Kako odvaditi večjega otroka dojenja?
Pozdravljeni!
Sem mati dveh sinov, starejši je star 6 let, mlajši pa bo kmalu dopolnil 3 leta.
Sem vneta zagovornica dojenja in sem se morala pri starejšem sinu kar namučiti preden je dojenje steklo in tudi pri mlajšem v začetku ni šlo vse gladko. (vnete prsi, peklenske bolečine, krvave razpoke na bradavicah,…)
Vse težave sem uspešno prebrodila in starejšega sina dojila dobre dve leti. mlajšega pa dojim še vedno.
Tu pa nastopi moj problem. Rada bi ga odstavila, ker me je začelo dojenje obremenjevati (malček se zbudi ponoči samo zato, da se podoji) in ker mislim, da dojenja več ne potrebuje in da postaja pretirano odvisen od mene.
Večkrat sem že poskušala z raznimi pristopi pa je vse bob ob steno. Če mu želim dojenje odreči plane v divji in užaljen jok, v želji po dojenju pa je tako vztrajen, da na koncu vedno znova popustim. Edino, kar mi je uspelo v teh 6 mesecih odkar ga skušam odstaviti je, da se zadnje štiri mesece dojiva samo na desni dojki.
Prosim za praktičen nasvet kako otroka odstaviti, da ne bo travmatičnih posledic zanj!
LP Gala
sama sem imela podobne probleme kot ti – res da je bil sin star “le” dve leti, ko sem ga hotela odvadit dojenja, ampak štos je verjetno isti. ponoči sva se dojila na največ dve uri, včasih je bil priklopljen več ur skupaj, podnevi pa skorajda neprestano. vsakih deset minut… prekinit sem poskušala večkrat, na koncu sem vedno popustila, ker je bil tak cirkus. da bi ga dojila samo zjutraj in zvečer, za crkljanje, ni bilo govora. hotel je neprestano. da skrajšam – lepega dne sem se trdno odločila, da ne bom, ne bom in ne bom več njegova sužnja (kljub temu da sem tako kot ti rada in z veseljem dojila, ampak halo, ne neprestano!).
najprej sem ga oddala svoji mami za štiri dni in z možem odpotovala – da sem sama sebi preprečila, da bi priletela nazaj. in potem sem vztrajala. ni bilo enostavno, čeprav je brez mene zdržal brez problemov, ampak čim sem se pojavila – njegova dojka na dveh nogah – je bilo hudo. zame pomojem še bolj kot zanj, ampak hvala bogu sem zdržala. preprosto sem moraš odločiti in vztrajati, naj naredi kar hoče. saj ob dveh otrocih sama veš kako je – tudi pri drugih željah/zahtevah poskušajo na vse načine, sploh če vedo, da so z jokom, cirkusom ali karkoli pač obsega njihov repertoar, že kdaj kaj dosegli.
skratka, ukini in zdrži. grozno je, in verjetno ti gre na živce to slišat (vsaj meni je bilo), ampak verjetno drugače ne bo šlo.
srečno!gala je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni!
> Sem mati dveh sinov, starejši je star 6 let, mlajši pa bo
> kmalu dopolnil 3 leta.
> Sem vneta zagovornica dojenja in sem se morala pri starejšem
> sinu kar namučiti preden je dojenje steklo in tudi pri
> mlajšem v začetku ni šlo vse gladko. (vnete prsi, peklenske
> bolečine, krvave razpoke na bradavicah,…)
> Vse težave sem uspešno prebrodila in starejšega sina dojila
> dobre dve leti. mlajšega pa dojim še vedno.
> Tu pa nastopi moj problem. Rada bi ga odstavila, ker me je
> začelo dojenje obremenjevati (malček se zbudi ponoči samo
> zato, da se podoji) in ker mislim, da dojenja več ne
> potrebuje in da postaja pretirano odvisen od mene.
> Večkrat sem že poskušala z raznimi pristopi pa je vse bob ob
> steno. Če mu želim dojenje odreči plane v divji in užaljen
> jok, v želji po dojenju pa je tako vztrajen, da na koncu
> vedno znova popustim. Edino, kar mi je uspelo v teh 6 mesecih
> odkar ga skušam odstaviti je, da se zadnje štiri mesece
> dojiva samo na desni dojki.
