kako odpuščate ali se maščujete
Samo odpuščanje ni stvar odločitve. Odpuščanje samo še ni nikogar ozdravilo, onemogoči nam, da se nam ni potrebno soočati z vso jezo in bolečino, ki smo jo potlačili globoko v sebi. Predvsem je odvisno za kakšno zadevo gre. So to drobne vsakdanje stvari, ali pa je kaj hujšega, kot naprimer kakšna nepredelana travma iz otroštva. Predvsem, kdo je oseba, ki nas je prizadela? Kako močno nas je prizadela, zakaj nas je prizadela in nenazadnje zakaj se sami počutimo prizadeti?
Ko si odgovorimo na vsa ta vprašanja se moramo najprej soočiti z vso jezo in bolečino, ki smo jo čutili takrat, ko smo bili prizadeti. Ko gre za drobne nepomembne vsakdanje stvari ni problem odpustiti. Tako da, odpuščanje je spontana posledica, šele ko se soočimo z vso jezo, žalostjo, bolečino in besom, ki smo jo doživeli, oziroma morali potlačiti kot otrok in nam je škodovala v življenju.
Odpuščanje res ni stvar odločitve. Zahteve vpogled v drugo osebo, od koder lahko vidimo sebe in to, kako so naša dejanja vplivala na to osebo. Takrat, ko razumemo drugo osebo, lahko odpustimo, tudi, če bi mi sami reagirali drugače.
jz se morm pa nonstop ubadat z eno prjatlco, prjatlco se iz vrtca, celo zivljenje sva ena ob drugi z vzponi in padci vendad mene popuscajo zivci.vidi samo moje napake in se to banalne, vedno jaz delam usluge, vrne se mi jih bolj malo,.pa ne da pricakujem amok vcasih pac pricakuje mal razumevanja in da se bo sama za kaj ponudila. no pa smo spet pri prevelikih prcakovanjih, ceprou jz pravm da ne prcakujem prevec. in zdj ne govoriva
men se ne da vecno klanjat,prou sita sm, ne vem kaj naj naredim, naj rinem vanjo, sms ni smiselno pisat ker vem da misli da je mati tereza in da pozrla ponosa ne bo.mogoce cez pol leta kot nazadnje.in je spet pocl….. pa vem da ni slab clovk, ampk ko ni po njeno, se zaviha nos in smo vsi najslabsi sebe pa ne vidi. vem pa da vsak clovek izhaja iz sebe. opravicla sm se. vec pa ne vem kaj narest ker je skos ista zgodba….
bom kr copy pastala iz ene druge teme, se mi zdi da kar pase v tole temo
jaz se pa vedno vprasam katera je tista
meja in tist “ponos” do katerega toleriras
neko vedenje prijateljic?
Sama lahko recem da imam le eno pravo,
prijateljice sva ze iz osnovne sole (sedaj
sva na faksu),vmes so se odnosi sicer
ohladili malo, vendar sva se v roku par let
spet nasli in sva nekako nelocljive od
takrat.
Ve o meni vse (mogoce se prevec da
potem izkoristi kdaj v naglici in jezi so
sebi v prit z “metanjem naprej”) in sem
lahko z njo kar sem v resnici kar mi je res
pomembno saj imajo ljudje veckrat
napacno predstavo o meni,a tisti ki me
poznajo me v teh skodozeljnih besedah ne
prepoznajo, ne boli jo glava ob debatah,
smejeva se nonstop, skratka spravlja me
ce sem na tleh v boljso voljo in vedno
pove tako kot je,in obratno pravi ona da ne ve kaj bi brez mene. lahko sva tudi tiho pa
nikoli ne rata dolgcas.skratka je pozitivna
in to mi je vsec ker nikol.”ne pade dol” al
pa da bi me tlacila dol ter pila energijo kot
je to ocitno nekaterim hobi. i’m the crazy one.ce sva se
skregali,prekinili stike za mesec dni,sva
nakljucno naleteli ena na drugo in ko da
se je zgodilo najino rojstvo, obedve
zarosene oci in vesele da sva se ponovno
najdle!
me pa bega to, da sva se vedno skregali
zaradi nje in le 2x zaradi mene. sicer moje
banalne/zame nepomembne napake in je
dvignila nos in ni zelela slisat o nicemer.
