kako pomagati ženski z bulimijo
Pozdravljeni!
Sorodnica ima bulimijo že vsaj 7 let, kolikor sem seznanjena ima nepurgativni tip-prekomerno hranjenje, bruhanje (včasih parkrat na teden, včasih parkrat na dan), pretirana telovadba (dve uri na dan).
Rada bi ji pomagala z nasveti, pa ne vem, kako. V svetovalnico ali v skupino noče-pomanjkanje časa :(((, k zdravnici tudi ne, ker pravi, da je ne jemlje resno (ker ima težo normalno).
Obstaja kakšna dobra knjiga? Kakšni nasveti so zaželjeni, kakšni nasveti so mimo? Kaj vam najbolj pomaga, če ste nehale z bulimijo vsaj za nekaj časa?
Prejle sem brala vse možne stranske učinke-naj jih pokažem?
Prosim, pomagajte z nasveti!
Pomagaj ji tako, da ji stojiš ob strani vseskozi. To ne pomeni, da ji daješ nasvete glede bolezni, ampak da jo imaš enostavno rada in ji poskušaš podariti kanček sreče. Nič drugega od drugih ne potrebuje,ker ko bo želela, da ji na tak način pomagaš( zdravnik,…) ti bo to povedala sama. Morala se boš sprijazniti da ni vse v tvoji moči in da včasih (če ti zares veliko pomeni) ti celo bolj trpiš kot ona…
Pozdravljena Neja!
Zelo lepo se mi zdi od tebe, da poskušaš pomagati po svojih najboljših močeh sorodnici. Podala si se na pogumno pot in si zaslužiš vse pohvale!
Če pomislim nase in na to, kako bi meni lahko pomagala prijateljica, ko sem imela najtežja obdobja bulimije, se spomnim naslednjega:
– ne obsojaj je – izjave, kot so: pa zakaj si spet bruhala, a se nisva zmenili, da ne boš več?!! – so bile meni “mimo” – po vsej verjetnosti se že sama bolj ali manj globoko v sebi obsoja in ima slabo vest, da ji spet ni uspelo, zato ne potrebuje dodatne pridige na to temo,
– podobno kot obsojanje po mojem mnenju učinkujejo zelo preiskujoča vprašanja: Kaj si spet bruhala? Kdaj si nazadnje bruhala? Zakaj mi/si to delaš?!
– pomaga pa, da ji daješ občutek, da te lahko vedno pokliče ali kontaktira, ko ima krizo,
– pomaga tudi, da ustvariš med vama (kolikor in če se da) varno vzdušje oz. okolje, da bo dobila občutek, da se lahko odpre in prosto govori o tem, kako se počuti, kaj se ji dogaja ipd.
– meni bi recimo pomagala tudi kakšna izjava v smislu – “Nisi sama. Vidim/zavedam se, da trpiš in sem ob tebi. Poskušam te razumeti in ti pomagati, kolikor je v moji moči.” Seveda pa same izjave ne pomagajo. Moraš resno misliti in obljube izpolniti, v nasprotnem primeru jih raje sploh ne daj.
Literatura se najde kakšna – pobrskaj malo v kakšni bolje založeni knjigarni. Jaz sem tam že pred leti nabavila knjižico “Ko hrana ni več hrana” in eno super knjigo v ANG: “Women’s conflicts about eating and sexuality” – nisem sigurna, če je pravi naslov, ker knjige trenutno nimam pri sebi – govori pa o odnosu žensk do hrane (z vidika žrtev motenj hranjenja) in ga primerja z odnosom žensk do seksualnosti. Odlična knjiga – meni je zelo pomagala.
Lahko ji kakšno takšno ali podobno knjigo podariš ob kaki primerni priložnosti (sploh, če tvoja sorodnica rada bere) in se lahko o njeni vsebini kdaj pogovorita. Seveda pa lahko z branjem takšnih knjig veliko izvejo o ozadju motenj hranjenja tudi ljudje, ki se sami s takšnimi problemi niso nikoli ukvarjali…
Vso srečo ti želim!
Pozdravljeni,
uh, težko bo, če ona tega ne vidi kot problema. Na njej sloni večina dela.
A po drugi strani je kar pogosto, da oseba z motnjo hranjenja tega ne vidi kot resnega prolema, zaradi katerega bi poiskala pomoč. Takrat je koristno, če problem vidijo svojci oz. bližnji in vsaj spregovorijo o tem.
Torej, kaj lahko naredite? Ji poveste, kaj vas skrbi, kaj ste opazili, da se z njo dogaja, kakšne posledice so opazne in kakšne so še možne. Potem je važno, da povprašate kaj ona o tem misli. In potem “ponovite vajo” vsake nekaj tednov. Seveda ni samo od vas odvisno, kako se bo odzvala, “pa kdaj bo spregledala” itd. A vaši pogovori so dragoceni, dajo ji misliti, tudi če ne izgleda tako.
preberite si kaj več na strani Ženske svetovalnice, kjer se zavedamo, da ste svojci pomembni v procesu okrevanja. V kratkem se obeta tudi nova skupina za bližnje, kajti ta vloga je zelo naporna in izčrpujoča.
med literaturo bi omenila “Ko hrana ni več hrana” in “Ne kaj ješ – kaj te žene da ješ” v sloveniščini, lahko pa da v knjižnicah najdete še kaj, če vnesete geslo motnje hranjenja. V angleščini pa bi se našlo še kaj, tudi v mini knjižnici Ženske svetovalnice.