>
> Prosim za praktičen nasvet kako otroka odstaviti, da ne bo
> travmatičnih posledic zanj!
> LP Gala
Draaga Gala!
Kot naročena si dala tole vprašanje na forum. Že cel teden namreč ponoči pospešeno dojim. Sine je star 3 leta in dva meseca, kar dobro mi je že uspelo odstavljenje, no recimo, dojil se je namreč (čez dan – kadar nisem v službi) “samo” za spat. To je okrog 13.00, ter zvečer za zaspat, potem enkrat ponoči, ter zjutraj predenj sem opdšla v službo. Zdaj pa kot strela z jasnega, ponoči bi se kar naprej dojil, prisegala sem na njegovo postopno samoodstavljanje, toda sedaj pa tole. Zelo mi je hudo, ker neutolažljivo joka če mu nočem dati, prosi in me objema, ne bi rada da bi bilo preveč travmatično zanj, a tole “postomno” žal ne gre. Čez dober teden bo šel(prvič) v vrtec, torej še ta sprememba, pa ne vem ali naj se zvečer kar odselim (kao), verjetno bom danes to poizkusila, njega pa dala v zg. nadstroje k babi.(ona ga zdaj pazi tudi čez dan). Naj ti povem, da sem to že probala pri dveh letih, pa sem ga okrog 4-h zjutraj iskat, ker nisem mogla poslušati več joka, in se mi je zdelo da tudi v meni še ni dozorela želja po odstavitvi.
Vem pa da ima
nša draga Karmen v delu en članek v zvezi z težavami pri dojenju starejših otrok, in sem mislila počakati še na to, predenj bi ga kaj preveč polomila.
Kaj dosti ti nisem pomagala, a že to ,a nas je več takih je nekaj.
Lep pozdrav
Še enkrat. Draga Gala! Brskam in brskam po iskalniku, poglej prosim pod datum 18.7. – avtorica Karmen – tu je obsežno napisano marsikaj, vse mi je tako domače , pa vendarle mi najbolj diši tisti sestavek, ko se otrok sam odstavi. A kaj ko so noči tako zelo naporne – samo te bi rada ukinila, tudi moža sicer prav nič ne moti podaljšano dojenje.
Toliko, da bi tudi Karmen ne imela preveč ponavljajočega pisanja, ampak te vseeno čakamo, da kaj napišeš , veš?
Draga Gala in Magda
Svetovno povprečje trajanja dojenja je 4 leta. Dojenje 2-4 leta je bilo in je še vedno nekaj najbolj normalnega v večini svetovnih kultur že od samega začetka človeštva dalje. Šele v zadnjih 100 letih je postalo dojenje nekaj, kar se ne sme videti ali da se mora omejevati. Otroci, ki se dojijo še v 3 letu ali dalj, vsekakor niso preveč odvisni, ravno nasprotno, taki otroci se počutijo dosti bolj varne in imajo manjše težave z odnosi do drugih ljudi, so bolj samozavestni in neodvisni. Naj velja naslednje pravilo: proces dojenja naj se zaključi takrat, ko to OBEMA (materi in otroku) najbolj ustreza. Pri otrocih, ki so dojeni preko 3. leta ponavadi da sam otrok pobudo oz. ne pokaže več interesa za dojenje, s prijazno in pravilno spodbudo matere, brez hudih travm zaradi nenadne ali prezgodnje odstavitve.
Spodnji, kopirani članek od 18.7., predstavlja netravmatične načine postopnega odstavljanja, vidve poskušajta najti takšnega, ki bo vaši družini najprimernejši.
Če bereta angleško, vama toplo priporočam tudi, da si prebereta članke (toddlers, nursing and weaning) na http://www.nurturing.ca/ in http://www.lalechelegue.org. Toplo priporočam tudi knjigo “Mothering Your Nursing Toddler”, ki je v naši LLLI knjižnici. Tole pa sem pisala dober mesec nazaj, morda ti bo, draga Gala, kaj v pomoč. Magda – ti pa si tako ali tako že prebrala. Pokliči svetovalko Jano, ki je imela podobne težave kot ti pri odstavljanju najmlajšega. Morda ti bodo njene metode v pomoč.
