Sem v precej stresni situaciji zaradi mame, ki zna biti do mene zelo nesramna in hkrati izjemno posesivna.

V mojih otroških letih me je mama rihtala kot plastično punčko, mi kupovala drage cunje in me skratka razvajala.
Ko sem bila stara 12 let, pa mi ni na primer pustila, da si sama umivam in sušim lase, kar ni dopustila, da bi postala samostojna, še vedno je hotela tisti majhno punčko …
Ko sem bila v puberteti, mi je ves čas namigovala, da sem debela, čeprav sem bila vedno bolj drobne postave. Z nasmeškom na obrazu me je rekla npr., da je nova obleka sicer lepa, ampak bi bolje pristajala puncam, ki so ožje v pasu, pa da naj dam “trebuščka noter” (s sladkim glasom, dobronamerno, čeprav je vedela, da me take izjave bolijo). Pa še več grdih izjav sem slišala od nje, na primer da naj si najdem moža, ki bo visok in temen, da bo malce popravil moje gene in bodo otroci bolje izgledali kot jaz.
In grde opazke glede mojega kuhanja in drugih gospodinjskih opravil. Vedno sem se trudila, da bi se ji dokazala, da bi od nje dobila eno samo pohvalo, ampak neeeee. Zanalašč je spregledala, karkoli sem postorila. Snažilko bi rabila, ker se pri nas nikomur nič ne da! Še vedno imam v sebi ta vzorec, da se moram drugim dokazovat, da nikoli ne bom dovolj dobra. Takooo sem vedno hlepela po tem, da bi bila v njenih očeh vredna njenega odobravanja.

Če sem se kdaj skušala postaviti zase, je planila v jok in igrala žrtev. Ona pa tega že ni rekla, pa zakaj sem vendar tako občutljiva??? Če bom vedno tako občutljiva, mi bo v življenju trda predla. Ob takih trenutkih mi je očitala, da jo uničujem. Enkrat mi je celo v glavo zakričala, da sem hudič in da se me boji.
In so prišla študijska leta, ko sem stanovala v Ljubljani. Kakšen vikend sem se odločila, da ostanem v Ljubljani, in tedaj me je mama vsa zaskrbljena klicala, da kako lahko ob tako lepem vremenu gnijem v Ljubljani, da ona ne bi zdržala, da naj vendar pridem domov. Sigurno se dolgočasim, ker nimam kaj početi. Nekoč sta starša eno soboto celo prišla “mimogrede v en mini mini šoping v Ljubljano” – samo zato, da sta me odpeljala domov.

Takoj po zaključku študija sem dobila delo v mestu dve uri vožnje od doma. Juhuuuuuu, končno bom samostojna, sem si mislila. In glej ga zlomka. Eno lepo sončno soboto me pokliče oče in vpraša, kako se imam in kaj delam. “Midva sva čisto slučajno v tvojem mestu, sva prišla v en šoping”. Enih 30 let nista bila v tem mestu, zdaj sta pa mimogrede prišla v šoping. In sta me povabila na kavo. Na koncu sta me odpeljala do avta in videla sem, da sta mi prinesla en kup cunj, posteljnine in hrane. Brez kakršnega koli vprašanja, če sploh kaj rabim, in seveda brez najave. V tistem trenutku, ko sta odprla prtljažnik, je mama začela jokat: “Tako sem se ti bala pokazat, da sem ti hotela samo pomagat, ker sem vedela, da boš jezna!!!” Oh ja, jaz sem taka nehvaležna hči, ker ne sprejmem vsiljene pomoči. Sicer pa, če sem hudič in ji uničujem življenje, zakaj potem lazi za menoj, kamorkoli grem???

