Pozdravljeni,
že časa mi je jasno, da je moja žena narcisa. Ne bom opisoval vse kakšna je, ker bi v bistvu ponavljal zgodbo, ki je bolj ali manj podobna oz. enaka pri vseh teh zgodbah. Imava dva otroka – sin 18 in hči 19 let, ki sta zlobo moje žene (ki je me hotela kaznovati s svojim obnašanjem), pokasirala otroka. Posledice odraščanja v taki družini pa so z leti vse bolj očitne pri njunem vedenju (hči asocialna, sicer dostopna prijazna (ni pa kot njene vrstnice), vendar zadržana; sin popolnoma zaprt vase, ne pusti bližine, njegov edini interes predstavlja računalnik, ki je očiten beg. Pred leti sem nekako oba spravil v dijaški dom, vendar smo zaradi krone zopet na kupu. Skratka tisti, ki ste imeli mamo narciso, kako ste si pomagali , se postavili na trdna tla, terapije pri psihologu (pri kateremu)?

zgodba = https://4d.rtvslo.si/arhiv/napovedniki-tv-oddaj/174721343 + 20 let

Pozdravljeni!

Kako mi je Vaša zgodba poznana. Tudi stanje v moji družini je podobno Vašemu. Prvi se je popolnoma zaprl, njegova soba, njegov svet (star je 18 let). Drugi sin (11) se v rač. igricah potrjuje. Jaz pa plujem nekje vmes. Poskusila sem že vse mogoče. Starejši je že od 4.razreda obravnavan pri pedopsihiatru, a brez koristi. Oprostite moji iskrenosti, ampak ta strokovnjak vodi monologe, sin pa odgovarja ja, ne, ja, ne… in ga v bistvu sploh ne posluša. Ko sem mu pa jaz želela povedati, kakšno je stanje v družini, pa me je na grd način odpravil. Tako da že dve leti sploh ne želim imeti nič s tem strokovnjakom. SIn ga pa prenaša le zaradi tega, ker mu predpiše Concerto.
Torej, 1. nasvet. Vsekakor se pozanimajte za zares dobre terapevte, ki so dobro seznanjeni s problematiko NOM. Za mlajšega imam dogovorjen v januarju pregled pri pedopsihiatrinji. Njej pa nameravam takoj na začetku povedati, za kaj se gre. Ne mislim metati stran čas, leta in ne pomagati otroku.
2. nasvet pa: ki je v bistvu tudi meni sami. Otrokom lahko pomagamo s tem, ko začnemo pomagati sebi. Ste za sebe poiskali strokovno pomoč, še vedno vztrajate v tem odnosu z NOM osebo, kje je Vaše mesto v tej zgodbi?

