Kako naprej?

Sem na točki v življenju, ko ne vem kako naprej. Nimam več moči za reševanje problemov. Nikoli mi nihče ni stal ob strani, vedno sem morala vse storiti sama. Da imam problem sem začela razmišljati pred kratkim, ko sem brala literaturo za izpit na faksu, ki govori o zlorabah in posilstvih. Težave so se začele pri sedemnajstih, ko me je posilil nek moški. Od takrat naprej gre vse samo navzdol. Od ene boljših učenk v šoli, sem pristala med najslabšimi. Čeprav imam štipendijo za nadarjene. Začela sem špricati šolo. Nikomur nisem povedala, razen najboljši prijateljici, ki pa me je tudi zanemarila, ko si je poiskala resnega fanta. Bila sem zelo nesrečna. Tipa nisem prijavila, zelo mi je žal, ker se je lagal okrog in je rekel, da sem sama hotela, da je tako. Vendar sem v resnici takrat prvič videla slečenega moškega, teden dni prej pa sem se prvič poljubila s fantom (ki me itak ni imel rad, samo mislila sem tako) Staršem nisem povedala. Mama nikoli ni bila mama kot se spodobi. Kvečjemu bi situacijo še poslabšala in mi vbila še večji občutek krivde.Vedno me je samo poniževala, čeprav sem bila med najboljšimi učenci. Zanjo sem itak “grda, debela prasica”. Tepla me je za slabe ocene (kar je manj kot pet). Vem, da družba v kateri se gibljem ni prava zame. So ljudje, ki niso dosegli ničesar v življenju. Pijejo, kadijo, nimajo prave prihodnjosti. Mislim, da me delajo samozavestno. Vsi drugi so me poniževali, ti so samo hvaležni, ker me imajo za prijateljico. Fanta si težko najdem, pa ne zato, ker bi bila neprivlačna na pogled, po eni strani vem, da nisem, saj sem že pozirala za neko ravijo, toda po eni strani se mi zdi da sem res grozna. Imela sem nekoga iz drugega kraja, ki ni vedel za te težave in sva šla narazen. Neprestano me je poniževal, da sem debela, omenjal mojo prijateljico itd. Sem ga pustila in prebolela, sedaj vem da je slabič. Drugi iz istega kraja kot sem sama, je vedel za dogodek pri sedemnajstih (ki se je zgodil pravzaprav za moj rojstni dan) in je rekel, da mu lahko zaupam. Bilo mu je vidno hudo, vendar me je izkoristil. Najprej mi je dajal občutek kot da mu je ful do mene, potem pa ravno obratno. Počutila sem se izkoriščeno in sem ga pustila. Nisem edina ki ji je to naredil, boli me samo to, da drugi vedo, da se je norčeval iz mene pred ostalimi (vsaj mislim) in to, da sem bila tako neumna, da sem ga imela. Na kratko če opišem svoje probleme: mislim, da me moški ne spoštujejo, ne vem kako naj vem kdo je tisti pravi in drugi, kako naj končem faks. Zaradi tega posilstva se je vse spremenilo, mislim da je imela veliko vlogo pri tem tudi moja mama, saj je začela prva rušiti mojo samozavest, zaradi česar sem zaupala napačnim ljudem. Na koga naj se obrnem za pomoč oz. kaj naj storim, da se spremenim?

Mala!

V svojem prispevku ste našteli kup problemov ki vas tarejo in iz napisanega veje žalost. Mislim, da bi bilo dobro, da se o svojih problemih s kom pogovorite. Lahko se oglasite na Šentu (Vilharjeva 22, 1000 Ljubljana) 01 431 94 08 ali pa poskusite pri območnem CSD – obrnite se na psihologa ali svetovalca. Nekaj zanimivih naslov pa lahko najdete tudi tule – http://www.drustvo-sos.si/branje/moc5.htm

Vse kar se vam je dogajalo v preteklosti je del vas, nekaj od tega vas je sigurno tudi okrepilo, sedaj pa stopite korak dalje in poskusite rešiti težave ki vas zaustavljajo (kar s svojim prispevkom že počnete), tako da boste lahko mirno živeli naprej. Vaše težave so rešljive in ni potrebno da bi vas obremenjevale še naprej!

Lep pozdrav,

Barbara, Šent

Pojavila se je še ena druga težava- ki sem jo pravzaprav pričakovala. Mami sem povedala, da mi ne bo uspelo letos končati letnika. Zato se moram do prvega izseliti. Ne vem ne kam, ne kako, saj nimam denarja. Če bi lahko ostala doma, sem si v bistvu že nekje zagotovila službo. To bi bilo samo za to leto, naslednje leto pa bi se vpisala v naslednji letnik. Vendar me mama noče niti videt več, rekla je celo, da me sovraži da ji je vseeno če se vržem s prve stolpnice, da naj se ustrelim v glavo. Sicer pa ni prvič. Če bom morala to leto vse zasluženo porabit za stanovanje mi ne bo ostalo potem za nadlajni študij. Štipendijo pa vprašanje če bom še dobivala, če letos ne končam. V bistvu mi je prvič tako spodletelo, ne razumem zakaj imam ravno jaz takšno mamo, ki ne razume, da vsak dela napake. Na očeta se ne morem obrniti (sta ločena), saj še sam zase ne zna poskrbeti, je pijanec in niti ne bi rada živela pri njem, ko sem enkrat preživela tri dni pri njem, ko sem nekaj delala prek študenta v njegovem kraju je to še slabše vplivalo name. Sicer pa tudi drugi opažajo kakšna je moja mama, vedo da ni čisto normalna, ne vedo kaj se dogaja v resnici, pa še za tisto kar vedo si zatiskajo oči in nihče noče pomagat.

Mala!

Starši so po zakonu dolžni skrbeti za svoje otroke do 18 leta ali do 26. če se ti redno šolajo. V vašem primeru, ko boste verjetno ponavljali to velja enako! Glede štipendije pa je ponavadi tako da jo tisto leto ko ponavljate zamrznejo in jo dobite spet naslednje leto.

Sicer pa boste imeli status študenta in lahko delate preko študentskega servisa. Z denarjem si boste lahko zagotovili podnajemniško sobo ali vsaj delili sobo z drugimi študenti. To je usoda veliko študentov, tako da ni nemogoče preživeti, morali a boste zategniti pas.

Vsekakor pa ja mama dolžna skrbeti za vas. O tem se lahko pozanimate tudi na lokalnem CSDju.

Lep pozdrav,
Barbara, Šent