Kako pomagati
Pozdravljeni,
glede na moje lastne izkušnje mislim, da je za vsako žensko takšna izguba najprej velik šok. Šele ko se vrne iz porodnišnice se zave kaj se ji je zgodilo in takrat je zelo lepo, da ji stoji ob strani mož.
Praviloma ni besed, ki bi lahko pomagale, vsekakor pa je zelo boleče, ko ti nekdo reče: “saj si še mlad, saj boš še imel otroke”, “tako je pač hotela narava”, “mogoče je bolje tako”, itd. Želela si je ravno tega otroka, zato so takšne besede zelo zelo nekoristne.
Naj bi čas celil rane – meni se je podobno zgodilo pred šestimi meseci – vsekakor sem smrt svojega otroka sprejela kot del življenja. S tem trenutkom ko se začne življenje se lahko zgodi tudi izguba. Nekaterim pač ni dano živeti že na začetku življenja, drugim je dano 12 let, spet drugi pa dosežejo zavidljiva leta. Zakaj je tako v življenju, verjetno ne bomo nikoli našli odgovora.
Na začetku je najbolje, da jo poslušate in jo razumete. Osebno sem si tudi pomagala z branjem knjig – Kad majke žaluju, Nemirno je srce, Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudjem. Mogoče lahko pomoč poišče tudi pri psihologinji.
Ni razumnih besed, ki bi lahko pomagale vaši nečakinji, kajti gre za preveč osebno stvar. Toda skozi čas bo mogoče prišla do določenih spoznanj, kar ji bo mogoče zmanjšalo bolečino.
Lep pozdrav
Meni se je zdelo kot da se je ta nesrečni dogodek, rojstvo mrtvega otroka, zgodil meni šele dva tedna kasneje kot v resnici. Nisem se zavedala kaj se je pravzaprav zgodilo. Izgube sem se zavedla šele dva tedna po porodu in prav takrat so to izgubo ostali za silo že preboleli. Najtežje mi je bilo biti sama, ali pa sama z dveletnim sinom.
Rabila sem družbo vsak trenutek, čeprav sama nisem bila nevem kako družabna. Potrebovala sem družbo le zato da nisem cel dan sedela in jokala.
Bodite z njo, vzemite si čas zanjo, ne le prve dni pač pa tudi kasneje, bolečina ne izgine v parih dneh. Pogovarjajte se o izgubi, če to želi ali o čemerkoli drugem, meni je pasal tudi čisto navaden klepet. Najtežji mi je bil pogovor z ljudmi ki so hoteli biti sočutni in so me gledali s tistim usmiljenim nesrečnim pogledom – kar jezilo me je da sem potem jaz njim govorila da bo še vse v redu. Veliko mi pomeni, če mi ljudje izrečejo sožalje in to da se do mene obnašajo normalno, ne pa da me gledajo tako nesrečno, da bi se še srečen človek zjokal.
V Ljubljanski porodnišnici so ji verjetno dali tudi telefonsko številko psihologinje v porodnišnici, meni so obiski pri njej zelo pomagali. Tako sem se lahko pogovorila z nekom ki zna svetovati in razume.
Sama sem rodila pred šestimi tedni in včasih se mi zdi da sem še edina ki me to boli, ki trpim. Ne gre tako hitro, stojte ji ob strani zdaj in tudi kasneje, ko boste ostali sorodniki to izgubo že preboleli.
Srečno!
Draga Teta!
Zelo me veseli, da si delaš skrbi, kako pomagati nečakinji v tej težki situaciji.
Iz lastniš izkušenj ti lahko svetujem (odvisno je seveda tudi od tega, kako blizu sta si), da ji najprej poveš, da ti je žal zanjo, za umrlega otroka, za bolečino…
Objem zelo dobro dene, da se pogovarjate o tem dogodku karkoli že, da dobijo občutek, da v tej stiski niso sami so pomembni tudi obiski, majhne pozornosti, kaka knjižica v pomoč, modre misli…
Pomagati se da na veliko načinov, bodi izvirna, razmisli!