Veliko notranje moči Vam želim, poskrbite zase! Kolikor zmorete in lahko…

Bom začel na koncu, kje sem sam v tej zgodbi. Pred leti sem kot oseba doživel totalko, popoln kolaps, tako psihično kot fizično. Kdo tega ne doživi si ne more predstavljati kako te lahko nekdo zmrcvari/razvrednoti. In potem tista točka ali se fentat zaradi ene take osebe ali se dvignit nad to in si postavit vprašanje “kaj si delam, zaradi nje”, da bo zadovoljna oz. ne bo jezna, da ne bo zaradi kakšnega mojega dejanja spet tihi tedni itd. V bistvu se mi je na koncu v glavi vrtel le še monolog, ko dopoveduješ njej, da nisi naredil nič narobe, ji razlagaš, dobesedno kot bi se vrtela plošča z eno dalmatinsko depresivno pesmijo….skratka zblojen totalno.
Potem sem začel nekako pri sebi, se osebnostno spravit k sebi, jo nekako spravit iz sporeda v mislih, pomagal sem si tudi s hipnozo. In potem se en dan zgodi »da njeno orožje« ne prime več, poskušala na vsa stikala, nič. Seveda je z nje bruhnila še večja hudoba, pa ni bilo tapravega odziva. Prvi rezultat je bil, da sem skrajšal njene tihe dneve v tednih, na dan ali dva. Moram pa pazit, da je ne spustim preblizu, … Zadnja leta živim kot družina s svojima otrokoma, včasih (ko je gospa pri volji) se nam veselo pridrži, kot da smo neki hepy family, pa trije vemo, da je vse skupaj zlagano. Saj otroka z mano komunicirata, ni pa z njune strani tiste spontanosti.
V bistvu sta otroka od malega najbolje funkcionirala, ko je bil doma samo eden od naju. Zakaj se nisem ločil in odselil ? človek nekako odlaga, upa da bolje, se sprašuje kdaj bi otroke s tem čim manj prizadel, pa ni nikoli pravi trenutek. Ja nekako pluje vmes. Potem je še tu denar – denar (imam kredit za stanovanje 1/2 plače, ki ni majhna; da bi se razšla zdaj noče niti slišati, čeprav mi je 15 let grozila, da se bo ločila (do trenutka, ko sem ji rekel pa se dajva, nikoli več ni predlagala), sedaj, ko ji to predlagam jaz namiguje na lastni konec.
Ko gledam na celo zadevo glede narcisov jih je vse polno, do sedaj sem imel 4 šefe, dva od njih sta tam, prav tako glede na to, kar vem mami svoje žene in kar je pripovedovala o svoji stari mami), je moja žena ena v vrsti narcis v svojem rodu, kot je bila njena mama in stara mama; prav tako po moji strani, moja stara mama (po mamini strani), in moj oče (saj drugače verjetno se v takem odnosu niti ne bi pristal). Se pravi iz take družine nevede pristaneš v razmerju ali kot žrtev ali kot rabelj, druge možnosti ni, ker drugo se nepoklopi. In svet se vrti dalje v novi rod, ki bo ponovil vajo. ČE otrokoma ne bom tega razsvetlil in jih prepričal, da si pomagata; bosta vsak v svojem razmerju sin – narcis, hči žrtev narcisa.

Imam mamo narciso, oče popolnoma podrejen, bolan, izžet, izmučen, v bistvu se bori za življenje, ki mu je v vseh teh letih boja z narciso dobesedno odteklo. ona kljub visoki starosti živi in cveti iz same hudobije. V moji mladosti (pred 30 leti) se o narcisizmu ni govorilo, pomoč je bila vsaj otrokom nedostopna, prav tako informacije.

Dokler nisem prebrala ogromno literature na to temo (raziskovati sem začela pred 10 leti) in se še danes vsak dan opominjam z učenjem o tem, sem si postavljala vprašanja kot so:
– Zakaj je mama taka? Kako da “me ne mara”? Druge mame imajo svoje otroke rade… očitno je z mano nekaj narobe, da me moja mama ne mara. Bom še bolj uspešna, še več petic bom prinesla domov, končala bom (sem) dve težki univerzitetni fakulteti hkrati, da bom ja en dan s strani mame pohvaljena, naredila težak specialistični izpit in doktorirala, da bom ja en dan pohvaljena…. NE, NIKOLI. VEDNO JE BILO PREMALO.

Zelo sem zamerila očetu, da me ni zaščitil v vseh pogledih (pa ni bilo fizičnega nasilja) pred narciso… tega mu še danes ne morem odpustiti, čeprav sem veliko prebrala tudi o situaciji partnerja narcisa.

Če smem svetovati kot otrok narcise: bodite svojim otrokom največja možna opora, delajte na sebi in sebe zaščitite, psihično se okrepite, da boste lahko pomagali otrokom. Kajti posledice življenja z narcističnim staršem so grozljive…. jaz se sestavljam, dobro mi gre, vem pa, da se bom sestavljala konca življenja.

Še to: z narciso sem stike popolnoma prekinila, čeprav jo lahko v bistvu vidim vsak dan. To je še toliko težje, ker jo imaš nenehno na očeh, pa moraš sebe prepričati, da je to NIHČE! Z očetom imam minimalne stike, to pomeni 1 telefonski klic na 3 mesece po 10 minut. Več ne zmorem, že tako sem potem čisto preč za 14 dni! Polna migren in znervirana do konca. Tako življenje so mi starši naredili!!! Na meni je, da se odločim, koliko jim bom pustila, da mi ga nadalje krojijo.