In sedaj, ko je prišel na butasti virus in vesta, da delam od doma, na vsak način vztrajata, naj vendar pridem domov, ker doma se bom pa ja lepše imela, pa da bom v svoji samoti psihično zbolela, ker sta tudi obe cimri šli domov.
Pa še moja delovna pogodba bo kmalu potekla 🙁 In prav zadnja stvar, ki si jo želim, je ta, da grem spet nazaj domov 🙁 Sicer imam nekako zagotovljeno delo v tujini, delodajalec mi je rekel, da lahko pridem, kadar želim, ampak zdaj je prišel ta virus in najbrž ne bo takoj letalskih povezav.

A je kdo od vas “pobegnil” od posesivnih staršev? Jaz menim, da pri meni ne bo šlo kar tako zlepa. Takim ljudem ne moreš na lep način povedat, da si odrasel in da niti ne želiš niti ne rabiš njihove pomoči. In jaz v primeru, da ne najdem druge rešitve, resno razmišljam celo o samomoru. TEGA SE NE GREM VEČ. Naj še kdo govori bedarije, da je življenje vrednota. Zame v tem trenutku ni!!! Raje sploh ne živim, kot da še enkrat slišim svojo mamo, kako me zmerja in kritizira. Res me zagrabi huda panika, ko samo pomislim, da bi en sam mesec spet živela pri starših. In celo moje življenje je eno bežanje pred mamo.
Kaj mi svetujete?

Vsi jima nasedejo in vedno so – samo distanciraj se pa ne daj niti njima niti njunim ovaduhom informacij. Tudi če greš v tujino, dokler se oglasiš na telefon, jima moraš vrata odpreti. Bodi nedosegljiva in ne pusti, da te družba ustrahuje, da toleriraš nasilje nad sabo. Slabi starši obstajajo, in če se pustiš te uničijo.

Konkretno okoli zadnje situacije s Covid – kako vesta, da delaš od doma in sta cimri šli domov – POVEDALA SI! (in ne karam te ampak poudarjam)
Lahko bi se zlagala, da moraš delati, da je za nadure, da si v samoizolaciji, ker en sodelavec čaka na rezultate. Vem, da se je grdo lagati in da imata sigurno cel kup tehnik za izživljanje in izžemanje informacij – ampak če nisi doma ali v šoli izvesta od tebe ali skupnih znancev. Odgovarjaj kratko in jedrnato, ne razlagajo, ne razlagaj, krivo drugega (in ja, v vsaki drugi situaciji bi bila slab človek).
“Mami, ne morem – ena sodelavka čaka na rezultate za Covid, ne smem vaju ogroziti, grlo me boli, se slišimo kasneje, hrano mi dostavljajo, ne hodita, ker lahko zbolita in umreta. Po zakonu je tako, sodelavka pa ne daje roke pred usta. Ne hodita, nisem vaju hotela strašiti.” Pa pokašljaj v telefon.

Veliko sreče pri pobegu. Pazi da te nazaj ne shecata s kakšno “boleznijo in potrebo po pomoči” tako kot mene, ker karkoli že zdaj delata bo 10x huje če jima uspe.

Lahko ti rečem vaouuu kako pogumna si. Če bi bila sama tako pogumna kot ti, bi mi bilo marsikaj prihranjeno. Joj, vsi ti občutki krivde, nonstop nadzor, teženje, kričanje, pametovanje, občutek manjvrednosti, to te tako uniči, tako ti zleze pod kožo, da sploh dihat ne moreš več. Ampak eni prej pridejo do tega, da so to strupeni, ubijajoči odnosi, eni kasneje. Ti si res zelo hitro ugotovila, da doma nočeš nikoli več biti in se tega tudi držiš. Res bravo za pogum in samozavest. Vztrajaj in ne hodi domov, skoz bo isto, skoz bo nadzor, kritiziranje, občutek tesnobe, manjvrednosti, taki ljudje te znajo uničit v dno duše, saj so brez empatije, brez morale, zgolj egoisti, narcisi, ki mislijo samo nase. Ubijejo lahko tisto bistvo osebe, jo potlačijo in uničijo za vedno. Mene je na srečo teh nezdravih odnosov rešil fant, zdajšnji mož, ki je izhajal iz normalne družine in mu je bilo tako obnašanje nesprejemljivo. Počasi mi je odpiral oči, da sem se začela zavedati kako zelo zlorabljena sem bila. Ko pridejo otroci, vso otroštvo pride na plano. Se zaveš, da otroštva in ta pravih staršev nikoli nisi imel in to boli, zelo boli. Pa preživiš, sploh ob podpori tako dobrega moža, ki mi je pokazal, kaj pomeni nekoga imeti rad in ne da se te nekdo lastnini.
Kar pogumno naprej, si na pravi poti, ne hodi nikoli več domov.

