Pozdravljeni,

na temo, ki jo bom naslovila v svojem prispevku ob iskanju nisem zasledila veliko govora, zato se opravičujem, če se morda ponavlja.

S partnerjem sva v vezi že skoraj 10 let. Oba se bližava 30. letu starosti in v zvezi sva imela nekaj vzponov in padcev, ki sva jih s pogovorom in iskrenostjo skupaj premostila. V splošnem je najin odnos iskren in trden. Pred nekaj leti sem tudi iskreno zaupala partnerju, da si otrok ne želim – nikoli, namreč ne čutim želje po otroku. Sam mi je takrat zaupal, da se tudi on trenutno ne vidi v tej vlogi, mogoče v prihodnosti. Do danes se njegovo mnenje ni spremenilo, vendar se o tem redno pogovarjava. Njegova neodločnost me ne moti, saj menim, da sva oba dovolj čustveno inteligentna, da mi bo povedal, v kolikor se bodo najine želje na tako pomembnem področju vrednot posameznika razšle. Svoj čas z njim iskreno zelo cenim, imam ga resnično rada in mu v življenju privoščim srečo, četudi te morda v prihodnosti, zaradi želje po otrocih, ne bi našel z mano.

Problem, s katerim se trenutno soočava v zvezi, se dotika njegove družine – natančneje matere. Načela njegove mame so nekaj povsem normalnega za (se že vnaprej opravičujem zelo posplošen, mogoče rahlo nesramen izraz) »povprečno slovensko žensko srednjih let« – višek ljubezni v zvezi je otrok, to je najvišja oblika ljubezni, ki jo lahko izkažeš svojemu partnerju in je hkrati edina stvar, ki ženski v življenju prinese neprimerljivo srečo in bogastvo, ženske, ki si tega ne želijo pa niso normalne, so egocentrične, bolne in je z njimi nekaj hudo narobe. Njen pogled na celotno temo je zame starokopiten, ni pa nekaj kar od nje ne bi pričakovala še preden je jasno prišlo na plano, da ne želim otrok. Ko pa je tema le prišla na plano, pa smo doživeli »izbruh vulkana«. Pri iskanju morebitnih razlogov zakaj takšna reakcija in zakaj se ona počuti kot, da se krivica godi njej in da je ona najbolj prikrajšana za nekaj lepega sem se poglobila v njeno dojemanje mejga partnerja, vrednot in okolice in našla tudi en (v resnici več kot en) zapis v katerem sem prepoznala kakšen odnos imata moj partner in njegova mati. Po tihem sem vedela, da gre za takšen odnos, pa si nisem želela priznati. Gre za precej kompleksen, vendar nezdrav odnos. Mogoče se bo slednje slišalo krivično, vendar je tipična »Cankarjeva mama«, ki se do konca življenja žrtvuje za svoje otroke, sebe pa zanemarja. Počne vse, da bodo drugi zadovoljni, nase pa pozablja (vzeto iz zapisa https://www.preberite.si/saj-bo-videl-ko-ne-bo-vec/, saj sama ne bi znala tako dobro povzeti,.. v večino tega zapisa najdem lastnosti in dejanja partnerjeve mame). To ji daje občutek veljave in pomembnosti. Po vseh letih partnerstva lahko tudi rečem, da svojega sina ne vidi kot odraslo osebo in ga nikoli ne bo tako dojemala, za vedno bo njen prvorojenec, njen sinko, ki rabi njeno vodstvo in pomoč. Vidim, kako to teži tudi mojega partnerja. Partner zaradi njenih lastnosti »Cankarjeve mame« in posledičnega strahu pred razočaranjem lastne matere, ob zavrnitvi njene pomoči, želja ali mnenja, neprestano čuti krivdo, slabo vest in nemir, hkrati pa bi ji, zaradi želje po ohranjanju dobrih odnosov in pred strahom, da se s svojimi starši ne bo več slišal, rad v vsem ustregel. Partner se zaveda tega problema in se bo v svoj problem z odnosom z materjo poglobil. Na srečo ne živiva v isti hiši kot partnerjevi starši, saj se oba strinjava, da bi bilo življenje v isti hiši nevzdržno.

Kar me je najbolj presenetilo sta dve stvari, in sicer, da partner glede na to, da svojo mamo pozna, tega ni pričakoval in ga je to zelo šokiralo in dejstvo, da so iz strani mame prišle na plano besede, da ji je sin obljubil, da bo imel otroke. Če bi to izrekla enkrat v navalu razočaranja in šoka, se za to ne bi sekirala. To je bilo izrečeno nato še nekajkrat, tekom parih pogovorov. To je me neverjetno šokiralo, saj si nisem predstavljala, da lahko nekdo svojemu otroku očita, da mu je tako pomembno življenjsko odločitev, ki je konec koncev stvar njegovega otroka (in partnerja) in ne njega, obljubil. Mama tudi rada obrača besede sebi v prid, partnerja pa dovolj dobro poznam in vem, da ji tega ni rekel. Sklepam, da ji je rekel, da bo vse ob svojem času. Očitala mu je tudi, da ne želi nadaljevati njihove rodbine.

