Pozdravljeni!

Odločila sem se, da se obrnem na vas, ker ne vem kaj naj storim. Sem 17-letno dekle, ki se že dobra 3 leta bojuje z motnjo hranjenja. Vse se je začelo, ko sem drastično shujšala (iz ITMja 29.9 sem prišla na 22.8 v le 3 mesecih). Zatem sem padla v začarani krog bulimije v katerem sem še danes. Ne vem več kako naprej. Že dve leti hodim na pogovore k terapevtki. Nekaj časa sem celo hodila na akupunkturo in obiskovala dietetičarko. Nič ni obrodilo sadov. Predvidevam, da zaradi moje konstantne težnje po hujšanju. Imela sem sicer boljša obdobja, ko sem bruhala manj. Ta “dobra” obdobja niso ravno blesteča. Ponavadi si med temi “dobrimi” obdobji ne upam zaužiti ničesar kar je nezdravo. Če je nezdravo, konča izbruhano.
Motnja hranjenja je prevzela moje življenje. Sita sem vsega tega. Bulimija se čedalje bolj pozna tudi na mojem fizičnem zdravju. Sem slabokrvna, redno bruham kri, stalno sem utrujena, izpadajo mi lasje, imam bolečine v prsnem košu, nenehno me zebe, moje črevesje se je polenilo in še bi lahko naštevala. Strah me je, da me bo vse skupaj ubilo. Želim okrevati, a kljub vsemu vedno pristanem z glavo nad straniščno školjko. Zdi se, da sem poskusila že skorajda vse. Le še bolnišničnemu zdravljenju nisem dala priložnosti. Glede tega sem izredno skeptična. Skrbi me zaradi šole in mojega uspeha. Strah me je tudi, da me nihče ne bo vzel resno. Počutim se predebelo, da bi imela resen problem. Moja teža je namreč normalna – ITM 22.8. Bojim se, da bi me v primeru hospitalizacije ostali pacienti obsojali, saj spadam med obilne ljudi. Iz dneva v dan sem bolj izgubljena in obupana. Ne vem kakšne so moje možnosti, če jih sploh še imam.

Pozdravljena Rowena,

verjamem, da si želiš, da bi lahko prenehala s tem začaranim krogom, ki ga opisuješ in da se ne bi obremenjevala s težo, hrano, hujšanjem in vsem ostalim kar motnje hranjenja prinesejo s seboj. Verjamem ti tudi, da ob takšnih občutkih, ki jih imaš, ne vidiš smisla v tem kar počneš, še manj pa vsega kar si že dosegla. Vendar je smisel.
Takšna nihanja so pri ukvarjanju s seboj normalna. Ni lahko delati na sebi, ugotavljati, kako bi lahko kaj spremenila. In predvsem ni lahko tega zdržati, še posebej, če se trudiš, pa se ti zdi, da se nikamor ne premakneš.
Pomembno je, da si daš priznanje, da se trudiš. Res je, da gre počasi, vendar je dejstvo, da se trudiš. Napisala si, da si del tebe želi rešiti ta problem, del tebe pa še vedno hrepeni po hujšanju.
Tvoj ITM ni problem, problem je v tem kako ga ti vidiš. Ko pogledaš sebe, vidiš, da si debela. Čeprav je tvoj ITM v razponu normalnega, zdravega, res pa je, da način kako ravnaš s sabo, se pogovarjaš s sabo in vidiš sebe, je problem. Ta del je tisti, ki potrebuje pozornost. Doživljanje sebe, kot nisem v redu, te vodi v takšno ravnanje s seboj. Ker potem verjetno telesu odrekaš obroke, ki jih potrebuje in želiš vnesti bolj “zdravo” hrano, ki pa je manj kalorična. Posledično si potem bolj lačna in to vodi telo v prenajedanje. Če želiš si lahko v knjižnici sposodiš kakšno knjigo npr. Pravila, kako normalno jesti – Karen R. Koenig je avtorica. Ali pa od Alice Miller Upor telesa (ta sicer ni o motnjah hranjenja, mogoče boš pa bolje razumela svoje ravnanje). Vendar le, če boš čutila, da si tega želiš.

Praviš, da si poskusila že vse. Kaj misliš s tem, ko rečeš vse?
Napisala si, da hodiš k terapevtki dve leti. Sta se v tem času pogovarjali glede spremembe obrokov, sestave, gibanja, skrbi zase, počitka, svojih čustev in potreb – njihovega zaznavanja, ukvarjanja z njimi, izražanja, zadovoljevanja? Odvisno je na čem sta ta čas delali. Sta s terapevtko kdaj govorili o bolumiji, razreševali odnos do hrane in probleme “v ozadju”?
Terapija je dolgotrajen proces. Včasih traja leta, da se stvari začnejo premikati, vendar to ne pomeni, da ne deluje. Poskusi razmisliti, kaj pa je drugače, bolje, odkar na terapijo hodiš. Pomembno je tudi, kako pogosto se srečuješ s terapevtko (1x na teden, vsak teden, po 1h ali redkeje)? Tudi to vpliva na dolžino terapije in napredka.
Napisala pa si še, da še vedno razmišljaš o hujšanju in si želiš shujšati. Kaj te ovira, da bi naredila kakšno spremembo v smeri manj bruhanja, da bi odkrila kaj je tisto, zaradi česar sploh rabiš bulimijo? To je lahko nekaj, kar še lahko raziščeš s terapevtko, če še nista.