Pozdravljena,

sprašujete, kako pobegniti od posesivnih staršev? Pa vendar ne gre za pobeg (s tem namreč nič ne rešite, ker vihar še naprej divja v vas, najpogosteje z močnimi občutki krivde in slabe vesti), temveč za trdno postavljanje meja SEBI – kaj dovoljujem in kaj ne. Česa ne bom prenašala, česa ne bom dovolila, kakšen disfunkcionalen odnos bom takoj zapustila, če ne bo izboljšanja. Ne, ne bom pobegnila – postavila se bom zase. Ne samo pred starši (šele takrat tudi psihološko odrastemo), temveč tudi pred vsemi drugimi toksičnimi ljudmi.

Predlagam da si preberete čim več strokovne in poljudne literature na tovrstno temo, na forumu lahko najdete veliko prispevkov naših ljudi ki so se osvobajali starševskih spon. Ena od knjig ki lepo opisuje to problematiko je:

Halpern, Howard Marvin: Rezanje spon : osvobajanje od starševskih vezi : priročnik za odrasle, kako prekiniti odvisen odnos s svojimi starši

Dr. Howard M. Halpern je iz psihologije doktoriral leta 1952 in od takrat naprej je delal kot klinični psiholog in psihoterapevt na veliko šolah in klinikah v New Yorku. Bil je tudi predsednik Ameriške akademije za psihoterapijo. Ima več kot 35 let izkušenj pri delu z »odraslimi otroci.«

Vsi ljudje iz otroštva nosimo v sebi različne vzorce obnašanja, ki so nam jih privzgojili starši skozi naše odraščanje. Veliko vzorcev je dobrih in nam koristijo kot odrasli osebi, nekaj pa je tudi takšnih, ki nas ovirajo in spravljajo v slabo voljo. Ta knjiga govori o takšnih vzorcih obnašanja.

»Ljubim svoje starše, vendar sovražim način, kako se obnašam, kadar sem skupaj z njimi.«

Če vam je ta stavek znan, potem je ta knjiga za vas. Veliko knjig je napisanih na temo kako naj starši ravnajo s svojimi otroci, ta knjiga pa je ena redkih, ki opisuje kako naj otroci ravnajo s svojimi starši. Lahko ste zelo uspešni v življenju, imate celo svoje podjetje, v katerem vas vsi spoštujejo, v poslovnem svetu blestite in dosegate zavidljive rezultate, ampak ko se vrnete domov k svojim staršem, ta samozavest in uspešnost nekako zbledita. In ko prestopite prag njihovega doma, spet postanete majhen otrok.

Knjiga vas bo naučila kako prekiniti takšne škodljive odnose in kako zgraditi zdrav odnos s svojimi starši. Kako postati samostojna in samozavestna osebnost. Napisana je poljudno in z veliko primeri, v katerih se lahko vsakdo najde.