Bi pa dodala za konec še to, da se ne predajte tudi, če takoj ne bo odziva vaše sorodnice. Pomembni ste v procesu okrevanja, a prva pomembna stvar je velik zalogaj potrpežljivosti.
Hvala vsem za odgovore, sem jih pazljivo prebrala in jih bom skušala uporabit.
Je pa tako, da se midve večkrat o tem pogovarjava, ve, da lahko kadarkoli pride in se pomeni. Se tudi zaveda, da je to resen problem, a sama se ne more rešiti. Ve, da si dela škodo, ve, da ima sicer popolno postavo, a ko pridejo trenutki tesnobe (ali ne vem česa), se prenaje in potem bruha, potem vidi sebe v najslabši luči, popačeno.
Si bom izposodila omenjene knjige, jih prebrala in dala še njej, če bo hotela.
Barbapapa-ta vprašanja a la “A si spet bruhala?” pa vem, da jo še bolj potarejo in da nič ne koristijo. Saj mi tako sama pove, da je bil pa npr. prejšnji teden zelo krizen.
Kako sploh prideš do kakšnega specialista, ki bi se ukvarjal z njo? Pa da je res dober, da ji bo pomgal preko kakšne psihoterapije? Kateri so bili tisti, ki so vam pomagali?
Čau
Sama sem se zdravila zaradi bulimije, in sicer v LJ na Enoti za motnje hranjenja. Vodi jo dr. Karin Sernec. Številko se da dobiti na internetu.
Meni osebno je hospitalizacija zelo pomagala, saj spremeniš okolje in ljudi.
So pa čakalje vrste za sprejem zelo dolge, tudi eno leto.
Seveda pa vse poteka na prostovoljni bazi, kar pomeni, da mora biti oseba zrela, da se odloči za prekinitev škodljivega obnašanja in za zdravljenje.
Moram pa odkrito povedati, da čisto zdrav nisi nikoli. Vsaj meni ni uspelo.
Veliko sreče.
hei…sem 16 letnica,ki obiskuje srednjo šolo..že 1 leto pa pol bruham..prenehala sem že da nisem bruhala 3 mesece,ko pa so prišli prazniki pa se je zopet začelo nažienje..veliko vem o bulimiji,ne bruham vsak dan,na teden 1-2x,zelo rada bise še odvadila tega..prosim da mi pomagate,če ste v stiku z mano, mi prosim odpišite,ke bi zelo rada pomoč!!!hvala suzana,če se katera z podobnimi izkušnjami hoče pogovarjati naj piše…bi bila vesela!
Pozdravljene vse, ki živimo z motnjami hranjenja.Stara sem 50 let in za seboj imam dolg boj z anoreksijo in bulimijo. Z njo sem se borila od 13. leta dalje. Tudi med nosečnostjo se nisem uspela vzdržati od bruhanja in prenajedanja. Predlani sem poiskala pomoč pri ga. Ani Ziherl in skupaj sva iskali pot iz tega brezna. Še danes sem ji hvaležna za njeno pomoč,saj sem se uspela 90% pozdraviti. Če katerakoli rabi pomoč pri zdravljenju, sem se pripravljena z njo pogovarjati, jo spodbujati in ji stati ob strani.
lep pozdrav
hana
Pozdravljena, Hana,
me veseli, da ste se oglasila in ponudila podporo puncam/ ženskam, ki so šele stopile na pot okrevanja. Se vas dobro spomnim in sem se včasih spraševala, kako vam gre. Lepo, da gre dobro. Vaše izkušnje ženske, ki se je veliko let borila z bulimijo in je tako veliko naredila za svoje okrevanje, bodo dragocene za mnoge, ki se še ukvarjajo z vprašanjem, “ali se je spoloh mogoče pozdravit” in “a se splača trudit”.
Želim vam vse dobro in upam, da se kdaj srečamo!
Težak je tale svet motenj hranjenja. Mene spremlja že od 14 leta.Kar je že dobrih 23 let. Do vseh spoznanj glede prehranjevanja moraš prit sam. Čudežnih ustanov, ki bi pomagale ni. Veliko sem zdravila zaradi anoreksije in mi ni kaj veliko pomagalo. Uredila sem si življenje, Le hrana mi še vedno ne diši. Glede bulimije, nimam nekih posebnih izkušenj. Kot to, da je za vse potrebna volja.Sicer pa kjer je volja je tudi pot. Pa še priznat si je veliko treba. Posledice so in niso prijetne.
Le pogumno!