež je. Poleg tega veliko časa preleži v postelji, češ da ga vse boli, od sklepov do želodca. Ko sem ga vprašala, če bo kaj naredil za svoje boljše počutje, obiskal splošnega zdravnika, mi je odgovoril, da nima časa. Kar zopet ne ustreza realnosti, saj veliko časa preleži v postelji.
Situacija postaja vse hujša, starša sta obupana, a popolnoma nemočna, ne vesta, kako se spoprijeti s situacijo in v strahu mu dopuščata vse. Hkrati pa si, vsaj po mojem mnenju, mati ne prizna, da je z njenim sinom nekaj narobe. Njegovih groženj po odhodu, samomoru je vedno več …
Zato me zanima, kaj lahko storimo kot svojci. Ko sem mu omenila, da bo najbrž potreboval strokovno pomoč, me je zavrnil, češ, da jo rabim jaz. Ne vem, če se sploh še zaveda, kaj počne? Kako mu predlagati pomoč, če jo zavrača. Kam se lahko obrenem? K njegovemu osebnemu zdravniku? Kaj sploh lahko storim preden bo prepozno?

Pozdravljeni!

Glede na zapisano ima vaš brat hude težave. Sigurno potrebuje strokovno pomoč in to čim hitreje, saj se bodo izbruhi stopnjevali. Če sklepamo iz njegovega vedenja in percepcije realnosti v povezavi s suicidnimi mislimi pa je stvar akutna. Načeloma mora oseba, ki zazna podobne težave najprej obiskati osebnega zdravnika, ki ga napoti naprej k specialistu psihiatrije. V kolikor to ni pripravljen narediti sam, saj se svojih težav ne oziroma noče zavedati, pa je pomembna pripravljenost svojcev, da mu pomagajo sprejeti in omogočiti uvid v problem.

To za vas in starše ne bo enostavno, vendar naj vam bo v ospredju dejstvo, da ima brat težave, zaradi katerih močno trpi. Pravilna terapija mu lahko povrne kvaliteto življenja, prav tako pa posledično pripomore k izboljšanju družinskih odnosov.

Lep pozdrav,

Petra, ŠENT