Kako pogosto komunicirate s tasco in tascom, pa zivite v isti hisi, v locenih gospodinjstbih? Vsak dan ali nekajkrat na teden? Sprasujeta kam greste, kdaj pridete, kako, kaj, zakaj…

če sta bila dovolj dobra, da si rit v njuno hišo prinesla, potem lahko vsaj dober dan rečeš vsak dan.
Kako mi greste taka babšeta na živce. Prelena, da bi si sama kaj ustvarila, gre zastonj nekam, kjer tistih ljudi ne mara, potem pa se ji je težko že pogovarjat.

Komunikacija je potrebna v službi, na cesti, pri sosedih, prijateljih…..povsod, zakaj bi za to prikrajšal ljudi, ki so ti vzgojili moža in si celo v njihovi hiši. Kako bi se počutila, če bi tvoj mož ignoriral tvoje starše, sorodnike…. pa ne misli da so tvoji boljši od moževih, niti slučajno, tudi njihova snaha, če imaš brata govori o njih grdo.
Taki odnosi, ki so danes prepogosti, pokažejo primitivnost tistega, ki brez razmisleka koristi tuje žulje ni pa sposoben biti prijazen, vljuden in spoštljiv.

Po moje je rešitev taka. Če živite v isti hiši, pa jih ne maraš, vseeno zaradi česa, se lahko do njih obnašaš tako, kot do ljudi, ki jih srečaš na ulici ali v trgovini. Neosebno ali platonsko, saj jih ne rabiš imeti rada, jih pa lahko prenašaš, kot vse ostale na tem svetu. Tu so, občasno jih morda tudi potrebuješ, pa bo lažje stopiti do njih, če boš normalna in prijazna. Jaz tudi svojih ne maram, jih stežka prenašam, se izogibam stikom kolikor je mogoče, priznam, da sem naredila tudi kako napako, ko se bila mlajša, ampak taka sem. Do mene niso bili nikoli prijazni, me niso sprejeli in so proti meni in najinim otrokom storili greh. Mož se nikoli ni postavil pred njimi proti meni, ampak je vedno držal z mano, čeprav mi je pozneje na samem povedal, kaj si misli. Ampak midva ne živiva z njimi, midva imava svoj dom in mi se gladko j… kaj si kdo misli po vseh letih.

Več kot eno leto sva preseljena v zgornji štuk bajte pri tašči. Super se razumemo… komunikacija je bistvo vsega in ne vtikanje v drugega zaradi lastne nestabilnosti in lastnega nihanja razpoloženja. K sreči se vsi v hiši tega zavedamo in se res odlično razumemo. Večkrat grem k tašči na kakšen klepet. Tasta smo pa na žalost izgubili po kratki bitki z rakom predlani in bi si zelo želela da bi bil še živ.
Sama se zavedam in sem neizmerno hvaležna da imava več prostora kot prej, mir, prelepo okolico in še bi lahko naštevala – če ne bi bilo tako, bi se lahko ubadala s krediti, drugimi problemi, primitivnimi sosedi,… vsa umetnost komuniciranja je odvisna od posameznika.

Imam super odnose s taščo in tastom. Skoraj vsaki vikend greva na obisk.

Pogosto ravno nekomunikacija pripelje do nesporazumov in prepirov.