Pozdravljeni.
Trenutno se mi zdi, da sem kar v stiski. Ko sem v službi malo pozabim na vse. Samo, ko sem pa frej pa ja, odvisno od dneva.
Torej situacija je taka, da še živim doma. Stara sem 24. Stanovanje je premajhno za 4 osebe. Živim še s starši in starejšim bratom. Starejša sestra je že poročena, ima 2 punčki. No starejša kot sem, bolj vidim da vse ne stima oziroma po drugi strani bi lahko rekli da smo normalna družina. Starša se med seboj o resnih zadevah (njun odnos, denar itd.) ne pogovarjata. Z nami tudi ne. Če je kaj narobe, je tiha maša. Če vprašas kaj je narobe, je odgovor nič in menjava teme. Ne znamo si izkazovati ljubezni in teh stvari. No saj ne da so hladni odnosi ampak vseeno. Ne vem joj, veliko je za napisat.
Moja težava je tudi to, da staršema malo zamerim in sem malo jezna, ker se nikoli nista potrudila, da bi šli v večje stanovanje. Finančna situacija res ni bila najboljša, sam no vseeno. No zaradi teh občutkov se počutim krivo. Nikoli mi nič manjkalo. Ampak prostor to pa. Zasebnost.
S fantom že načrtujeva, da bova šla na svoje. Mami tega še vedno nisem povedala in tudi ne vem kako naj ji sploh povem. Ne gre in ne gre. Pa realno to sploh ni nič takega. Zmedena sem in to zelo.
Ko sem bila stara 16-18,sem se borila z depresijo, bulimijo, tesnobo, samopoškodovanjem. Pri 18 sem bila tudi pol leta v bolnici, kar mi je pomagalo. Starša sta me kolikor toliko podpirala. Čeprav o tem govorit pa ne. Mami rata neprijeteno, zamenja temo. Sej to ni bilo nič takega, vsaj zame. In tudi, ko sem prišla iz bolnice, sem mela kasneje še slaba obdobja. Samo pač ni bilo o tek več govora in tako naprej. Kot da ni bilo nič.
Zdej ne vem, nisem ok, mogoče sem depresivna kaj pa vem. Nimam težav tako v vsakodnevnem življenju, bi rekla da ubistvu potem ni nič narobe.
To, kar se dogaja zdaj s tem virusom in to je katastrofa. Sem samo doma in v službi. S fantom se ne vidiva, je iz druge občine in tudi druge regije. Vsak dan se slišiva po video klicu. Sestre in malih dveh nečakinj nisem videla že 1 leto. To me ubija, ampak sej nimaš kaj. Rabim pomoč, ven da jo, ampak preko videa ne morem, ker kot sem rekla, nimam zasebnosti.
V službi je par ljudi že zbolelo za virusom. Kot se mi zd, smo če ne že vsi pa vsaj velika večina okuženih. Zdaj zgleda, da, mi mami še to zameri, čeprav kriva nisem. Atija na srečo ni doma, ker dela dost daleč od doma, živi trenutno na začasnem naslovu, kjer ima sobo. Nekaj je bilo rečeno, da naj bi se v ponedeljek testirali v službi, samo ne vem koliko je to res. Če se ne bomo, se bom šla sama od sebe. In nimam pojma, kako bom 10 dni zdržala zaprta v stanovanju,če bom pozitivna. In me skrbi, da bom spet začela s samopoškodovanjem.
Mudi se mi na svoje, ker ne zdržim več. Dovolj mam.
Hvala, če boste vse to prebrali. Lep pozdrav

Pozdravljena,

res je, časi so težki in ni čudno, da se človek ne počuti dobro, če ne more biti s človekom, ki mu je blizu in videti sorodnikov iz druge občine že dolgo dolgo časa…Tudi doma so odnosi bolj napeti oziroma to napetost bolj občutimo, saj smo več oziroma večino doma. Dobro je, da hodiš v službo.
Razumem te, da pogrešaš zasebnost in bi ti več prostora prav prišlo, po drugi strani pa boš prej ko slej odšla na svoje in si kreirala življenje po svoje. Tudi jaz težko rečem ali si depresivna ali ne. V tem času ni težko biti depresiven glede na okoliščine in naš nov vsakdanjik. V vsakem primeru je dobro, da svoje občutke osvobodiš, jih komuniciraš- če ne gre v živo pa preko skypa oziroma po drugih kanalih. Poleg neformalne si lahko poiščeš tudi formalno pomoč in podporo- morda kontaktiraš zdravnika za napotnico za psihologa in se pogovoriš še z njim.
Skrbeti ” na zalogo” nima smisla- torej nima se smisla vnaprej sekirati kaj bo, če se okužiš. Na srečo velika večina preboli virus brez večjih težav in strah tukaj zagotovo ne koristi naši imunosti.
Vsekakor ti želim vse dobro in napiši še kaj v kolikor ti je to lahko v uteho.
Pozdrav, Bernarda

Hvala za odgovor.
Sem hodila na zasebno psihoterapijo, no bila sem samo dvakrat,potem je prišlo vmes ta prepoved prečkanja občinskih meja. Kot sem rekla, preko videa pa ne morem, ker bi zato rabila zasebnost.
Kar me še bega in skrbi, je to, da veliko razmišljam o tem, če ima življenje sploh smisel. Vedno nekako pridem to tega, da ga nima. O samomoru ne razmišljam, vem da si ne bom nič naredila. Problem je v tem, da je vsak dan isti. Samo služba in doma. Vem, da imam srečo, da sploh še imam službo in da tudi v teh časij imamo še delo. Ampak ne vem, ubija me že vse. Ukrepi se pa samo zaostrujejo. Nič se ne izboljšuje. Od nekje še pobiram psihično moč, ampak kakšen dan pa je res težko.
Gotovo sem hotela napisati še kaj, ampak trenutno je to to.
Hvala in lep pozdrav

Pozdravljena,

v kolikor imaš psihoterapijo imaš pravico prehajati v drugo občino- prosi terapevtko, da ti napiše potrdilo, da greš k njej. Kolikor mi je znano so tudi terapevtske storitve trenutno omogočene tako da nič ne čakaj.
Res je, kakšen dan je težji od kakšnega, trenutno smo tik pred polno luno, pa tudi sicer so časi vse prej kot rožnati. Poskušaj si spremeniti svoje dneve vsaj za kakšen odtenek, zagotovo je to dobro tudi za naše možgane, da nismo vedno v isti rutini.
Želim ti vse dobro,
Bernarda