Do sedaj sva se z njegovo mamo razumeli dobro in zdelo se mi je, da imava dokaj pristen odnos. Zdela se mi tudi dokaj odprta do takšnih liberalnih tem. Po tej »sceni« sedaj vidim, da morda najin odnos iz njene strani le ni bil tako iskren, kot sem mislila. To me je prizadelo. Po eni strani razumem njeno reakcijo in ji ne očitam izpada, besed in dejanj na ta račun, saj so moji pogledi popolnoma v navzkrižju z njenimi temeljnimi življenjskimi vrednotami. Vendar pa se mi sedaj, ko smo imeli ta kreg, zdi, da hoče pomembnost in poveličevanje teh svojih vrednost vsiliti tudi mojemu partnerju, ki ni prepričan ali želi otroke, kar pa me tudi jezi in hkrati žalosti. Odločitev ali partner želi imeti otroka, ali ne, bi morala biti izključno njegova in ne vsiljena s strani mame, ki mu povzroča slabo vest, da ji ne bo ustregel. Glede ne sprejemanja žensk, ki nočejo imeti otrok, ji je partner predlagal, naj se z nekom pogovori, vendar je to zanjo prevelika sramota (to je moja domneva). Sedaj sem (na žalost) tudi pripravljena na to, da bomo ob vsaki priliki govorili o tem koliko sreče ti prinesejo otroci, o rodbinah in o pomembnosti družine, kar bo od mene in partnerja terjalo veliko, saj gre za velik pritisk, ki za moje pojme ni upravičen. Predvsem se soočam z dilemo, kako prerasti jezo, razočaranje in žalost nad njegovo mamo, da želi nekomu vsiliti svoje vrednote in celo vplivati na to, s kom mora oseba v življenju biti (ženska, ki mu noče dati otroka, za njenega sina ni dovolj dobra).

Kaj lahko jaz naredim, da bom ohranila nek zmeren, spoštljiv odnos z njegovo mamo v prihodnosti in da ne bomo do konca skrhali odnosov? Je to, ob tako močnem prepričanju njegove matere o sami vrednoti otroka v zvezi, sploh možno?

Spoštovani,

za zmeren in spoštljiv odnos je več možnosti. Ena je recimo, da s partnerjevo mamo rešita konflikt. Tukaj vam lahko prav pride naslednja informacija. Najbrž ne gre za starokopitnost, ampak nekaj veliko globljega. Poglobljeno raziskovanje človeka pokaže, da je ena najbolj elementarnih sil v nas želja po življenju, po preživetju. In to ne samo preživetju posameznika, ampak tudi njegovih genov in v naslednjem koraku preživetje vrste. Marsikdo nezavedno svoje potomce doživlja kot približek lastne nesmrtnosti. Genski zapis in psihološki vzorci so velik del tega, kar posameznik je. In to oboje živi s potomci naprej tudi po smrti posameznika. No, in te evolucijske, globoke biološke in psihološke sile se potem prelijejo v vrednote. Zato običajno posamezniki lastne otroke in kasneje vnuke doživljajo kot najvišjo vrednoto. Običajno celo višjo kot lastno življenje. To pomeni, da lahko razumemo taščino vedenje in poskuse uveljaviti svoje vrednote – vnuke. To je pričakovano in normalno. Če boste na ta način z empatijo pristopili do nje namesto z jezo (zahteva, da spremeni vedenje) in boste razumevajoče pojasnili svojo odločitev, boste imeli več možnosti za rešitev konflikta.

Druga možnost bi bila, da ne rešita konflikta, ampak definirata nov način komunikacije, ki izključuje perečo temo. To bi pomenilo, da tašča s svojimi sporočili ne poskuša več pri vas doseči spremembe odločitve, vi pa s svojo jezo ne poskušate pri njej doseči spremembe vrednot okrog vnukov in komunikacije s sinom. Glede na prej zapisano, se mi zdi malo verjetno, da bo tašča opustila svoje poskuse pri sinu doseči, da bi vendarle imela vnuke. Lahko pa s povečano distanco dosežete, da teh sporočil ne pošilja vam. Torej, da začrtate svojo mejo. Se pa tukaj seveda, kot ste tudi sami zapisali, odpre vprašanje avtonomije vašega partnerja. Pravite, partnerju puščam svobodo, da se sam odloči, nočem pa, da nanj pritiska mama, ker si lahko premisli. Ali ni to paradoks? Ali je partner svoboden, da se sam odloči ali ne? Ali ni del svobode odločanja tudi to, da lahko oseba posluša kogar hoče. Če karikiram. Kot bi nekomu, ki je dojemljiv za vplive drugih rekli: veš kaj, jaz bi rada, da narediš to in to. Ti se sicer lahko svobodno odločiš, ampak te bom pa zaprla v kletko, da ti kdo drug ne prišepne kaj drugega. Dejansko mislim, da je vprašanje partnerjeve avtonomije najbolj pomembno v vaši situaciji. Je pa to izziv zanj, ali bo vzel stvari v svoje roke ali pa bo ostajal odvisen od mame in najbrž tudi od vas. Vse opisano se da elegantno razčistiti v okviru partnerskega svetovanja.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić