Zgodba je precej klasična…. Fant in dekle sta skupaj, zaškriplje, gresta narazen. Po nekaj tednih ona ugotovi, da tako ne bo šlo in ga želi nazaj, on pa se začne izmotavati. Ona ga skorajda prisili k temu, da o NJIMA še razmisli. Kje je problem? Sem tista prijateljica, ki jo posluša. Včasih želim dat kak res pameten nasvet, da bo nehala s svojim zaciklanim vedenjem. postavi si meje (ne bom ga klicala itd.) potem pa to 500x prekrši. Naj jo pustim pri miru, le poslušam, ne dam nobenega nasveta (začelo je frustrirati tudi mene, še sploh zato, ker misli, da je nategnila mene – prec ko se obrnem, ga pokliče, pa čeprav sem jo prej spodbujala, naj tega ne naredi, ker… naštejem posledice). Skrbi me zanjo. Kako naj ji pomagam? To traja že bolano predolgo časa. Zdi se mi, kot da se ukvarjam z đankijem. Moram pustiti, da doseže dno?

Saj si sama videla, da dajanje nasvetov pač ne zaleže. Vse, kar tvoji prijateljici lahko ponudiš, je to, kako ti vidiš zadevo, kaj bi recimo ti naredila – kaj bo pa potem kolegica naredila s to informacijo, pa je njena stvar, pa čeprav se tebi zdi še tako logično. V bistvu bi prijateljici lahko pomagal strokovnjak, ki bi ji znal pokazati, da je vse, kar se ji dogaja, posledica njenih odločitev. Ti pa moraš pač razrešiti pri sebi, da se ne boš počutila odgovorno za njena ravnanja. Mogoče jo naslednjič vprašaj, ko bo spet prišla do tebe: “Ali nisi že naveličana, da takole trpiš in prekršiš odločitev, da ga ne boš več klicala, potem pa si spet na začetku?” Če bo pritrdila: “Zakaj pa potem že mesece počneš eno in isto? Kaj ni to že zadosten znak, da tako ne boš prišla do tistega kar si želiš?” Verjetno pa si res želi, da bi jo samo poslušala, bila v oporo, kolikor si ji lahko, če pa bi te prosila za nasvet, pa ji lahko odvrneš, da si ji dala že kar nekaj nasvetov, vendar jih ni odločila upoštevati, torej nimaš več novih nasvetov, lahko pa jo poslušaš, če želi. Ogradi se od odgovornosti do njenih dejanj, ker očitno mora nekatere res orenk udariti po glavi, da se zbudijo.

Se strinjam z Orijem. Storila bo to, kar želi, ne glede na vse, kar ji govorite drugi. Žal ne moreš storiti ničesar, lahko le opazuješ. Svoje mnenje ji seveda povej (že stotič), ampak ne bodi jezna nanjo, če pač ne more iz svoje kože. Vsak se uči z lastnim tempom ali pa se sploh ne…

Skušajte ločiti svojo odgovornost od odgovornosti vaše prijateljice. Njeno vedenje, čustva, odzivi so njena odgovornost in naj se sama sooča s posledicami svojega ravnanja. To so dragocene učne lekcije življenja.

Kar lahko naredite v tem primeru je, da jo poslušate, ji daste kakšen nasvet oz. poveste svoje mnenje. Kaj pa bo naredila z vašimi nasveti, ali jih bo upoštevala ali ne, je njena odgovornost. Ne pričakujte, da bo zagotovo naredila tako, kot vi mislite, da je prav.

Seveda pa se lahko odločite, da ji nasvetov ne boste več dali, saj ste jih že večkrat, pa jih ni upoštevala. Če ji želite zares pomagati, je morda celo modro, da se odločite, da je v zvezi s to temo tudi ne boste več poslušali, saj ste jo že velikokrat, pa se stvar ni nič spremenila. Morda vam bo vašo odločitev, da se o tej temi ne boste več pogovarjali z njo, celo očitala ali vam zamerila. Vendar vztrajajte – ko enkrat postavite mejo, je pomembno, da ste dosledni (če vam bo težko ali bo “pritiskala” na vaše občutke krivde, se spomnite o namenu vaše odločitve, zakaj ste se tako odločili – morda ji boste le tako lahko zares pomagali).