V naslednji knjigi – Strupeni starši – pa je ameriška psihoterapevtka Susan Forward pod drobnogled vzela odnose med starši in otroki. Ta odnos je temelj, na katerem gradimo odnose z drugimi ljudmi in predvsem lastno osebnost.
Strupeni starši so tisti starši, ki so svoje otroke pretepali, zanemarjali, spolno zlorabljali, obremenjevali s krivdo ali so bili do njih preveč zaščitniški. S takim ravnanjem so zastrupili odnose s svojimi otroki. Prizadeti otroci čutijo, da so nevredni ljubezni, nepomembni in nesposobni in predvsem negotovi. Ko odrastejo, se njihove težave stopnjujejo, zato iščejo, a le redko najdejo, izhod iz začaranega kroga krivde in samoobtoževanj.
Avtorica nam v prvem delu nazorno predstavi, kako se različni strupeni starši vedejo do otrok. Osredotočeni so le na svoje težave, ki so jim jih največkrat povzročili njihovi starši: zato ne opazijo ne besednega in telesnega nasilja,s katerim kaznujejo otroke, ne nasilja in manipulacij, ki so jih beli deležni v otroštvu in jih prenašajo na otroke.
V drugem delu avtorica svetuje, kako prekiniti ta strupeni krog, kako izstopiti in zaživeti bolj zdravo brez strupenega ravnanja v odnosih.
Knjiga razkriva najbolj občutljiva in najbolj pomembna področja človeških odnosov, o katerih se tisočletja sploh ni govorilo. Vsakomur ponuja jasne, uporabne in učinkovite rešitve.

Upam da vam bo v pomoč. Srečno, Leonida

Zdrži, saj bo minilo. Beri duhovno literaturo, da dobiš tudi neko drugo perspektivo… Meni to pomaga. Tvoji starši so starši v tem zemeljskem življenju. Zavedaj se, da obstaja mnogo več kot le to.. Poveži se s sebi podobnimi, starša bo pa treba nekoč sprejet taka kot sta. Jaz sem 38, pa me je življenje pripeljalo nazaj k njima. Nikoli se nisem sploh zavedala da kaj med nami ne štima, ker je vse nekako teklo… in sedaj pri teh letih se soočam z resnico. Ni lahko, tudi jaz sem razmišljala o samomoru, vendar to ni rešitev.. ne rešiš. Življenje je lahko čudovito, verjemi mi. Treba je zagrizit in delat na sebi, ni lahko vendar da se in vredno je. Poišči si dobrega terapevta, ki ti bo pomagal premagovati težke občutke. Vsaj jaz delam tako in pomaga. Pomagala mi je knjiga Drama je biti otrok. Brala sem jo dve leti, ker nisem mogla prebavljati vsebine. Mami ima mejno osebnostno motnjo in narcistična je. Sedaj po vsem tem delu na sebi lahko rečem, da jo imam rada. Prej sem jo sovražila. Še zmeraj je težko, vendar se iz vse te zgodbe rojevam nova jaz in za nič na svetu ne grem več nazaj. Delam si svoje življenje, sama si ga postavljam. In to, draga punca, šele pri 38 letih. Nisi sama, dosti nas je ki se borimo s podobnim.

Upam, da ti zapis kaj pomaga. Drži se

Draga moja. Postavi jima stroge meje. Če tega ne zmoreš sama, poišči koga, ki ti bo pomagal. In nikakor ni čas, da končaš svoje življenje, čas je, da ga v bistvu začneš. Kako pa deluje ignoriranje? Npr. Da se jima ne javiš, ne odgovarjaš … 🤔

Pišem ti, ker me prav jezi zakaj imajo naši starši tako nizko zavedanje svojih besed in dejanj. Verjamem, da nam želijo dobro, vendar njihove besede bolijo in ubijajo duha in tega se ne zavedajo. Namreč imam tudi jaz podobno izkušnjo ločevanja in trganja spon z mojo mamo. Stara sem 40 let in sem na antidepresivih, da lahko normalno funkcioniram. Ko se je začela depresija sem bila stara 35 let. In ja, morala sem se soočiti z temi vzorci iz otroštva in predvsem iz obdobja osamosvajanja. In lahko rečem, da šele pri teh letih sem se osvobodila teh občutkov krivde. Draga punca, želim te samo opogumit, da si mogoče poiščeš strokovno pomoč, ker misli na samomor so za moje pojme hudi. Verjetno ti bo pomagalo že samo par uric pogovora, da te strokovna oseba posluša in skupaj osvetlita vzorce. Včasih pa so potrebni tudi antidepresivi, ki pa so lahko samo opora za nekaj časa, da se človek umiri in vidi jasno sliko. Verjemi, antidepresivi niso bav bav. Rajši nekaj časa biti na njih, in urediti v tem času misli, kot pa imet večen občutek krivde, ki te lahko pripelje v brezno.
Jaz sem naredila prvi korak tako, da sem šla do moje osebne zdravnice in ona me je napotila naprej.
Nisem ti dala nekega pametnega nasveta, kako se rešit posesivnih staršev, želela sem te le opogumit, da narediš korak v določeno smer. Odločitev je pa seveda tvoja. LP

