Kako naprej?

Prosim za nasvet še vas, isto sem storila že na sosednjem forumu, zato vam pošiljam kar kopijo mojega vprašanja in upam, da mi boste svetovali. Kako naprej – če sploh?

Hvala!

Zdaj pa še vprašanje:

Živjo,

jaz pa sem danes zelo žalostna. Vem, da tale forum ni namenjen reševanju takšnih težav, pa vendar mi bo katera/ kateri od vas morda znal svetovati.
Problem je takšen: z možem se non-stop kregava. Postalo je že prav grozno in najini prepiri že prehajajo v tisto skrajnost, ko na koncu že sploh ne veš več, zakaj se dereš, ampak si le še mečeva v obraz vse, kar se je kdaj zgodilo.
Ravno včeraj se je zgodil en tak prepir. Začelo se je s tem, da je našo neješčo deklico hotel prisiliti, da poje večerjo. Ker je jedla že prej, on pa tega ni mogel vedeti, ker ga ni bilo doma, sem mu to pač povedala. Vzkipel je, da mu spodbijam avtoriteto in jo pustil samo pri mizi. Tamala se je začela cmihati, nato jokati, na koncu se je drla kot jeshar. Zdelo se mi je nesramno in nepravično od njega, zato sem ji dovolila, da pride od mize. Potem pa je bil seveda joj prejoj in huda kri. Na koncu sva končala tako, da mi je povedal, da se bo kar ločil, da tudi otroka, za katerega se odločava, pravzaprav noče imeti in da sploh ne želi imeti ničesar več z menoj.
Punce, to me je tako potrlo, da bi skoraj zblaznela. Tako zelo sem si želela imeti še enega sončka in toliko časa že sanjam o tem, zdaj pa tole. Ravno zaradi te izjave, sem tudi sama začela razmišljati o ločitvi. Kako naj sicer bom z možem in zakaj pravzaprav, če pa očitno nimava istih ciljev? Niti glede otrok.
S hčerko je sicer dober, vem, da jo ima rad, kadar pa njo zagrabi trma, se mi zdi, da hoče on na vsak način zmagati in jo premagati, imeti zadnjo besedo. To se mi ne zdi prav, ker se tudi odrasli včasih motimo.
Kaj pa bi ve naredile na mojem mestu. Kadar se skregaš pač ne prosiš takoj za pomoč, vendar…
Ne vem, koliko je upanja oz. smisla ostati in vztrajati, če pa se z možem ne moreš zediniti niti glede otroka, ki si ga želiš…

Lp

Draga gospa!
Naj začnem na začetku – glede prepirov, ki jih omenjate v uvodu, vam težko kaj več povem kot to, da se poskušajta izogibati pogovorom in razreševanjem kadar sta razburjena. Vzemita si raje 15 minut, da se “ohladita” in pomirita ter malo premislita o stvari in se kaseneje pogovarjata o perečih stvareh in ne vse povprek in za nazaj. V stanju razburjenosti ne bosta ničesar razrešila, kot sta to že sama ugotovila.
Glede vzgoje otrok, pa bi bilo pametno, da bi se prej pogovorila kakšni bodo vajini vzgojni prijemi in potem poskušala čimbolj enotno nastopiti pred otrokom. Kljub temu bo še vedno prihajalo do (manjših) nestrinjanj, zato bo moral takrat eden malo popustiti. S tem dobi otrok občutek varnosti, da ve kje so meje. S tem tudi preprečujeta, da bi postal zmeden zaradi vajinega nasprotujočega si mnenja.
Pravite, da z možem nimata istih ciljev – ali sta se o njih poskušala že pogovoriti in jih morda ponovno zastaviti in priagoditi trenutnim razmeram.
Skratka, poskušajta si vzeti čas za pogovor in vedita, da se bosta konstruktivno lahko pogovarjala le takrat, ko bosta mirna.

Upam, da se vam oglasi še kakšna gospa s svojimi izkušnjami in svojimi rešitvami, ki pa ni nujno, da bodo za vas najboljše, vendar so vam lahko v pomoč pri iskanju najboljših!
Veliko sreče!

Špela, Šent

Gospa Špela,

najlepša hvala!

Jaz lahko pripomnim samo to, da se je običajno (ni pravilo) z moškimi zelo težko pogovoriti o čemerkoli.

Vsak dan nas obdajajo skrbi in težave in ko se zakonca srečata sta lahko razburjena in razdražljiva eden do drugega. Tudi za zakon si je potrebno vzeli več časa, da raste. S toplo besedo boste največ dosegla in to takrat ko se bosta mirno pogovarjala in si bosta blizu, mu povejte kaj vas moti. Vse preveč iščemo pri ljudeh samo napake, še posebej kadar smo v resnici nezadovoljni s seboj. Iščite skupno srečo in našla jo boste.
Ana

yo kuku !

A si se tudi nad sabo kaj zamislila ?

Imam občutek,da si preveč zahtevna,tako do sebe,ko do moža.
Zanimivo je to,da tvoj mož pravi,da mu spodbijaš avtoriteto,s svojim odnosom do otroka pa tvoj mož kaže to,kar ga pri tebi moti.

Cilje imata iste,vendar se tvoj mož čuti zapostavljenega,zato tudi v njem ta želja,da želi imeti vedno zadnjo besedo.S tem ti želi nekaj povedati.
Na nek način “kompenzirati” svoje nezadovoljstvo.

Sicer pa sta oba odgovorna za takšen položaj v katerem sta se znašla.
Namesto,da se prepirata in da vsak v nedogled trdi svoje,se raje pogovorita,kaj si želita in kako .
Če že on ne bo hotel ali sposoben,pa bodi ti tista,ki bo prekinila ta začarani krog.

Vse se da,samo sočloveku je treba prisluhniti.

Imam zelo podoben problem, vendar še nisem poročena. V tem trenutku si želim, da bi bila, saj bi bilo več možnosti da rešiva situacijo. Nasvet: Če si moža želite ga boste morala sprejeti takega kot je. Če si pa lahko predstavljate življenje brez njega pa pojdite drugam. Vendar mislim da ga imate radi in da se boste v bodoče trudili da bosta srečna. Ne pustite da pride tako daleč, da vas mož zares več ne bo pustil blizu. Kajti komaj takrat boste spoznali, da ste brez njega nepopolna celota..Potrudite se urediti zadevo pri sebi tako, da bo manj prepirov, tudi če bo razlog za prepir, raje stisnite zobe in bodite srešni, da imate moža in enega sončka. Bodite zadovoljni s tem kar imate… Veliko sreče!