Pazite nase in na otroke.

Pozdravljen v klub vrazjih babnic.
Sama imam mati, ki je narcisisticna. Je hladna, v vsem mora imeti prav, je “komandirska”, vse kar reces je ze hitro napad na njo in z vsem s cim se ne strinjas z njo postanes hitro “sovrazen” do nje. Ljubosumna in tekmovalna do lastne hcere, zeli distancirati ljudi (imeti samo zase) in je kontrolniska. Prijateljev nima (vsaj tistih globjih vezi).. ljubezen izkazuje z materialnimi dobrinami in “fejk” prijaznostjo. Otroka (vsaj mene) podcenjuje, drugega lahko spet kuje v nebo..Vse to me je ze zgodaj spodbudilo, da sem sla od doma, saj nisem zelela prevzemati njenih vzorcev. O tem se takrat pri nas se ni govorilo, da ima oseba NPD oziroma je bilo sele opredeljeno v tujini nekje v 90ih.. Vsa skoda, ki jo tak stars naredi otroku je tezko popravljiva, sploh ce otrok ni se sposoben ozavestiti vsega in opredeliti kaj je prav in kaj narobe, ker je se v procesu razvoja vrednot in ima manjko dolocenih izkusenj. Ze to, da ste vi kot oce to sprevideli je velik plus, marsikdo se tega sploh ne zaveda in skoda gre iz generacije v generacijo ( temu pravijo tudi prenasanje “Jezabel spirit-a”). Pri nas kakor opazam ne poznam veliko dobrih strokovnjakov za zdravljenje Cluster B osebnostnih motenj, se pa sigurno najde kdo, na zacetku ste tudi sami lahko v veliko pomoc, ce se o tem malo izobrazite. Morate pa vedeti, da se narcisisticne osebe zelo redko spremenijo, saj so si zgradile oklep, da je z drugimi nekaj “narobe”, ne z njimi in so v samozanikanju, pri tem pa poleg rusijo in unicujejo vso lepoto drugih cloveskih src..
Otrok potrebuje brezpogojno ljubezen, ce tega ni se kasneje pokaze v njihovih odklonilnih obnasanjih in begu v “svoje” svetove in tezkem soocanju z realnostjo.
Zelim vam , da boste s skupnimi mocmi in dovzetnostjo otrok to lahko nekako resili ali popravili.
Srecno.

Hvala za odgovore. Vem, da se ne bo spremenila. Kar dolga leta nisem razumel je njena hudobija do otrok, do mene. Pri tehtanju vztrajati ali konec, je odločilo prav to, hudobija, ne predstavljam si življenja več z njo, se posebej, če bi bil od nje kakorkoli odvisen, na stara leta. Ja, ko iluzije ni več, se človek vpraša kaj delam s tem človekom skupaj. Pa naj ima j… stanovanje.

Pa ne pozabite delati na sebi.. Kot pravi Loti v Opoju narcisa:”ni dovolj, da se uspemo rešiti iz spon narcisa, stopiti moramo iz lastne kletke!”

Začnite se imeti radi, delajte na sebi, poiščite strokovno pomoč najprej zase! Svet je lep. (to govorim iz srca, saj sama stopam na isto pot…)
Vse dobro, obilo poguma in moči Vam želim!

Meni osebno, je borba od osvoboditve od nezdravih nezdravih odnosov v družini povzročila nešteto težav. Vendar ta ista borba mi paradoksično daje tudi smisel v življenju. Naloga otrok, usaj iz moje iskušnje je ta, da prevzameta odgovornost za svoje življenje in si ga uredita od “spodaj navzgor”, ter se čim prej postavita na svoje noge. Terapija bi bila odlična izbira, tudi zato, da se naučita boljše načine medsebojnih odnosov ter izogneta težav ponavljanja nezdravih odnosov, ki samo poslabšajo življensko situacijo na dolgi rok. Pomagajte jim dosečti svoje lasto življenje izven lastne začetne družine. Zelo pomembno. Bodite pritem strateški, sami najboljše veste. Obrnite se na kolege, za nasvet. Pogovarjajte se z otroci, o občutkih, brez obsojanja bodite jim v oporo.

