Kako oditi?
Lep pozdrav vsem.
Sem v odnosu z narcisom, imava dve najstniški hčerki. Čustveno mi je uspelo prekiniti odnos z narcisom, ne morem pa oditi fizično na svoje. Zakaj? Ker se bojim, da bo moj odhod za hčerki pomenil, da zapuščam družino in njiju. Kajti živimo v partnerjevem stanovanju, zato bi morala oditi jaz. Ker se bojim, da partner ne bo razumno sprejel ločitve in me bo blatil pred hčerkama. Ker ne verjamem, da bi po ločitvi lahko ohranila osnoven starševski odnos zaradi hčerk, saj bi bilo to pošteno do njiju. S kakšnim zavedanjem naj odidem? Hvala!
Kar se pa tega okoli hčera tiče – ni isto ali je 11 letna najstnica ali 19letna najstnica, blati te že tako ali tako – ali kaže s prstom na tvoj odhod ali na svoj umazan krožnik na mizi. Blati te že zdaj.
Najstniki so “dovolj stari”, da razumejo, da njihov obstoj ne vpliva na ljubezen med starši, marsikateri je bil zelo vesel ločitve, ker so se prepiri nehali in je bil dom prvič “varen”, tudi če ne ljubeč. Tu je pomembno, da zelo jasno poveš, da niso krivi, da ni njihova dolžnost ali zmožnost biti “dovolj”, da starša ostaneta skupaj, in da je zelo pomembno, da kdaj si kdaj tudi rečeš, zdaj pa dovolj in ne toleriraš grdega ravnanja s seboj. Saj v končni fazi ni vedno najbolje za otroka, da se ga uči večnega potrpljenja v nasprotju s samoohranitvenem nagonom: pretepene ženske so naučene, da ne smejo udariti (tudi nazaj ne) in potrpežljivost je nekaj enostranskega. Če te že leta gledata umirati od znotraj, tudi če prvi dan nista veseli, je vseeno življenjska popotnica, da je včasih potrebno reči Ne, dovolj je.
Okoli stikov sta pa tudi dovolj stari, da lahko tudi sami zavrtita telefon, če se odločita ostati pri očetu, važno je, da imaš prostor za njiju, tudi če je malo večji kabinet, medtem ko ti spiš v dnevni.
Ker sem se precej razpisala, zelo na kratko: stanovanjska stiska je za rešiti pred odhodom, punci sta dovolj stari, da razumeta kaj se dogaja in sposobni ohranjati stike ločeno od očeta npr. Pokličeta preko telefona, FB, itd. ali prideta z avtobusom na kosilo po šoli. Ni vedno v interesu otroka ostati v nasilni družini/okolju – varnost je pomembnejša od obeh staršev za jedilno mizo.
Odločitev in posledice so pa seveda tvoje… Upam, da sem osvetlila kakšen drugi vidik tvoje dileme in ti s tem malo pomagala…
Veliko sreče pri odločitvi (vseeno kateri) in nasploh,
Lp
Ni za kaj 🙂
Predobro vem kako hudo in paralizirajoče je razmišljati trezno ob NOM… Da okoli vdanosti v usodo niti ne začnem.
Ravno okoli teh “družino boš uničila, ker si pokvarjena in ne ubogaš mene, tvojega boga” in “spokaj kufre pa pojdi crknit v smetnjak, če si domisljaš pravice do dostojanstva” je največ družbene tolerance in pritiskov, v vseh ozirih.
Drži se. 🙂
Pozdravljeni vsi !
Pridružujem se vam po tem, ko sem pogledala Zvezdanino oddajo in lansko leto prebrala knjigo L.Palmer (psihoterapevtka mi jo je priporočila). Ta knjiga mi je odprla oči ! Našla sem opis svojega moža, ki ima zagotovo narcistično in mejno osebnostno motnjo.
