Imam težavo, ki postaja vse bolj neprijetna. Namreč, v večini primerov ravnam kot 10-letni otrok. Ko se mi na nekem področju pojavi težava, se ne lotim njenega reševanja, ampak jo ignoriram, jo poskusim preložiti na koga drugega in podobno. Seveda je zaradi tega moja okolica do mene vse manj tolerantna. Največ obremenjujem svojega fanta, ki ima seveda že dovolj svojih problemov, potem pa mu naložim še moje… najbrž se to ne bo ravno dobro končalo. Poleg tega nočem biti odgovorna za svoje napake in prelagam odgovornost na druge, nočem sprejeti odgovornosti zase in zavrnem vsako priložnost, ki bi me ponesla v samostojnost (npr.: ponuja se mi služba, pa je ne sprejmem, ker se bojim delati, ker bi bila to neka odgovornost). Ker ne izpolnjujem tega, kar od mene pričakuje okolica, občutim vedno večjo tesnobo, osamljenost (čeprav najbrž niti nisem), ne morem se zbrati, spraviti k sebi. Večino stvari, ki se jih lotim, ne dokončam, neuspehi me še bolj potrejo.
Zato bi želela vedeti, kako se odraslo spoprijemati z življenjem in težavami. Se da to naučiti, je to stvar vzgoje, bi me moral morda kdo postaviti pred dejstvo?
Vnaprej hvala za vaš odgovor!

Spoštovani,
stiska je najboljši učitelj.Ko se vam sedanje vedenje ne bo več obneslo, boste spontano začeli razmišljati drugače.Če imajo sprejemajoče okolje nekateri sploh nikoli ne odrastejo.To kar je morda pri vas sedaj še simpatično bi bilo pri sedemdestih letih smešno in odbijajoče zato pač treba začeti pravočasno.Za začetek se lotite evidence svojih financ, obveznih mesečnih izdatkov in predvidenih kasnejših stroškov.Na drugem področju si zastavite enaostavno nalogo,ki jo končajte v celoti, na primer javite se na razpis za službo ibn se udeležite razgovora, če vas bodo vzeli v ožji izbor.Skušajte čimveč opravil, ki jih sedaj fant prevzema namesto vas, vzeti v svoje roke.Počasi boste ugotovili, da je lahko že majhen uspeh zadovoljstvo,ki vas motivira za večje.

Hoi, stara sem 21 let in vsi okrog mene mi grejo na živce razen če so mlajši od mene, nemaram odraslih in tut vse kaj je povezano z njimi, Al so zakomplicirani, Al zagrenjeni, Al jih nič ne zanima, Al so arogantni in to tak da to slišiš že po tem ko se pogovarjajo nemoreš se zafrkavt..ker boš prizadel njihova čustva, vedno so vljudni in zadržani ne prenesem jih neprenehoma vljudnosti fraz, ne prenesem kako drugim solijo pamet z njimi si težko pravi prijatel z katerim se boš režal razen če se napije,..nevem kaj bi, spomni se naj družim, po eni strani čutim da ni prav da se tak obnašam po drugi pa nebi prenesla če bi se kaj drugače, ker to sem jaz,in nočem da bi bila tak da bom se z nekom prisiljeno prijazno pogovarjala samo zato da bom naredla dober vtis na človeka nebom, Al pa bila fina pri malenkostih Al pa se pogovarjala kr tja nekam v tri dni nikoli, Al pa ne imela empatije in da nebi cena drugih in jih po nepotrebnem ugovarjala bruh , nevem kaj bi, skrbi me kako bom funkcionirla v življenju

Pozdravljeni,

očitno imate prepričanje, da je odrastanje bedno, da postaneš dolgočasen in zagrenjen, nimaš se o čem zanimivem pogovarjat in samo obrekuješ druge, kažeš pa očitne znake odsotnosti empatije.
Zanimivo bi bilo vedeti, od kod prihajajo ta prepričanja. A so res okrog vas, sami poprečneži in pretirano socializirani osebki brez življenjske energije? Potem si nujno spremenite okolje.
Če pa je samo vaše doživljanje odraslih spremenjeno zaradi prej omenjenega prepričanja, je potem težava pri vas.
Kako boste živela? Lahko. Saj uspešno preživijo tudi zelo infantilne osebe, običajno tako da nekdo za njih skrbi in jih vodi kot otroke. Preživijo tudi histrionične osebe, ki jim je zabava, smeh, muzika in drama vse v življenju in jih resne teme ne zanimajo. Torej, preživela boste, samo je vprašanje kolikšno ceno boste morala plačati.
Biti odrasel, sploh ni slaba stvar, prinaša pa tudi določene obveznosti in odgovornosti. Hkrati, zdrava odrasla oseba je sposobna se zabavati, se sprostiti in se hecati….takrat ko je to primerno.

Skratka, mogoče rabite več časa da dozorite. Raziskave so pokazale, da možgani dozorevajo lahko tudi do 28 leta. Ali pa, so pri vas prisotne določene osebnostne poteze ki se ne bodo spremenile. Kako bo to na vaše življenje vplivalo, je danes težko napovedati.

Lep pozdrav,

Hoi, hvala za odgovor, nevem zakaj tak razmišljam, mogoče ker sem opazla kako so se drugi spreminjali ko so odraščali, začeli kadit, pit, poskušat droge, vem da je problem v meni ker nemorem tega sprejet pa čeprav je to normalno da nekateri ljudje pijejo, v glavnem z 13 -16 otroci se takoj razumem, ko pa se moram pogovarjat z vrstniki pa se nemorem, ker me začne grabit tesnoba, pa žalost, pri meni je tut problem da so za mene stvari samo takrat pomembne ko so nekomu drugemu, npr šola mi ni pomembna dokler me mama ne nahruli 😀 Al pa denar dokler mi nekdo tega ne reče, vem da sem grozen primer 😀 rada bi se spremenila pa se neznam,

Pozdravljeni,

če ne bo šlo naravnim potekom odraščanja in dozorevanja, boste poiskala pomoč. Vsi imamo včasih določene “zastoje”, ki se bodisi sami rešijo, ali s pomočjo strokovnjaka. To boste že sama znala oceniti, kdaj je čas za zunanjo pomoč.

Lep pozdrav,