Pozdravljene!
Potrebovala sem kar nekaj časa, preden sem se zopet oglasila. 12 let živim s fantom za katerega sem mislila, da bo moj mož, katerega sem noro ljubila z vsem svojim bitom. Že na začetku veze je pokazal svojo posesivnost in ljubosumnost. Takrat še nisem vedela, da to ni ljubezen. Nekako sem se prilagodila njemu. Potem sem šla študirat, dobila službo. Vse bolje kot on. Ni končal študija…. bil je ljubosumen celo nato, da sem jaz končala. Nekajkrat sva šla narazen, a me je vedno znova prepričal, da sem se vrnila, tudi takrat, ko si je našel drugo. Lansko leto je odšel neznano kam. Ko sem prejela njegovo sporočilo, je bila ignoranca, poniževanje. Takrat sem sklenila in odšla. Našla stanovanje…. Čez mesece se je spet oglasil. Dala sem si duška in izlila nanj vse svoje sovraštvo, vsa svoja čustva. Ampak on me ni pustil pri miru. Vztrajal klical, zvonil, delal scene…. da ne govorim. Pred mojimi sodelavci me je ponižal. Nisem videla izhoda, prosil je za pomoč. Ponudila sem mu jo. Ampak on jo je izkoristil zato, da me je dobil nazaj. Kupoval mi je draga darila. Meni pa le-ta ne pomenijo nič. In to ga žre. Vsakokrat mi je rekel, kaj bi druge ženske naredile, če bi dobile to ali ono. Vsakokrat ko moram biti dlje v službi trmari, ne govori… ko grem na službeno pot sem vse samo človek ne. Tako daleč je šel, da bi me on vozil okrog. Da bi šla sama kam na kavo, to pa ne, to delajo k…. Postaja tudi vedno bolj nasilen. Nekajkrat me je začel davit. Kadar delam tako kot želi on, je o.k. in kadar ima svoje dneve. Ko pa želim narediti nekaj po svoje znori. Zdaj želi otroka. Jaz pa ne prenesem niti njegovega dotika. Ne ljubim ga več. Dolgo sem rabila, da sem prišla do tega spoznanja. Preveč dolgo. Želim oditi. Želim se vrniti v svoje stanovanje. Ja, saj sem že odšla. Ampak tu nastane težava. On pride za mano, kriči, zmerja… zvoni, tako da zbudi cel blok. Tega ne prenesem, tega sramu. Kaj naj storim, kako preprosto naj odidem. Morda ne boste razumeli, a je presneto težko. Ko še nisem imela iti kam in sem šla domov k mami, je prišel za mano in ji govoril kakšna sem, da me mora ven vreči, da bi me potem on sprejel nazaj… Moram vstran, samo kako. Naj mu povem, naj ga pokličem ali preprosto odidem? Vem da bo prišel za mano, da ne bo miroval ampak povejte kaj naj naredim v takem primeru, ko zvoni ko norec, ko poskuša ali imam ključ v ključavnici ali ne? Kaj naj naredim, ko pokliče v službo in govori šefu, da naj me odpusti?
Povejte kaj, kam se naj v tistem trenutku obrnem?

Pozdravljeni!

Čeprav vem, da vam v tem trenutku ne pomaga dosti, lahko rečem, da vaša zgodba gotov ni osamljena. Ženske, ki končujejo podobne partnerske odnose, so kakor,da se prebujajo iz nekakšnega transa. Povem vam lahko, po temu kar ste
opisala, da poti nazaj res ni več in prav je tako.
Prosili ste za praktične napotke, kako v določeni situaciji reagirat. Naj vam povem svoje mnenje. Kot prvo se mi zdi
pomembno, da z njim komunicirate minimalno (še bolje nič), vse kar se da, opravite preko posrednikov.
Seveda, ga bo to sprava razjezijo in bo še bolj pritiskal na vas, vendar poskusite
zdržati, če ne želite več nazaj. Če se preselite, je najbolje, da to
storite tako, da on ne pozna naslova (če se le da), vsaj v prvih mesecih
je to zelo koristno. Če pozna naslov, nikoli ne odprite vrat, če je glasen
pokličite policijo. Res, da najbrž ne bodo naredili več kot to, da se bodo
z njim pomenili, vendar, če bo vedno naletel na policijo, ko bo nasilen
in glasen, bo dojel, da mislite resno. Pomembno je tudi, da imate nekoga,
ki ga lahko pokličete, ko vas je strah, čeprav je to sredi noči.
Pogovorite se s svojimi prijateljicami, starši, saj bodo gotovo razumeli,
da potrebujete v takih trenutkih oporo.
Glede službe ste res v nezavidljivem položaju. Če je vaš nadrejeni odprt
človek in zadovoljen z vašim delom vam svetujem, da se odkrito pogovorite
z njim o svojih težavah in ga prosite za podporo. Za to je najbolje, da
napoveste sestanek z šefom in mu poveste, da bi se radi pogovorili o osebni
zadevi. Če bo šef razumel vašo situacijo, vas bo znal podpreti, ko vas bo on
klical in vas hotel očrniti, sploh, če bo vedel, da ste z njim prekinila
vse stike.
Ne vem, če vam bodo ti napotki koristni, vendar verjemite, da ko vas bo
nehalo biti strah in predvsem sram zaradi njega, potem bodo ti izgredi vse
manj pogosti. Ko se boste pripravljena boriti zase in za svojo svobodo,
tudi za ceno hrupa pred svojimi vrati, takrat se bo stvar obrnila na
bolje.
Pomembno je, da ste si upala o tem pisati, zdaj pa je naslednji korak, da
spregovorite o tem z ljudmi, ki so vam blizu in ki vam nudijo oporo.
Vzemite se resno in verjemite, da vas bodo drugi podprli. Niste vi tista,
ki razgrajate, grozite in grenite drugim življenje, vi ste tista, ki to
dovoljujete. Zato bodite zdaj tista, ki boste to prekinila.

Želim vam pogum za naslednje korake,

Tanja

Meni se je zgodilo, da mi je po tem, ko sem mu enostavno izjavila, da se z njim ne želim več srečevati in naj me ne išče več, sredi noči prišel zvonit na moja vrata. Pa sem pol ure razmišljala, kaj bi lahko naredila, potem sem pa kar policijo poklicala. Potem je pa kar zbežal.
Drugi dan me je klical in klical po mobitelu, pa se mu nisem oglasila. Šele po tem, ko je napisal SMS “Prosim, nujno je!” sem se oglasila. Pa ni bilo nič drugega, kot da je od mene hotel da mu pojasnim kako sem ga neki lahko zapustila in da hoče, da se o vsem pogovoriva in da naj mu sporočim kje in kdaj. Pa me je ves čas poniževal. Moj odgovor je bil enostavno: Ali je še kaj nujnega?, ostalo pa sem preslišala.
Potem se je zgodilo, da me je en večer neprestano klical na fiksni telefon, potem pa se ni oglasil – sicer telefon številke ne izpiše, ampak vem, da je bil on. Pa sem si rekla, OK, bomo pa pol ure ali še več enostavno dvigovali slušalko. Saj on plača… Po pol ure sem se pa naveličala in enostavno izklopila kabel iz telefona.
Tudi mene je prosil za pomoč, a sem mu kar odvrnila, da predlagam naj gre po pomoč k strokovnjaku. Sem si mislila: Kako neki lahko pomaga nekdo, ki si še sam sebi ne more pomagati? Pa ga poglej zlomka – kar naenkrat pomoči ni več potreboval, pa še nekaj je govoril, da ne bo plačeval za pomoč…
V službi me k sreči ni nadlegoval. Da, mislim, da gre za nadlegovanje.
Sedaj sem se odselila in mu sama nisem dala novega naslova. Vem pa, da bom tudi naslednjič poklicala policijo. Tokrat takoj in brez opozorila.

Pomembno pri vsem pa se mi zdi to, da dokler nisem sama pri sebi razčistila, da njega ne želim več v svojem življenju, pa če to pomeni, da se ne morem pogovoriti prav z nikomer, nisem bila sposobna tako drastičnih ukrepov. Še posebej, ker so me doma vzgajali, da moram biti do drugih dobra, strpna itd..

Pomaga pa tudi, če imaš koga, s komer se o teh stvareh lahko pogovarjaš, sama sem kar poiskala pomoč psihiatra, ki mi je pomagal čez prve stiske osamljenosti in potrditve, da se lahko in moram potegniti za sebe. Vedela sem pa tudi, da ga lahko kadarkoli pokličem, če bi mi bilo težko.

Upam, da ti bodo moje izkušnje kaj pomagale…

Joj, kot bi poslušala sestrično, le da je ona 15 let v takem zakonu in ima že tri otroke… Poskuša rešiti zakon, a kaj, ko je ta ljubosumnost bolezen in če je on ne bo sam pri sebi priznal, ne bo NIKOLI bolje, razen, če se zgodi res čudež.

Moja sestrična je to vsa leta skrivala in navzven so bili res idealna družina. Še sedaj ne morem verjeti, da sem se o tem človeku lahko tako zmotila.

Po vseh njenih pripovedovanjih vem, da je to, kar preživljaš grozno in te lahko psihično uniči. Jaz ti svetujem le, da VZTRAJAJ pri tem, za kar si se odločila, dokler je še čas in nimaš družine. Ne oziraj se na njegova javna “ponižanja” in jih ne prikrivaj, pogovori se in obvesti o situaciji vse, za katere misliš, da bodo “vpleteni”. Saj bodo razumeli. In zavedaj se svoje vrednosti in se ne obremenjuj, da si bo kdorkoli karkoli slabega o tebi mislil. Gre za tebe in pomembnejše od javnega mnenja je tvoje nadaljnje življenje!

Nasveti Tanje se mi zdijo dobri. Poišči si ljudi, na katere lahko računaš in izdelaj strategijo ravnanja ob situacijah, ki jih predvidevaš. In se je drži.

Vse dobro na tej poti ti želim.

Zdi se mi, kot da berem zgodbo svoje nečakinje. Tudi ona je bila s fantom 12 let, sicer nista živela skupaj, on je le prihajal, ko mu je pasalo. Oba sta bila blizu 30-ih, s službo, nečakinja bi rada družino, on pa ni maral nobenih obveznosti. Nekajkrat sta šla narazen, toda vedno jo je pregovoril, da sta bila zopet skupaj, dokler ni bilo punci zadosti. Potem pa je trajalo skoraj eno leto: grožnje, izsiljevanje, nadlegovanje v službi, doma. Za razliko od tebe pa dekle živi pri starših, ki so jo popolnoma podpirali.
No, potem pa se je počasi naveličal. Danes po dveh letih od prekinitve tega odnosa, je nečakinja pol leta poročena z enomesečnim sinkom. Zato drago dekle, če si prepričana da želiš za vedno prekiniti z njim, samo vstrajaj, čeprav bo še tako hudo. Za nobeno ceno ne smeš popustiti niti za malenkost.

Živjo. Zelo sem obupan otrok, ki ne vidi več izhoda.
Stara sem 14 let in ne želim več živeti pri moji družini.
Moja mama in moj oče vse verjameta mojemu bratu on pa vedno išče pravi čas, da me lahko spet prizadane.
Mene samo žalijo, pretepajo in me zapirajo v hišo. On pa lahko počne kar želi.
Velikokrat si želim oditi od doma, ampak vedno ko je ta čas tukaj se spomnim da nimam kam iti. Pomagajte mi, kam naj grem? Kje bom lahko v miru živela brez moje družine?
Obupana sem!

Draga Sara,

hudo mi je, ko berem kako doživljaš svoja mladostna leta. Mislim, da je nujno, da si poiščeš strokovnjaka, s katerim se boš lahko pogovarjala in si olajšala dušo ter te bo znal tudi naprej usmerjati. Lahko mi pišeš na mail iz katerega konca Slovenije si, pa ti bom posredovala nekaj naslovov, kamor se boš čimprej obrnila po pomoč in kjer se boš počutila varno.

Oglasi se mi čimprej.

Maja