Precej boleče je spoznanje in spominjanje za 20 let nazaj, ko je bilo še vse idealno. Mislila se, da sem srečala svojo polovico ….vse se je ujemalo. Popolno zlitje naju. Potem so prišli otroci ….pričakovanja do njih, vzgoja,ambicije, “skupni”cilji konflikti,itn. Po letih mešanice sreče, veselja, trpljenja,jokanja, skrbi za sebe, moža, otroke sem začela razmišljati s svojo glavo. počasi sem dojela, da nima vedno prav !Najbolj me je bolelo obnašanje do otrok, ki so trpeli ob njegovih izbruhih jeze, verbalnega nasilja, cinizma,poniževanja, v drugem skrajnosti požrtvovalne ljubezni. V enem trenutku sem začutila, da mi je minila ljubezen do njega – ko ne čutim več varnosti, razumevanja in spoštovanja, ko se zaveš, da si samo orodje v doseganje njegovih ciljev—potem je konec. Nekaj časa sem živela, kot senca ( brez energije, veselja, motivacije). Živela sem za dolžnosti do družine in sem bila vedno bolj zaskrbljena, če bomo skupaj z otroki “dovolj dobri” za njega. Seveda najstniški otroci še posebej poskrbijo, da so konflikti vedno večji . Nekaj časa sem še hotela, da je vsem dobro – igrala sem nekakšnega mediatorja v družini, seveda ni pomagalo. On je imel še odprte fronte v službi zaradi konfliktnega obnašanja in naše družinsko življenje se je spremenilo v vojno z vsemi, ki ne mislijo in razmišljajo enako, kot on. Od manipuliranja do čustvenega izsiljevanja je bilo vse mogoče ….v ekstremih je bil: kot hudo utrujena, bolna žrtev ali kot podivjana zver, ki vse potepta pred sabo ! V tem času se mi je zgodilo , da sem se z nekom zbližala in se zaljubila. Od takrat je bilo samo še hujše…Menjavala so se obdobja reševanje družine, kreganja, obtoževanja, itn. Ne morem opisati, kako hudo mi je bilo, da sem ga prizadela kljub najinim slabim odnosom in mojim obupom nad našim skupnim življenjem ! Od takrat sem bila jaz, tista, ki je uničila družino in “vir zla”. Seveda svojo odgovornost prevzamem nase. Obenem pa se mi je posvetila ena lučka, ki mi je pomagala, da se rešim iz slepe ulice. Dolgo časa sem se spraševala, zakaj se mi to dogaja….namenoma. Seveda po nekaj mesecev nesigurnosti me je z vsemi tremi otroci vrgel iz hiše ( ki je njegova), ko je ugotovil, da “si ga ne zaslužimo” . No, skratka sem lahko vesela , da sem dobila prvo “brco”in se začela ukrepati. Pol leta sem iskala in čakala na najem hiše, kjer smo sedaj. Tudi otroci so komaj čakali. Hvaležna sem vsem , ki so mi pomagali in ponudili pomoč ! V tem času so se čustva malo umirile , hotel nas je celo obdržati in poskusiti znova. Na to nisem pristala. Več, kot pol leta sem v najemniški hiši ( ki jo zmorem plačati ob redni službi in izven mesta) in sem izredno vesela, da sem se lahko odselila. Ni vedno lahko, ker me preganjajo mešani občutki od občutka krivde do skrbi in usmiljenja do njega in skupne preteklosti. Na rojstnih dnevih smo še vedno skupaj na kosilu, ampak rada bi se uradno ločila. On se temu odločno upira. Tukaj me še čaka veliko dela in usklajevanja…
Rada bi spodbujala vse, ki čutite, da morate iti stran: začnite svojo pot korak po korak in uspelo vam bo ! V takšnih situacijah se vedno najdejo ljudje, ki pomagajo.
Lep pozdrav in lahko noč!
Prisrčen pozdrav vsem!
Sama sem v začaranem krogu že 20 let… sprva sem bila njegova luč na koncu tunela (tako me je imenoval, saj se je po 15. letih nesrečnega zakona ločeval – ves čas je ženo varal). Ponudila sem mu roko, srce, 200% sebe v upanju in zaupanju, da si vsak zasluži biti ljubljen in dobiti drugo priložnost. Ta luč pa je kmalu pošla – no ja, vsaj tako mi je metal naprej..
Upala sem, da ga bo moja ljubezen spremenila. Pa ga ni… spreminjala, a le na slabše, sem se sama. Že tako sem iz matične družine prinesla tisto “kriva sem za to in ono”, tako se je v najinem odnosu vse to nadaljevalo. On NOM in MOM, jaz pa cankarjanska sirota, žrtev,..
Po vsakem najinem prepiru je bilo bolje (zanj, ne zame!), ko sem se trkala po prsih, kje sem naredila narobe…
Dve leti nazaj se je v meni začelo lomiti. Pustila sem službo, začela študij na popolnoma drugem področju. Prvič sem se vpisala, naredila nekaj brez njegovega blagoslova. Ja, saj sem mu povedala. A ker me ni resno jemal, mu sploh več nisem razlagala.
Ne bom predolga…Veliko vsega je, bolečine, žalitev, omaloževanj. Dva sinova imava, najstnika, 11. in 18. let. Česa vse nista slišala, videla in doživela. Pri nas je še to, da ima dva starejša otroka iz prvega zakona. Moja dva sta vedno manj vredna kot onadva. Sta nevzgojena (jaz sem kriva, ker ju razvajam – a sta super fanta, ki pa nista imuna na najine vplive.. name lajata, ker se nanj ne upata)…
Zelo boli tudi to, da velika večina tistih, ki sem se jim kdaj potožila, sploh ne verjame, kaj doživljam oz. misli, da pretiravam, da se smilim sama sebi. Tudi najini skupni prijatelji. Saj ga nisem nikoli blatila, poskušala sem povedati svojo plat zgodbe.
Velikokrat sem hotela oditi, pa nisem imela kam oz. nisem bila dovolj močna. Mislila sem na sina… Pa sem res?