Zame se je vsaka tolažilna beseda, pogled, izrečena misel v tej veliki stiski stisnila globoko v spomin. Vsako izogibanje, molk pa pustila bolečino, razočaranje in občutek osamljenosti v odnosi do bližnjega, sorodnika, prijatelja…
Ko te ni blizu v bistvu sočloveka pustiš samega (ga v stiski zapustiš). Ni opravičila za to. In žalovanje je proces, ki traja. Bolečina izgube otroka ne mine v enem tednu, mesecu.
Torej pomagaj! Vse dobro se ti bo povrnilo. Pomoči, ki jo dobiš v stiski zlahka ne pozabiš. Morda jo boš ti tudi kdaj potrebovala…
Draga teta !
Vaša nečakinja je sedaj že doma in morda išče tolažbo in smisel življenja ob svoji deklici,morda se še ne zaveda kaj se je v resnici zgodilo.
Stojite ji ob strani.Morda se vam bo zdelo,da vas ne potrebuje.Mogoče res ne .Še ne.
Ampak verjemite mi, prišel bo čas,ko bodo ljudje okoli vas živeli naprej, sama pa bo ostala v žalovanju.In takrat vam bo hvaležna, da ste ob njej.
Zame so bile izrečene tolažbe takoj po smrti hčerke odveč,ker se nisem niti zavedala kaj v resnici se dogaja. Imela sem občutek,da gledam grozljiv film,ki pa se bo končal.Ampak … po dveh mesecih sem začela spoznavati,da je vse resnično in takrat sem potrebovala pomoč in tolažbo.
Še nekaj besed vam polagam na srce in dušo.Nikar ne dovolite,da jo tolažijo z dejstvom,da že ima enega zdravega otroka.
Iz lastnih izkušenj vam povem,da takšna tolažba zelo boli.Hčerka ji lahko veliko pomaga pri žalovanju …
Ko so mene tako tolažili so naredili več škode.Če že imam otroka ali to pomeni,da je potem lažje,če drugi umre??
Tudi za vas je to težko obdobje.Želim vam vse dobro, veliko mero potrpežljivosti, ker jo boste mogoče potrebovali.
Sabrina
Draga teta !
Vaša nečakinja je sedaj že doma in morda išče tolažbo in smisel življenja ob svoji deklici,morda se še ne zaveda kaj se je v resnici zgodilo.
Stojite ji ob strani.Morda se vam bo zdelo,da vas ne potrebuje.Mogoče res ne .Še ne.
Ampak verjemite mi, prišel bo čas,ko bodo ljudje okoli vas živeli naprej, sama pa bo ostala v žalovanju.In takrat vam bo hvaležna, da ste ob njej.
Zame so bile izrečene tolažbe takoj po smrti hčerke odveč,ker se nisem niti zavedala kaj v resnici se dogaja. Imela sem občutek,da gledam grozljiv film,ki pa se bo končal.Ampak … po dveh mesecih sem začela spoznavati,da je vse resnično in takrat sem potrebovala pomoč in tolažbo.
Še nekaj besed vam polagam na srce in dušo.Nikar ne dovolite,da jo tolažijo z dejstvom,da že ima enega zdravega otroka.
Iz lastnih izkušenj vam povem,da takšna tolažba zelo boli.Hčerka ji lahko veliko pomaga pri žalovanju …
Ko so mene tako tolažili so naredili več škode.Če že imam otroka ali to pomeni,da je potem lažje,če drugi umre??
Tudi za vas je to težko obdobje.Želim vam vse dobro, veliko mero potrpežljivosti, ker jo boste mogoče potrebovali in ko bodo drugi že pozabili na žalovanje vaše nečakinje takrat vas bo najbolj potrebovala in vam bo tudi hvaležna.
Držite se ! Sabrina
Ja, tako kot je rekla Frida – obnašanje kot da ni bilo nič, najbolj boli!!!
Tudi sama se prebijam čez težke dneve po izgubi mojega sinčka, ki sem si ga tako zelo želela in ne pričakujem preveč od drugih, ker se večina izogiba vprašanjem in pogovorom o tej temi, največ pa mi je pomenilo naslednje:
Nič preveč besed, samo stisk roke, objem in: žal mi je”. To je vse kar potrebujem.