Praviš, da ne veš, če bi šla v bolnišnico in ali te bodo tam jemali resno. Bolnišnica je zagotovo ena izmed možnosti. Marsikaj se je možno dogovoriti z učitelji in zdravniki, kadar je v ospredju zdravje. In prvo je zdravje, ker, če se še poslabša, uspeha tako ne boš mogla obdržati. Dobro bi bilo, da bi zbrala informacije, kakšen je dnevni ritem v bolnici, kako je s šolo, učenjem, da jih vprašaš vse kar te zanima. Strah je ponavadi prisoten, kadar nimamo informacij. Mogoče bi si lahko zapisala vse kar te o bolnici zanima, potem pa jih poklicala ali pa na internetu poiskala, če je že kaj na njihovi spletni strani http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-motnje-hranjenja/
Ne boš vedela, če te bodo vzeli resno ali ne, dokler ne poskusiš. Sama sicer mislim, da te bodo. Ne dovoli, da te to ovira, da ne bi niti probala. Tudi o svojem strahu glede bolnišnice bi ti predlagala, da spregovoriš na terapiji.

Ni nenavadno, da se ti zdi, da se zadeve nikamor ne premaknejo. Vendar to ne pomeni, da se ni nič spremenilo. In verjamem, da si tudi ti v tem času, kar se ukvarjaš s seboj, premaknila pri sebi marsikaj na bolje. Včasih je to le težko opaziti sam, ne pomeni pa da ni nič drugače.

Želim ti vse dobro,

Tatjana

Najlepša hvala za vaš odgovor, ga. Tatjana.
S terapevtko sva poskusili vse od A do Ž. Spremenili sva moj način prehranjevanja, nekaj časa sem sledila jedilniku, ki ga je pripravila dietetičarka, zapisovala sem si vse kar pojem (zelo slaba ideja), poskusila metodo 5+5, nekaj časa je mami nadzorovala moje obroke, imela sem preproved tehtanja, ni da ni. Obdelali sva vzroke v ozadju in vplive okolice in mojega počutja na moja dejanja/motnjo. Vse kar sva iz tega ugotovili je, da ne glede na vse imam vedno težnjo po hujšanju in občutek, da sem neizmerno debela. Vse kar pojem se mi namreč zdi preveč. Ni pomembno ali pojem nizkokaloričen obrok ali visoko. V moji glavi je vsaka kalorija preveč. Nekatere stvari so sicer pomagale, a le kratkoročno. Včasih se mi zdi, da še terapevtka ne ve več kaj naj z mano.
Vem, da se je stanje v dveh letih izboljšalo. Ne samopoškodujem se več, nisem depresivna in nimam samomorilskih nagnjen. Veliko stvari se je izboljšalo, tudi počutim se boljše. Samo bulimija … Spravlja me ob živce. Krade mi energijo, čas, življenje. Obupavam nad trenutno situacijo. Zadnje čase (nekje od praznikov naprej) sem razdvojena med tem, kaj naj naredim – naj še poskušam, čeprav večina stvari ne obrodi sadov ali naj se vdam?
Iz dneva v dan je težje. Občutek imam, da je bulimija z vsakim dnem večji del mene. Nisem zagotova, če se je bom kdaj rešila. Cela motnja nima smisla, nočem je, nikoli je nisem želela. Nimam več idej kaj naj poiskusim. Morda bi bilo najbolje, da sprejmem motnjo kot stalen del svojega življenja?

Pozdravljena,

v zadnjih dveh letih, kar obiskuješ terapijo upam trditi, da si naredila ogromno in vesela sem zate, da vse to vidiš tudi sama. Okrevanje gre počasi, kar je včasih težko sprejeti, vendar drugega ne ostane. Vprašanje je, če ti še verjameš, da je možno kaj premakniti? Jaz si ne bi upala trditi, da si probala že vse in vsekakor ne upam trditi, da se ničesar več ne da storiti. Včasih obstoj na neki točki ne pomeni drugega kot to, da telo, um in duša potrebujejo počitek od vsega kar se je dogajalo. In tudi s tem ni nič narobe.
Si mogoče te svoje občutke, da terapevtka ne ve kaj naj s tabo, delila z njo? Predlagam, da o tem iskreno spregovorita, če že nista. Da odpreta pogovor o tem in bosta videli kam vaju bo pripeljalo.
Terapija poteka znotraj določenega pristopa s strani terapevta. Včasih menjava terapije in terapevta prinese ključne premike v tej fazi v kateri si se zdaj znašla ti. Vendar ti predlagam, da o tem spregovoriš s terapevtko in se dogovorita kako naprej. Možno je tudi kombinirati terapijo s skupino za samopomoč, včasih tudi to prinese premike.
Vprašanje je kaj še vedno dobiš z bulimijo, da ostaja. Mogoče je tudi postala navada ali pa ti daje kaj drugega. Raziskuješ lahko v tej smeri in kako bi potem to lahko dobila drugje. Lahko, da je ob vseh spremembah bulimija edina stalnica, ki si jo potrebovala, da si ostale spremembe lahko naredila. Mogoče pa trenutno to še rabiš iz nekega določenega razloga.
Obstaja knjiga Pravila, kako normalno jesti. V njej so tudi vaje kako se bolj približati sebi, svojemu telesu in priti v stik s seboj, da bi lažje vzpostavili ravnovesje s hrano. Predlagam ti, da si jo sposodiš v knjižnici in jo pregledata skupaj s terapevtko. Ker te bolje pozna, bo mogoče lažje ocenila ali je primerna. Vaje pa potem lahko delata skupaj, da boš ob sebi imela nekoga, ki ti bo pomagal pogledati kako se odzivaš nanje.
Srčno ti želim, da bi našla odgovore, ki jih iščeš. Upam, da sem ti pri tem vsaj malo pomagala.

Tatjana