Prisrčen pozdrav
Karmen M.
p.s. moja stara mama je odstavila mojo mami, ko je bila stara 4 leta in ko prav nič drugega ni pomagalo, tako, da si je prsi namazala s sajami,. he, he. si jo kar predstavljam, vso črno okoli ust, ko reče: “Mleko ni več doblo, je člno”.
Viri:
– Mothering Your Nursing Toddler – Norma Jane Bumgarner, 1999
– Kdaj in kako odstaviti, diskusija in priprava na srečanje LLLI, Tanja Potočnik, 2001
– Dojenje in materinstvo iz srca, Ksenija Šoster Olmer, 1999
ODSTAVLJANJE POSTOPOMA IN Z LJUBEZNIJO
Vsak doječi par ima pravico, da se odloči, kdaj je pravi čas za odstavljanje. Prav je, da se ob tem upoštevajo želje in potrebe obeh. V idealnih okoliščinah naj bi dojenje prenehalo takrat, ko otrok sam prerase potrebo po dojenju in se sam odstavi. Ker pa ne živimo idealno, naj bo odstavljanje speljano počasi in z ljubeznijo.
Načinov za omejitev dojenja večjega otroka (tam po 18 mesecih) je kar nekaj: “ne ponujaj-ne odbijaj”, zamotitev, nadomestila, zakasnitev, skrajšanje trajanja podojev, sporazumno odstavljanje, pogajanje, očetova pomoč. in te metode se med seboj tudi odlično kombinirajo.
1. metoda: “Ne ponujaj – ne odbijaj”
To je zelo zanesljiva in varna ter postopna metoda odstavljanja. Tak način odstavljanja lahko postopno traja več tednov ali celo mesecev. Bistvo te metode je, da otroku dojenja enostavno sploh ne ponudimo. Včasih, kadar imate polne dojke, otrok pa je že celo popoldne siten, se verjetno večina mamic odloči in vzame otroka k sebi ter ga podoji, ne da bi on pokazal željo za to. Temu se je torej potrebno izogibati. V podobnem položaju se lahko znajdejo tudi mamice, katerih (starejši) otroci se že sami odstavljajo in dojenje zavračajo, one same pa bi želele čas dojenja podaljšati. V času aktivnega odstavljanja ali omejevanja podojev se zgodi, da otrok, ki se že dan ali dva dni ni dojil, nenadoma spet želi dojke. v takem primeru mu jih enostavno spet ponudimo in ne odbijamo njegove želje.
2. metoda: “zamotitev”
Otroka, ki se želi dojiti lahko zamotimo na več načinov: ponudimo mu pijačo (če je žejen), ponudimo mu igračko ali se z njim poigramo, ponudimo hrano (če je lačen), ponudimo mu branje ali pripovedovanje priljubljene zgodbice, preusmerimo pozornost na lepo cvetlico ali metulja, peljemo ga na igrišče med vrstnike,. Ta metoda precej spremeni naš prejšnji način življenja, saj otrok zahteva mnogo več pozornosti in posvetitve kakor pri enostavnem hitrem podoju. Starši moramo biti v pripravljenosti kakor čarovniki s polno malho trikov. Včasih moramo predvideti situacijo vnaprej in ko menimo, da bo otrok prosil ali zahteval dojenje, ga še pred tem preusmerimo. Težje je ponuditi zamotitev takrat, ko se je otrok že odločil, da se bo dojil in to že od nas zahteva. Najbolj uspešna metode za zamotitev otrokove pozornosti pa je že tisočletja enostavna: otroka nosite tesno v naročju, pojete, se pogovarjate z njim in ga nežno zibate (ali celo zaplešete). Če imate težave s hrbtenico in bolečimi nogami ga vzemite v naročje in se le zibajte z ene noge na drugo ali se z otrokom v naročju sedite v na gugalnik ali zibajte otroka sedeč na veliki žogi. Metode zamotitve so še naslednje: namesto da se zvečer kot ponavadi uležete skupaj z otrokom, se zraven le sedite, izogibajte se vajinih prostorčkov za dojenje (določen kot na kavču, gugalnik,.), berite mu zgodbice, prepevajte, ponudite mu nove igračke, ponudite mu nove načine igre s starimi igračkami, popeljita se s kolesom, veliko se crkljajta in žgečkajta, obiskujta sosedove otroke in seveda: tudi partner ali otrokov očka je lahko zelo zabaven in uporaben. Metoda zamotitve terja od starše vsaj dvakrat toliko časa, kolikor ga je preživel pri dojkah, zato se morate na to dobro pripraviti in si drugače organizirati svoj čas. Najboljše zamotitve morajo vsebovati tudi VELIKO ljubezni.