pozdravljena,takšna sta tudi moja starša s katerima živim,predvsem oče. Od malih nog sem ali predebela ali presuha,ali imam povešeno rit ali preveliki lamp,imam velik nos,redke lase,postrani zobe,čudne prste,se premalo ukvarjam s športom,preveč kadim,premalo jem,nič ne delam,vse kar naredim ne nareim dobro…. Tako,da te razumem. Naj povem,da sem stara 20+. Živela sem 5let pri fantu s katerim sva se razšla,saj je bil on veliki materialist ,jaz pa nasprotje tega. In sem se vrnila domov… Naj povem,da imam porihtano podstrešno stanovanje katerega sem financirala sama. Hiša niti ni njuna,temveč od starejše sorodnice. Takšni komentarji so zelo načeli mojo samozavest že v otroštvu in imam še sedaj velike težave zaradi takšnih komentarjev… ne jemljem si več tako k srcu,vendar škoda je narejena. Naj povem,da sem redno zaposlena že 2 leti tako,da si tudi cigarete kupujem sama,prste imam kakršne pač imam in tudi nos kaj pa naj,mene niti ne moti,se mi ne zdi nič hudo narobe,postrani imam EN zob z leve strani ,se niti ne opazi. Imam 54 kg sedaj sem presuha kao,ko sem imela samo 2kg več torej 56 kg pa sem že imela povešeno rit pa mlahave roke in ne vem kaj vse. Čisto vsak dan zmetem celi hišo,pomijem posodo in skuham kosilo in hodim v službo pa vendar nič ne delam…… kao.. Skratka nikoli miru.

Če bo le mogoče si poišči čimprej službo in se odseli od njiju,saj boš drugače postala zelo nesamozavestna in to bo škodilo samo tebi,ne njima.

Jaz sem pričela prejšnji mesec spet delati(korona me je zaj*****) in komaj bi čakala,da odidem,če ne bi imela fanta,ki ima ravno tako idi

pozdravljena,takšna sta tudi moja starša s katerima živim,predvsem oče. Od malih nog sem ali predebela ali presuha,ali imam povešeno rit ali preveliki lamp,imam velik nos,redke lase,postrani zobe,čudne prste,se premalo ukvarjam s športom,preveč kadim,premalo jem,nič ne delam,vse kar naredim ne nareim dobro…. Tako,da te razumem. Naj povem,da sem stara 20+. Živela sem 5let pri fantu s katerim sva se razšla,saj je bil on veliki materialist ,jaz pa nasprotje tega. In sem se vrnila domov… Naj povem,da imam porihtano podstrešno stanovanje katerega sem financirala sama. Hiša niti ni njuna,temveč od starejše sorodnice. Takšni komentarji so zelo načeli mojo samozavest že v otroštvu in imam še sedaj velike težave zaradi takšnih komentarjev… ne jemljem si več tako k srcu,vendar škoda je narejena. Naj povem,da sem redno zaposlena že 2 leti tako,da si tudi cigarete kupujem sama,prste imam kakršne pač imam in tudi nos kaj pa naj,mene niti ne moti,se mi ne zdi nič hudo narobe,postrani imam EN zob z leve strani ,se niti ne opazi. Imam 54 kg sedaj sem presuha kao,ko sem imela samo 2kg več torej 56 kg pa sem že imela povešeno rit pa mlahave roke in ne vem kaj vse. Čisto vsak dan zmetem celi hišo,pomijem posodo in skuham kosilo in hodim v službo pa vendar nič ne delam…… kao.. Skratka nikoli miru.