ze ce sva se zmenili za kavo pa sem rekla
naj malo pocaka da pojem prej, je padla
vn. Se kaksne nesramne besede so padle
od nje ce se je njej zdel da ji hocem kj
slabo in da jo “napadam”, ker me prevec
pozna in ve s cim me lahko prizadane. in
to vse zaradi jeze v momentu.
sama ve da se tezko spopada s tem, tudi
doma ji ne sme nihce nic rect, in zaveda
se da ima vedno prevelik ego in ponos da
bi se ona opravicila. Ce uvidi da je
naredila napako in da je njena napaka
nekak se obrne na hec in se opravici,
drugace se mi pa vcasih zdi da izkorisca
mojo dobroto, ve da jo imam rada in ve
da ces “sj me ma rada mi jo ze oprostila
in nakonc se bo se ona opravicila brez da
pozrem sama ponos”. In probam dajat tok
kakor ona men, le da se jaz zavedam da ji
grem veckrat na roko kot ona meni, se
izpit sem ji sla dvakrat pisat :)enkrat je prislo tudi do spleta dogodkou ki so se narobe
interpetirala in sem izpadla jaz una grda,
nakonc je ugotovila da res je nisem hotla
okol prinest ne nic slabega ampak kot nek
crn madez je ostal in mi se veckrat to
omeni, pa sama ve da sva to resile, ona je
pa se vedno nezaupljiva do mene na
momente.
in to me bega vse skupaj. ne mislim ob
vsakem problemu bit jaz tista ki bi se
pomenila in mogla opravicevat. pa se
zaveda da me prizadane to, prizna mi
potem da ji je bilo hudo brez mene, da je
razmislala o men,da sem ji manjkala,in
kukrkol ze, vem da pot vso to njeno
hladnostjo navzven ki kaze ostalim, se
spodaj skriva custveno nezno bitje ki se
samo dela trdo navzven.
No pa smo po letu dni spet na istem,dvignjen nos,slaba volja, kaj narest da bo pravilno. zakaj ne sprevidi daje bz dvigovat nos in spuscat slabo voljo ko je pa toliko hujsih stvari v zivljenju??
O ja, poznamo take ! Vse bodo naredili, da bo po njihovo, tudi če jim pred nos približaš dokaz, še vedno nebodo priznali, da so se zmotili. Kaj šele da pričakuješ kako opravičilo od njih, dream on. Trmasti ljudje so kap, dobesedno, ni jim pomoči 🙂
Sadni, pa nisi v tem primeru, ki ga opisuješ, ti tisti, ki je trmast, glede na to, da nikakor ne odpustiš?
Prizadeli smo me moji najbližji. Tako da sem 30 let živela njihova življenja, drugače
nisem znala, tako je bilo od otroštva naprej. Včasih pomislim da sem bila kot njihov
suženj, tako rekoč bi lahko rekla da sem za njimi pometala vse od A do Ž.
Lahko bi rekla NE, ampak tega nisem znala. Zdaj se borim sama s seboj v notranjem
svetu, da živim naprej. Včasih že ko se dan začne si rečem; danes bo lep dan in poskušam
misli preusmeriti. Včasih se počutim prazno. Poskušam se razvedriti so pa dnevi ki si sama
nisem všeč, še posebej ko se zalotim, da mislim slabo.
Razmišljam o tem , da bi odšla daleč stran, vem pa da to ne bo rešilo moje duše.
Želim živeti, živeti polno in se vsak dan posebej borim za to, da vse odpustim da jeza bes
izgine, delam na tem, upam da mi uspe. Spreminjam stare vzorce.
Hočem biti srečna, ker končno lahko oz imam možnost da živim svoje življenje
zdaj lahko diham. So dnevi ko me preganjajo demoni, jaz jih tako kličem kadar
sem negativna in takrat se borim sama s seboj.
Hvala vsem za vaša mnenja in tolažbo.
Zmagala bom!!!
Kakor vi odpuscate drugim, vas oce v nemesih(Bog) odpusca vam. Vas oce v nebesih vam bo odpustil tako, kot vi odpuscate drugim
Mascevanje je pa gospodovo, pise v svetem pismu.
Spostovati starse je pa bozja zapoved.
Kdor ljubi boga se mu v zivjenju obrne vse na dobro(ker sevda dobi ljubezen).
Kdor pa pravi, da ljubu boga in ne ljubi brate in sestre je pa laznivec, pravi sveti Pavel v svojih pismih.
Buda je rekel: kdor osvoji sam sebe je zmaga njegova in mu je ne more doben vec vzeti.