3. metoda: “nadomestilo”
večina mamic kombinira metodo zamotitve tudi s tem, da otrokom ponudijo nadomestilo. Kadar je otrok lačen ali žejen in se želi dojiti, mu ponudimo hrano in pijačo. Če otroka za dojenje ne motivirata lakota in žeja, bo hrano najverjetneje odklonil. Podobno kot pri “zamotitvi” tudi metoda z nadomestilom ne deluje več, ko se je otrok že odločil za dojenje. Tako je potrebno tudi tukaj situacije predvideti vnaprej in prej ponuditi nadomestilo. Nadomeščanje dojenja s hrano je potrebo zelo previdno uporabljati. Ne ponujajte otrokom sladkarij, sadnih sokov, smokijev ali slanih palčk, piškotov in podobnega. Ko govorim o nadomestni hrani govorim izrecno le o polnih obrokih hrane za skupno družinsko mizo in malicah, kjer otroci dobijo zdravo in svežo hrano (sadje, žitarice, surova zelenjava – npr. korenje,ipd.).
Otroci, ki so v procesu odstavljanja od prsi in za ta proces sami še niso zreli ali odstavljanje ni na njihovo pobudo radi najdejo nadomestilo za sesanja in pričnejo sesati palec ali vogal odejice. Nekateri otroci lahko pričnejo sesati dudo, čeprav je prej niso uporabljali ali so se te navade že zdavnaj odvadili. V takem primeru moramo naše ljubeče vodstvo in pozornost še povečati in otroku ponuditi še več svojega časa, pozornosti in ljubezni. Sesanje dude ali palca nikakor ne sme postati nadomestilo za starševsko ljubezen, ki jo otroci nujno potrebujejo!
Matere, ki so si z otrokom zelo blizu opažajo, da dojenje ni samo hranjenje in potreba po bližini ampak še veliko več, tudi čustvena bližina in občutljiva senzibilnost v navezi mati-otrok.
4. metoda: “zakasnitev”
To je zelo učinkovita metoda, ki še posebej dobro deluje pri starejših, verbalno že komunikativnih otrocih. Ta metoda je lahko zelo fleksibilna in prilagodljiva. Večina otrok se doji tako ali tako ob nepredvidljivih časih (ne točno po urnikih). Vsakič, ko otroku, ki se želi dojiti reče, da naj počaka trenutek, minutko, pet minut ali kakšen drug časovni interval, se za ta časovni interval podaljšuje tudi odstavljanje samo. Seveda je pri tej metodi pomembno to, ali otrok sprejme časovni zamik dojenja. Kadar vas otrok prosi za dojenje, mu ne recite npr. “NE ZDAJ, počakaj 5 minut, da dokončam pisanje članka” ampak “DA LJUBČEK, toda prsim te, da počakaš 5 minut, da dokončam svoje delo”. Obljubo potem VEDNO in dosledno tudi izpolnite. Seveda tudi to metodo uspešno uporabljamo v kombinaciji z drugimi metodami. Nočno dojenje lahko na ta način pri starejših otrocih ukinimo s pogovorom: “kadar je tema in noč – dojke spijo; ko je dan – dojke delajo mleko” in podobnim.
5. metoda: “skrajšanje trajanja podojev”
Nekaterim materam odgovarja naslednja metoda: otrok se lahko doji, kadarkoli in kakorkoli hoče, le trajanje dolžine podoja je omejena. Lahko otroka najprej malce podojite, nato mu ponudite nadomestilo ali zamotitev. S starejšimi otroci se da že lepo pogajati, npr. “dojenje traja toliko časa, dokler ne preštejeva do deset”. Starejši otroci se znajo že zelo dobro pogajati in prosijo “le za trenutek dojenja” ali “mami, saj bom hitro končal”. Ko res hitro končajo, se jim resno zahvalite, ker so držali besedo.
6. metoda: “sporazumno odstavljanje”
Nekateri starši rečejo svojim otrokom: “Po božiču se ne boš več dojil. Za božič boš dobil veliko daril in igrač in namesto da se boš dojil, se bova raje igrala z njimi”. Ali: “Sedaj pa si že zelo velika deklica. Ko bo prišel tvoj rojstni dan, mislim, da bi bilo v redu, da namesto večernega dojenja prebereva tvojo najljubšo zgodbico”. Če je mamica noseča, pa: “Sedaj si že velika deklica in mamica nima več mlekca. Mleko bo spet prišlo, ko se bo rodil dojenček. majhni dojenčki potrebujejo materino mleko zato, da zrastejo”. Eden od načinov sporazumnega odstavljanja je tudi podkupovanje. Nekateri otroci so se pripravljeni odreči dojenju v zameno zato, da dobijo mucka ali psa (ki ste ga tako ali tako že želeli imeti) ali novega dojenčka. Ta metoda je seveda učinkovita le pri starejših otrocih (tri leta in več), ki že razumno sprejmejo “določila pogodbe” in že razumejo daljše časovne intervale.
7. metoda: “očka – na pomoč!)
Proces odstavljanja terja od mamic veliko časa, nežnosti, strpnosti in ukvarjanja z otrokom. Del teh dolžnosti lahko zlahka prevzamejo tudi očetje, tako podnevi, kakor ponoči. Ukinjanje nočnega dojenja je najtežje. Če ne želite, da otrokov jok prebudi celo sosesko ali bratca, ki spi v sosednji sobi, je najbolje, da se v proces aktivnega odstavljanja pridruži tudi očka. Otroka, ki še ni dovolj zrel za gornje metode in ki še ne komunicira verbalno je malce težko prepričati, če se je nekaj že odločil. V takem primeru je najbolje, da priskoči na pomoč očka. Kadar se otrok ponoči prebudi in ga mati vzame v naročje, se otrok čisto avtomatično, še v polsnu vgnezdi in začne iskati dojke. Če takoj ne dobi želenega, se lahko močno razjezi in prebudi pol soseske z glasnim protestiranjem. Seveda pa je nočni čas še posebej občutljiv, ko ne starši in otroci ne zmoremo biti prav hudo racionalni in sposobni pogajanj. Tako lahko otroka ponoči prevzame le še očka: lahko ga nosi, ziba, mu prepeva, mu ponudi vodo, če je žejen ali nahrani (če je otrok še zelo majhen). Ponavadi se moramo mamice tudi umakniti iz vidnega ali slišnega polja otroka. Seveda je tako početje za očeta, ki mora zgodaj zjutraj vstati in oditi v službo lahko kaj naporno početje, zato je pri dogovoru zelo pomembno, da se partnerja popolnoma strinjata z metodo in da kljub neprespanim nočem poskusita vztrajati vsaj teden ali dva.
Pogosto se dogaja, da ženska med prvo nosečnostjo ne razmišlja veliko o dojenju, ker je v ospredju bolj razmišljanje in priprava na porod. Kljub temu pa običajno že zelo zgodaj začnemo razmišljati o odstavljanju otroka od prsi. Velikokrat kmalu za tem, ko dojenje lepo steče, že razmišljamo o tem, koliko časa bomo še dojile. Nekatere pa morda že med nosečnostjo razmišljajo in se odločajo o dolžini dojenja ali pa jim okolica začne prav kmalu deliti nasvete o tem, kdaj je smiselno in pravočasno otroka odstaviti od prsi.
Ne glede na naša razmišljanja in namene pa se včasih odstavljanje kasneje ne odvija po naših predhodnih načrtih.
Vsekakor odstavitev otroka od prsi ni dogodek, ki se zgodi čez noč (vsaj naj ne bi bil!), temveč je to proces, ki traja lahko od nekaj tednov, mesecev ali celo let.
