Ne si toliko ocitati, ceprav.. vsi smo si…. kako nisem prej tega videl in prekinil…
Imejmo radi sami sebe, odpustimo si, in gremo dalje… ob vseh slabih stvareh, unicenih vikendih, praznikih, kosilih itn… nekaj smo se naucili iz tega in se spremenili v drugacne ljudi.

tvoji primeri so klasika, jaz temu pravim, da njim je ok, ce nekaj ni ok. Ne bi bilo za njih varno, da bi sobotno jutro minilo mirno, ob kavi, ob sprehodu…ne, ker ne poznajo takega obcutka oz jim je tuje, saj so bili doma navajeni drame..stalno..in tam so umirjeni… in ali je en krompir, en noz, tri minute, …brezveze….:-)

ampak ja, moras preigrati te scenarije, jih memorizirati, si zapomniti vzvode, kaksna dinamika se je odvrtela, kako si TI odreagirala, cesa nisi naredila, pa ZDAJ lahko…

in gremo novim dogodivscinam naproti

lp SVO

Ko bom velika, bom SVO 😉

Tisuljica pozdravljena. Kot si ze sama napisala, nase zgodbe so prakticno enake tvoji. Dobro vem o cem pises. Kar zmrazi te, ko beres “lastne” izkusnje pri drugih. Mene je na nek nacin “pomirilo”, da nisem edini, da se mi ne mesa. Obenem pa je zavedanje in potrditev da se ne motim povzrocilo obup… Lp