Lep pozdrav
Imam dolgo zgodovino motenj hranjenja, zdaj sem stara 29 let, pri 13 sem imela anoreksijo, potem bulimijo, prenajedala sem se, hujšala, se redila, zapirala med 4 stene … Poiskala sem pomoč in ze vec let se trudim resiti in resevati svoje tezave. Dosegla sem ze velik napredek. Ne bruham vec, vecinoma se normalno prehranjujem, z obcasnimi zdrsi. S svojo tezo nisem zadovoljna (165/60), ampak zame je velik napredek, da ne bruham in se ne redim. Normalno zivim, se ne izmikam stvarem, pravzaprav se imam zelo lepo, okoli mene so krasni ljudje, ki jih imam zelo rada …
Pred kratkim sem srecala nekega fanta, ki se je zagrel zame, a meni ni bilo do njega. Vse skupaj je popolnoma nepomembno, zanimiv je samo njegov stavek in ucinek name: da zaradi mojega stasa ne bi lih dol padel, mu e pa vsec neka lepot v meni.,
Stvar, ki je bila mogoce misljena celo kot kompliment, mi je popolnoma spodnesla tla pod nogami. Na enkrat vse skupaj ni bilo vec pomembno, noben moj dosezek ni vec bil vreden nic … spet tisti obcutek: sem debela, grda, nevredna …
Se mogoce kdo med vami sooca s podobnimi flash-backi? Kako se naucis ceniti sebe? Kako se naucis biti trden ob prevladujocih zahtevah okolja po vitkosti, lepoti? Kako biti samo normalen?

Lep pozdrav

Upam, da se bo oglasil kdo, ki je premagal podobno izkušnjo. Točno tako, kot pravite, potrebno je poskrbeti zase, postati imun na take in podobne reakcije okolja. Pomembno si je zgraditi zaščitni ‘plašč’ in preprečiti, da nas pripomba kogarkoli, celo ljudi, ki nam sami niso posebej blizu ali za nas niso posebej pomembni, ne prebode do srca. In to ne velja samo za naso postavo in kilograme.
V tem svetu je pomembno znati poskrbeti zase in to ne mislim, na račun drugih.

Pozdravljena

Stara sem 26 let in z 9 letno kariero. To kar si napisala zelo dobro razumem. Če je meni nekdo rekel “samo ” da sem se malo popravila in celo da dobro izgledam – me je ta “popravila ” tako revoltiral, tako ful mi je bil nesprejemljiv da sem se kaj hitro spet pokvarila, včasih zavestno, včasih nezavedno.
En fant me je enkrat žalil z anoreksičarko, kar pa mi tudi ni bilo fajn.
Fant kateri me ima rad mi govori men je vseeno kako izgledaš -si rad te imam. Meni pa očitno ni dosti da me ima rad – v bistvu, saj delno se razumem. Meni se osebno moje telo ne zdi kar prida ( 160 cm, 44 kg ) vsi mi govorijo da nikakor nisem debela – sama sebe pa vidim, kako bi rekla “presuha bajsa”…zgledam drobna, zdim se predebela…Malo sem ti opisala moja doživljanja…Kar pa se tiče te izjave tega fanta – Človek, ki to reče je debil, nesramen in zelo nesamozavestno egoističen…ne moreše tega reči nekomu, da zaradi telesa nebi dol padu…kakšno je bilo pa njegovo? Bi se dalo dol pasti? Itak je pa nepomemben ….Drži se svojh tirnic in ne iztiri zaradi omejenca – svet jih je itak poln…Jaz bi se ful rada rešila tega, da bi se osvobodila, da bi tako kot si ti napisala, za začetek, pa mi ne rata…Sploh ne morem dojeti kaj pomeni jesti in ne bruhati, vedno lahko …Zato me taki ljudje, ki dajejo take ali podobne opazke, ful ziritirajo, dobr on itak ne ve s čim si se ti boril ali pa se še ampak nima to nikomur govorit…
Kar se tiče tvojih občutij, če se le da si jih zbij iz glave, vrzi jih stran, so
nerealna, so bulimija so to iz česar si se izkopala in edina pomembna stvar je da ostaneš na tam kjer si srečna – brez njih….

ej, jaz bi njemu rekla takole: zaradi tvojih možganov ne bi glih dol padla, ampak, no ja….za sneg kidat boš dober.

fuj pa take izjave dedcev!!!!! takole ocenjevanje je nizkotno in poniževalno. fant, ki bo res videl lepoto v tebi, tvoje postave ne bo nikoli na glas omenjal. ali pa bo rekel, da si super bejba, ne glede na težo. daj no daj. brcni ga nekam, se poglej v ogledalo in si reci:
JAZ SEM NAJBOLJŠA!!!!