Želim vam vso srečo!

Tale vaš stavek, da vam je osvobajanje od toksičnih odnosov povzročilo veliko težav, hkrati pa je to paradoksalno tudi smisel življenja, je tudi meni zelo blizu in je ubesedil, kar čutim jaz. Hvala vam.

Se človek vpraša, zakaj se je spustil v to borbo, ker ima potem vrsto težav… vendar je tudi zame to smisel svojega novega razvoja popolnoma od začetka, postavitev popolnoma novih temeljev in odnosov, čeprav sem že v srednjih letih. Pozdrav.

Nov začetek, lepo prosim za informacijo glede strokovne pomoči. Lahko koga svetujete, po možnosti v osrednji Sloveniji ? Zelo vam bom hvaležna.

Jaz sem si pomagala sama, mogoče imam srečo, ker sem že po naravi optimist in dosti odprta osebnost. Razmišljala sem o psihoanalizi in podobno, nisem se pa tega poslužila nikoli. Meni so meditacije pomagale, pa da se nadzorujem kaj razmišljam. Imam se za srečno osebo, nič mi ne manjka. Nimam družine, tisto obdobje sem zamudila in ne obžalujem. Bi pa verjetno bilo drugače, če bi imela z mamo odnos normalen. Odnos se je izboljšal. Ni kot bi moral biti, ampak za 70% je boljši. Da se veliko naredit. Te rane je treba zacelit, odpustit oz. se naučit postavit meje. Ni res, da se ne da. Da se vse. Pa postavitev družine je mogoče meni tudi pomagala. Ljudje imajo take in drugačne psihične težave, to vedno bo. Tudi partner jih ima.

Joj, kako te razumem.

Ista zgodba, lahlo crknem, pa ne bom spravil zlobe ven. Otrok pa se posledično zapira v sebe, v sobo, peša v šoli, skratka trpi. Jaz pa sem razpet med službo in domačim terorjem, skratka nič od življenja za nobenega. Jbg, sem očitno moral biti v prejšnjem življenju res en velik zločinec.

Kaj lahko narediš je da skupaj greste večkrat na pohod v gore ali izlet oziroma dejavnosti skupaj. Res je malo pozno ker sta stara 18, 19 ali poskusit ni greh. Se pravi gre se za to da jima pokazeš da je druzina pomembna, neglede na celo situacijo. Pogovori se  na samem s sinom in hčerko na miren način, o zadevah, ki so pomembne za zivljenje. Za sina da bo finančno in čustveno stabilen si poišče sluzbo, da mora prevzeti odgovornost v zivljenju ter da naj ohrani dobre ljudi v svojem zivljenju, in ima hobije (npr. šport, fitnes, kar je pomembno za zdravje (fizično, mentalno), izgled, ter da naj ne bo odvisen preveč od nobene stvari (igranje iger, itd., se pravi da ima zadevo pod nadzorom). Za hčerko naj si poišče sluzbo, in podobno skrbi za svoje zdravje, postavo, pri izbiri fanta naj bo previdna da bo izbrala nekoga ki ima ustrezen odnos do nje in ona do njega ter ima zadeve urejene v zivljenju. In naj prvo skupaj zivita 2 leti preden razmišlja o otrokih.

Poveš obema da je zivljenje zunaj in ne za internetom, ter da se morata druzit v zivo s prijatelji/cami več ter da je to zelo pomembno za njiju da imata ljudi, ki bodo jima v podporo v tezkih časih tako kot tudi v doberih.

Vsakega na koncu objami, in reči da če se znajdeta v tezavah sta zmeraj dobrodošla za nasvet neglede na situacijo. Lahko jima rečeš, da jih imaš rad.