Če bo le mogoče si poišči čimprej službo in se odseli od njiju,saj boš drugače postala zelo nesamozavestna in to bo škodilo samo tebi,ne njima.

Jaz sem pričela prejšnji mesec spet delati(korona me je zaj*****) in komaj bi čakala,da odidem,če ne bi imela fanta,ki ima ravno tako idi
[/quote]

ravno tako idiotistične starše in še vseeno pričakuje,da bom šla k njim,ker on je takih komentarjev navajen in ga ne motijo več. mene pa to moti zelo. In nič na svetu in nihče ni vreden tega ,da mene oz tudi tebe stane tvojega notranjega miru. Ne partner ,ne starsi. Tako,da delaj in si varčuj samo,da nikoli ne boš spet na istem. Vsaj tak plan imam jaz.

Spoštovana.
Tvoje življenje je samo tvoje, nihče si ga ne more in ne sme prilastiti. V Sloveniji je razširjena kultura spon staršev, ki želijo svoje otroke privezati na sebe in nikakor ne razumejo, da le ti niso njihova last. Potrebno je postaviti meje. Tvoje meje. Jasno in glasno, da ni nobene sive cone. Vprašaj se, kaj te pri tem najbolj ovira in kakšni so možni načini, da to premagaš. Obstajajo sijajni psihoterapevti pri nas, pogovor z njimi res zdravi. Naj ti ne bo škoda denarja, to je vložek za življenje. Preberi kakšno knjigo. Toplo ti priporočam Meniha, ki je prodal svojega ferarija. Pa še kaj se najde. Obstaja ogromno seminarjev in delavnic na temo samozavesti in samopodobe. Na človeški osebnosti delajo čudeže in kar je super, tam spoznaš ogromno tako prijetnih ljudi, s katerimi se lahko popolnoma brez omejevanja pogovarjaš o čemerkoli. In kaj je najboljše pri tem, nikoli nihče ne kritizira ali obsoja. Vse kar sem omenila je iz lastnih izkušenj. Ne obotavljaj se, pomagaj si. Napolni si misli s pozitivnimi stavki in vsak dan se spomni na to, da si vredna. To da nekateri govorijo drugače, je izključno njihov vidik in nikakor ne absolutna resnica. Želim ti veliko sreče na poti v svobodo.

Zelo velik problem pri posesivnih starših je ravno to, ker imaš stalno občutek krivde.

Narediš, kolikor pač lahko narediš, da določene stvari vrneš, ampak imaš občutek da je vedno premalo. Pa tudi če ti ničesar ne rečejo, veš da si jih razočaral, ker nisi ravno v tem trenutku naredil nekaj.

Zadeva je precej bolj obširna in se ljudje ne zavedajo. Tudi jaz se nisem, sem se dušil na vse strani -> moja družina, pa potem še starša. Težko je servisirati vse… Se kar lomiš. Pričakovanja, trenutki, besede, pogledi, odzivi… AAAA. Mi pa ravon zaradi te “pomoči”, ki jo dobivamo od staršev, le-te še dodatno idealiziramo in vse, ki so okrog nas v zvezi (recimo žena, mož ipd) poskušamo prepričevati ali se kregamo, ker oni ne razumejo, kaj vse so starši naredili oz. kaj delajo, za svojega otroka.

Potem pa mi je ta poslovni partner / kasneje zelo dober prijatelj (s precej več izkušenj-let) rekel -> ne zameri mi, ampak tvoji starši res niso bili dobri do tebe. Kakšen šok je bil to zame. Ker je razumen in moder pa ima tudi pravilno taktiko, mi je razložil. Na primeru njegove žene, ki je imela prav tako enako težavo.

