Spoštovani!

Težko bom prišla do dna bistvu problema, ker je le-teh pravzaprav več. Zaplet se gotovo začenja že pred davnimi 20 leti, ko sem jih imela 18 in moj bodoči mož 20. Poročila sva se dve leti kasneje, mlada, ne prav odrasla, iz ljubezni ( kar mož poudarja še danes ). Z mano je vedno težko spregovoril o svojih čustvih, otroštva ni imel ravno rožnatega, odraščal je brez očeta, z prezaposleno materjo, ki niti s svojimi problemi nikoli ni razčistila in fantoma ni znala pomagati do pozitivne samopodobe. Sama sem odraščala v,za takratni čas, povprečni družini, brez pretiranih ambicij. Kasneje se je izkazalo, da je očitno tudi pri nas nekaj šepalo, ker je brat zapadel v zasvojenost z drogami ( in se je po velikih naporih in angažiranju staršev po desetih letih in s pomočjo Skupnosti Srečanje , rešil). Bila sva torej mlada in vsak v svojem poklicu dosti odsotna od doma. Med tem sva zgradila hišo ( mož je garal, včasih z nečloveškimi napori ), kot se je kasneje izkazalo, preveliko. Eno so bile želje in ideje,drugo realnost, vendar mi je v zadnjem času že nekajkrat povedal, da je bilo vse narejeno meni na ljubo.Seveda je bilo zraven tudi dosti alkohola in obdobja alkoholne zasvojenosti so sledila treznim letom. Ker je imel neverjetno energijo, se je vedno pobral in jaz sem mu vedno znova odpustila vse ,tudi skoke čez plot. Pred kratkim mi je sicer povedal, da nikoli z nobeno od deklet ni imel pravih spolnih odnosov, vendar najbrž, kot lahko sklepam, le zato, ker ni zmogel. In dobila sem občutek, da je tudi zato jezen name. Po dveh otrocih in trinajstih skupnih letih, mi je počil film. Pa ne naenrat, počasi. Prevarala sem ga, vse skupaj je trajalo nekaj mesecev, dokler ni v trenutku treznosti sam odkril mojega razmerja. Takrat sem bila pripravljena zakon končati in sem mu verjetno v obraz povedala več, kot bi si želela in več, kot je lahko prenesel. V novo zvezo nisem zares verjela, čeprav sem včasih sanjala. Na koncu se je tako izkazalo, da to tudi ne bi bila prava odločitev. Ostala sva skupaj, čeprav me je v začetku razjedal dvom, kako mi bo oprostil. In konec koncev, nikdar ga nisem nehala ljubiti, čeprav sem ga v preteklosti kdaj tudi sovražila. Ampak,je del mene.
Po tem se je streznil, vsaj tako se je zdelo. Vse je bilo narejeno, otroci, dom,skupni izleti, potovanja. Skratka-pravljica. In vedno sva si želela, on še bolj, tri otroke. Spomladi se je rodil sin in potem je šlo le še navzdol.
Domače podjetje ( kjer tudi sama pomaga ),je začelo rasti in s tem so rasli tudi novi problemi. Po štirih letih se je spet vse porušilo. Ni prenesel pritiska ( nekaj napačnih kadrovskih in poslovnih odločitev ), spet alkohol, prijateljice, ki jim zaupa bolj kot meni in, ki sem bila zaposlena z dvema šolarjema, dojenčkom in pisarno in očitno nisem dovolj zgodaj videla ( ali hotela videti ), kam spet pelje pot. In zdaj mi je jasno, da mi ni odpustil in mi nikoli ne bo. Če začneva pogovor ( skoraj nikoli, ko je trezen, jaz pa se dialogov v pijanosti izogibam ), so vedno v ospredju njegova čustva, njegov ego. Ne more se odločiti kako naprej ( sam ali z nami, z alkoholom, ali brez ). Ko čakam, kdaj se bo ponoči vrnil, me v notranjosti strah razžira, čez dan se zaradi otrok trudim, da vse skupaj zgleda kolikor se da normalno.Oba veva , da tako ne gre na dolgi rok, tudi otrokom se ne da prikriti vsega, prej ko slej pridejo posledice. Čakava iz dneva v dan, da se vsaj finančna situacija uredi ( in zdaj je zadeva res pri koncu ). Kaj lahko še naredim sama za to, da spet zaživimo?? Naj se pogovorim z njegovo prijateljico, pri kateri preživlja mnoge večere ( za šankom ), medtem, ko beži iz realnosti in od nas ? Kakor sem lahko razbrala iz SMSov, ga ima rada, ve za družino in je prepričana, da ima on mene, še vedno,neznansko rad…

Družino lahko ohranite tako, kot to počnete že dvajset let. Kljub velikim naporom, težavam, konfliktom, pravite, da se imata še vedno neznansko rada. Torej sta se že do dobra naučila preživljati težavnejša obdobja v vajinem zakonu. Tako, kot se on ne more odločiti, tudi vi niste sposobni odločitev, ki bi vam korenito spremenile življenje. Svojega moža ste sprejeli takega kot je in ne pričakujte, da se bo zdaj na lepem spremenil. Njegovo prijateljico pa pustite kar lepo pri meru, če ne želite stanja še poslabšati. V vajinem zakonu so bila tudi obdobja, ko ste bili zadovoljni in taka verjetno še pridejo.

Alenka B

Pozdravljena!

Si v resnici želite takšno življenje, kakršnega imate? Si zares želite moža, ki je pijanec in ki vas vara z drugimi? Res privoščite svojim otrokom takšnega očeta in da se bodo naučili takega vzorca “srečnega ” družinskega življenja? Razmislite!!!