Prav to, da ne boste želeli o tej temi več razpravljati z njo, jo bo lahko spodbudilo, da bo bolj pripravljena narediti nekaj drugače. Sicer se bo še naprej vrtela v začaranem krogu: rada bi drugače, a ne more, zato naredi kot običajno, nato pa svoj čustveni pritisk ali bolečino sprosti v pogovoru z vami. Kot pravite, včasih mora človek doseči dno, šele potem se “strezni” in je pripravljen spremeniti svoje vedenje. Takšne so tudi izkušnje mnogih, ki se vpišejo v Šolo čustvene inteligence, saj povedo, da jih je šele bolezen ali izguba službe ali ločitev ali kaj drugega težkega “prisililo” k temu, da so začeli drugače razmišljati in tudi drugače delovati.

Lepo vas pozdravljam!

Pred vec leti tudi jaz nisem vedela,ali korak naprej sama brez njega ali korak nazaj in z njim.
Za foro sem vprasala tri res dobre prijateljice,neodvisno eno od druge in zacuda so mi dale vse tri skoraj enak nasvet.
Nekako takole je izgledalo-jaz bi naredila tako in tako,ti pa naredi kot sama ves da je najbolje,da kasneje za tvoje odlocitve in moje nasvete ne bom jaz kriva. Pa morebitne slabe posledice,ki bi se pokazale cez cas.
Ti z njemu zivis,spis,odlocata to in ono,pa otroc po sred…-ni enostavno.
Ena od prijateljic mi je takrat rekla-kakorkoli se bos odlocila itak ne bos kar dones vedela ali je prav ta odlocitev ali druga,ker sprememba bo v vsakem primeru vidna sele cez cas. Od vaju pa je odvisno kaj se bosta iz tega naucila in kako gradila svoj medsebojni odnos.
DOVOLJ JE,DA TI NEKDO POVE OPCIJE,ODLOCAS PA SE SAM SKUPAJ Z NJIM!NIC NE DELAJ S SILO!/to je moj pogled in preverjeno pravilni.
Povejte ji,da z glavo skozi steno tudi ne gre.Bolj ko bo dirjala za njem,bolj bo bezal pred njo.Naceloma pa mislim,da se nima izoblikovanega karakterja,ker drugace bi bila malo bolj umirjena in razumska.
Po mojem ji manjka tudi velika mera samozavesti.
LP-In pazi ,da se ob prijateljici prevec ne izcrpas!

peresce,

imam sestro, ki se podobno obnaša kot tvoja prijateljica. dolgo sem se trudila, da bi ji pokazala, da naj ne rine skozi zid, naj tipa pusti na miru, razglabljali sva o variantah in posledicah le teh…
NIČ ni zaleglo. vedno ko sva se videli ista zgodba. počasi sem postajala izčrpana in čustveno izžeta.
naslednič sem ji rekla, da sem ji na to temo povedala vse, kot sem vedela in znala, in da nimam več volje poslušati isto tarnanje.
na žalost je zadevo vzela zelo osebno in sedaj mi nič ne pove o svojem privat življenju. najprej mi je bilo težko, ker tega nisem želela.
vendar, pomaga si lahko le sama, vidim, da nisem odgovorna za njeno dobro počutje in da tega namesto nje ne morem rešiti… v bistvu me je imela za “koš”, da se je pri meni spraznila..

več sreče želim vama,

pipi

Violeta*, kako si se potem odločila? Jaz sem zdaj v takem neodločnem položaju in ne vidim pravilne rešitve. Nasveti drugih so tudi v tem smislu, odloči se sama, posledice boš nosila ti… Saj to je vse res, ampak.

Pri nama še ni otrok. Rada se imava, samo sva si zelo različna… On nima sebe rad, preveč potrditev želi, začelo me je dušiti, itd.

Mogoče si ona le želi spovedati, ti pa stvarrazumeš, kot da pričakuje, da ji boš kot mama povedala, kaj točno naj naredi. potem seveda naredi nekaj povsem svojega. v odnosu s fantom ji neposredno verjetno ne moreš pomagati, lahko ji le sugeriraš, naj gleda tudi na svoje dostojanstvo. pri tem jaz na tvojem mestu ne bi prepričeval, ampak povedal le enkrat, potem pa ji dal vedeti, da tovrstnipogovori niso najbolj smiselni, če se obnaša kot otrok.

veliko sreče!