Stara sem 60 let in z možem sva že 5 let v pokoju. Prej sva živela v zakonu, va katerem je bilo besed bolj malo, saj sva se pehala za zaslužkom.Jaz sem bila bolj hitra v odločitvah in ravnanju, mož je bil zelo počasen in ko se je za nekaj odločil je bilo že vse postrojeno. Ko je prišel neizbežni trenutek in sva ostala sama doma, sem se tega zelo bala saj sem vedela, da nama ne bo šlo s pogovori. Nenehna navzočnost me je strašila, saj si nisva imela kaj povedati. Sama tudi rada naredim bolj na hitro, toda moževa nenehna navzočnost me strašno moti. Gleda to in ono, čeprav tudi sam ni kaj preveč natančen, me popravlja in obtožuje ter mi neprestano nekaj očita. Pri nobeni stvari se nemoreva uskladiti. Kar naredim ga moti, sam pa ne naredi nič.
Ni zadovoljen s sabo, še manj pa z menoj. Za nameček imava še odraslega sina, ki živi neko svoje življenje brez zaslužka in z večnim iskanjem zaposlitve.
Kaj naj naredim po štiridesetih letih zakona, ko je vsega preveč in vsak dan huje. Ne morem se odpočiti. Neprestani očitki mi parajo živce in mi jemljejo še tisto malo veselja do življenja, kar mi ga je ostalo.
Pa sem bila svoj čas vedra, živahna, prevevalo me je navdušenje in upanje na nekaj boljšeg. In sedaj je to upanje usahnilo. Ni motivacije, neprestani očitki, zlovoljnost me morijo.
Prosim za nasvet, saj je stanje v naši hiši vse prej kot zadovoljivo..

Lepo pozdravljeni!

Zakaj si dovoljujete odnos, ki vas izčrpava? V kolikor menite, da se situacija ne more spremeniti, je bolje da izstopite iz nje. Vedno obstaja rešitev. Vem, da ni enostavno, toda moža ne morete spremeniti. Sam je nezadovoljen in svoje nezadovoljstvo projecira na vas. Postavite meje v vašem odnosu ali pa odidite iz kletke v kateri ste. Vprašajte se, kaj želite? Kakšni so vaši cilji? Kako želite živeti? Kaj vas veseli? Premaknite svoj fokus nase ter počnite tisto, kar vas resnično veseli.

Lep pozdrav,

Barbara Sarić, psihoterapevtka