V vseh teh letih sem jaz iskala pomoč, raznorazno. Sedaj mi najbolj pomaga energetska zaščita. Uspela sem predelati v sebi bolečino, da nisem jezna v srcu, da znam oprostiti. Ampak ne več za ceno lastne žrtve.
Ne mislim več na odhod, ker je hiša skupna (ni važno, da je pisana name, skupna last je). Vsa leta je grozil, da bo odšel, če bom taka in onaka… sedaj, ko sem se čustveno oddaljila od vsega, ko mi materijalno popolnoma nič ne pomeni, se pa on nikamor ne premakne. Niti grozi ne več. Le izigrava žrtev, dela pa tako ali tako vedno po svoje (kar si on zamisli), vse :gospodinjstvo, hiša, otroka.. pa je izključno moja skrb.
Nimam čarobne palice. O, kako si želim, da bi jo imela. Otrokoma že dlje časa govorim, da onadva nista odgovorna za to, kar se dogaja med nama. To tudi resno mislim, čeprav vem, da me bo on vedno znova očrnil v njunih očeh. TO pa je njegov problem. Resnica vedno pride na dan.
Vse dobro želim, veliko poguma, notranjega sonca!
ps. Prvič v življenju pišem na forum. Nikoli nisem….
Morda bi biilo najbolje začeti čim več delati na sebi in odkriti, kaj je tisto, da vas je sploh potegnilo v ta odnos. Narcisi so odlični v prepoznavanju naših šibkih točk in načeloma izbirajo takšne ljudi, ki imajo določene težave, saj jih tako lažje obvladujejo in zapletejo v svoje mreže. In dokler jih ne prepoznamo , jih pozdravimo le stežka zberemo moč za spremebe oziroma tudi ne vidimo, kaj bi bilo najbolje v določeni situaciji.
Gre za različne stvari, največkrat pase težave skrivajo v disfunkcionalni primarni družini , ki nas je “naučila”, da ne prepoznamo več škodljivih vzorcev vedenja oziroma se nam zdijo celo “normalni” zato ne preproznamo škodljivega vedenje narcisa, čeprav pri ostalih precej hitro začne sprožati vse alarme. Ko enkrat pozdravimo tiste stvari pri sebi, ki jih zelo spretno narcis izkorišča, da nas drži v šahu, se začnejo stvari kaj hitro postavljati na svoje mesto.
KOnec koncev je delo na sebi najboljša in najhitrejša rešitev večine težav s katerimi se spopadamo. Najhitreje in najlažje je s terapevtom, če pa nimamo te možnosti, je pa v knjižnicah, knjigarnah in tudi na netu danes že ogromno literature, ki nam lahko pomaga najti pot.
Zato je najbolje, da energijo, ki jo usmerjate v narcisa ( zakaj je tak kot je, kako bi ga spremenili, jezo, žalost, …itd) uporabite raje zase, da se toliko ojačate, da izhod ne bo več videti nemogoč.
Seveda, delo na sebi je obvezno, kar prakticiram nekaj let in brez tega ne bi bila sedaj pred to odločitvijo. Empati smo dejansko deloma sokrivi za ustvarjen odnos z narcisom. Pomanjkanje ljubezni do sebe, sram, krivda, nizka samopodoba,… vse to je vodilo do tega, da sem mu preveč dopuščala, nisem mu postavljala mej. In vse to zato, da je bil mir v hiši, da ne bi razpadla družina, da moram vse potrpeti, da bo bolje, ….. pa vendar moje ravnanje ter razdajanje NJEMU NE DAJE NOBENE PRAVICE, DA KRITIZIRA, KAZNUJE, MANIPULIRA, SRAMOTI družino, ki ga/je imela rada.
Ko sem pričela z zdravljenjem svoje ansioznosti in depresije pred leti, sem vedela, da me čaka veliko dela. Umirjanje, meditacija, literatura, narava, vaje, ki zmanjšujejo napetost telesa, ….. vse to je privedlo do boljšega ZAVEDANJA sebe in okolice ter s tem do bolj REALNE SLIKE VSEGA. Danes vem, da sem naredila vse, da bi ohranila družino. Do njegovega zadnjega izbruha spomladi, ko mi je KONČNO kliknilo in da nam bo vsem bolje, da se čimprej razideva.
Nisem idealna, sem pa človek z velikim srcem in se še vedno učim in se spoznavam, vsak dan se imam bolj rada.
Hvala vam, ker ste delili vaše izkušnje, vsaka mi bo pomagala na moji nadaljni poti.
Če vam angleščina ni tuja, ima na you tube Lisa Romano odlične kratke videe, ki govorijo o tem, kaj narediti z narcisi, kako je prišlo do tega, da smo z njimi in kako pozdraviti samega sebe. O svoji izkušnji življenja z narcisom in kako se je izvlekla iz tgega je napisala tudi nekaj knjig, ki so vredne branja.