Odstavljanje se dejansko začne že z uvajanjem prve goste hrane, kar naj bi bilo približno okrog 6. meseca starosti, saj se zaradi obrokov goste hrane postopoma začne zmanjševati število in dolžina podojev. Vendar pa to ne pomeni, da je to že čas, da prenehamo dojiti.
Nesmiselno je v tem času dojenje namenoma omejevati zato, da bi otrok pojedel več goste hrane, kajti v drugi polovici prvega leta otrokove starosti (od 6. meseca do 1 leta) dojenje še vedno predstavlja 75% vseh prehrambenih potreb otroka, če se le-ta doji po svoji želji.
Obstajajo pa tudi primeri otrok, ki dlje zavračajo vso gosto hrano in se skoraj izključno dojijo tudi 8 – 12 mesecev ali celo dlje ob tem, da normalno napredujejo.
Drugi razlog, zaradi katerega ni smiselno prehitro stopnjevati odstavljanja je dejstvo, da dojenje ni zgolj prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni.
In tretji razlog je dejstvo, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb (po ljubezni, telesnem stiku, varnosti, sprejetosti, ugodju,…).
Ta vidik dojenja prihaja še bolj do izraza v času, ko dojenje postopoma izgublja svojo prehrambeno vlogo (predvsem po 1 letu starosti) in naj ga ne bi zanemarjali.
KDAJ IN KAKO ODSTAVITI?
Mednarodna zveza za dojenje (LLLI) ne postavlja nobenih pravil oziroma mejnikov, do kdaj naj bi dojili, temveč svetujemo, da se mati sama odloča o tem, kdaj bo otroka odstavila glede na njeno osebno in družinsko situacijo.
Zagovarjamo pa predvsem dve vrsti odstavljanja:
a) naravno odstavljanje
b) načrtno odstavljanje
a) O NARAVNEM ODSTAVLJANJU govorimo takrat, ko otrok preraste potrebo po dojenju in se sam odstavi. To je po našem mnenju idealno, če obema v doječem paru ustreza. Kdaj se naravno odstavljenje zaključi, je odvisno od posameznega otroka (lahko se zgodi okrog 1 leta ali celo po 4. letu otrokove starosti). Vsak otrok se prej ali slej odstavi.
Razlikovati pa moramo med naravnim odstavljanjem in doječo stavko! Če se otrok ne želi več dojiti pred svojim prvim letom starosti, gre pogosto za slednje.
b) Kadar pa materi iz kakršnegakoli razloga dojenje ne ustreza več, priporočamo NAČRTNO ODSTAVLJANJE.
V tem primeru naj bo odstavljanje postopno in z ljubeznijo, nikakor pa ne prenehajmo dojiti nenadoma. Nenadna odstavitev je stresna tako za otroka kot za mamo. Postopno odstavljanje lahko zahteva veliko napora in potrpežljivosti, vendar ima dolgoročno velike prednosti. Včasih moramo biti fleksibilni in pripravljeni na kompromise, da ne naredimo več škode kot koristi. Če v procesu odstavljanja materina prizadevanja situacijo še poslabšajo pomeni, da otrok še ni pripravljen na odstavitev in je morda pametneje to malo odložiti. Nepriporočljivo je odstavljenje pospeševati v posebnih situacijah, kot so: bolezen otroka, selitev, dopust, rojstvo sorojenca ali druge nenadne spremembe.
V procesu odstavljanja ima pomembno vlogo otrokov oče ali kateri drugi družinski član, ki je lahko pri tem v veliko pomoč (uspavanje, nočno vstajanje, sprehodi, igra,…).
NAČINI POSTOPNEGA ODSTAVLJANJA:
– postopoma zmanjševati število in dolžino podojev
– ponujati otroku sok ali prigrizek preden prosi za dojenje
– nuditi otroku več pozornosti na druge načine (ljubkovanje, veliko telesnega stika)
– zamotimo ga z drugimi aktivnostmi – pravljica, igra ali sprehod v času, ko naj bi se dojil
– izogibati se situacij, v katerih se običajno doji
– pravilo: ne ponujati – ne odrekati
– dogovarjanje z malčkom, ki že razume
Takole,
se opravičujem za slovnične napake, ker se tamauček doji v mojem naročju in pišem z levo roko.
Prijazen pozdrav,
Karmen M.