Njegov nasvet -> pojdi čim dlje stran, če je potrebno prekini stike. Drugače ne bo šlo. Onedva sta živela na način, kot sem opisoval zgoraj 40 let (do smrti staršev). Sedaj pri ca 60-ih letih je žena “zadihala”.

Pa bom rekel tako… To bi bilo bolje, vendar že samo zavedanje, da to kar delajo, ni prav, je bolje kot nič. Jaz sem 30 let živel v prepričanju, kako nikakor ne morem izpolniti pričakovanj v smislu povračila, kar sta vložila in se žrtovala onedva.

Pa dejansko sta se v mnogih stvareh žrtovala. Čeprav sem ju, za dobrobit vseh, prosil da ne.

Otrok je odločitev, in nikakršna skrivnost kaj obsega.
Če ti policist napiše kazen za prometni prekršek, se ne žrtvuješ zato, da ima policist službo ampak sprejmeš odgovornost za svoja dejanja.

Daj malo se zamisli kaj pišeš (pa da ne bo pomote, se tudi sama spopadam posledicami psihičnega nasilja). Bi ti dojenčku očital, da se zanj žrtvuješ vsakič ko je treba pleničko menjati? Ali pa psa krivil, da mora ven na WC? Ali pa avto, da je zmanjkalo bencina, ker se ti ni ljubilo na prejšnji pumpi ustaviti?
Verjetno ne.
Otrok je zavestna odločitev – ne “zgodi” se, še manj pa sam naF*.

Otrok je odločitev, in nikakršna skrivnost kaj obsega.
Če ti policist napiše kazen za prometni prekršek, se ne žrtvuješ zato, da ima policist službo ampak sprejmeš odgovornost za svoja dejanja.

Daj malo se zamisli kaj pišeš (pa da ne bo pomote, se tudi sama spopadam posledicami psihičnega nasilja). Bi ti dojenčku očital, da se zanj žrtvuješ vsakič ko je treba pleničko menjati? Ali pa psa krivil, da mora ven na WC? Ali pa avto, da je zmanjkalo bencina, ker se ti ni ljubilo na prejšnji pumpi ustaviti?
Verjetno ne.
Otrok je zavestna odločitev – ne “zgodi” se, še manj pa sam naF*.
[/quote]

Pa ker zna biti moj včerajšnji komentar malo preveč pokroviteljski in teoretični okoli te ne-dolžnosti otrok do staršev, bom dala eno miselno vajo – naštej 5 stvari (to je ena na 6let tvojega življenja

Imam 70 let in zahvaljujem se Ti za zanimiv zapis.Pri pribl 50 sem spoznala,da smo vsi odgovorni v odrasli dobi le zase.Enostavno mi to ni kapnilo do takrat.Imela sem starša,ki sta mi dnevno nabijala vojne grozote in očitke kako  sta se žrtvovala zame.Kot da bi očeta poslala jaz v Koncentracijsko taborišče in mamo v partizanske sirote.Trpela sva,da lahko uživaš.Samo sebe vidiš mi je bilo rečeno,ko ni bilo kaj po njujem okusu,od risbe za šolo do fanta,ki je bil nečak nekega farja.Vse sta vedela bolje zame,tudi šolo,ki sem jo komaj zdelovala-nisem bila sposobna,matematika mi je nagajala in jaz njej.Na končnem izletu sem zanosila,nič nisem vedela o spolnosti.Takrat splavi niso bili dovoljeni,zdravnik je napisal lažno potrdilo,da imam rdečke.Enostavno mi nista dovolila,da prevzamem odgovornost za svoje življenje v svoje roke.Pri 40 sem jima dobesedno ušla in se zaposlila kot kuharica.To imam najraje.!0 let psihoterapij preden sem dojela s svojimi opranimi možgani kako in kaj.Kazen je bila strahotna.najprej sta vse zapustila sestrični,meni je ostal kredit za obnovo v vrednosti 50.000DEM,zraven pa pismo da se me odrekata.