Najprej pozdrav vsem od čisto nove članice 🙂
Forum sem odkrila šele pred par dnevi. Prebrala sem že kar nekaj zgodb in so me zelo pretresle. Seveda tudi zato, ker sem se marsikje prepoznala.

Zdaj pa me najbolj od vsega zanima to, kako se pride do strokovne pomoči, ki se jo v odgovorih vedno znova priporoča. Hotela sem se naročiti k dr. Dernovškovi, pa so mi na kliniki povedali, da je naročanje pri njej ustavljeno. Tako da niti nisem spraševala, če se da do nje priti tudi brez napotnice. Domnevam, da ne. Si pa kar mislim, da mora biti itak zelo zasedena in ne vem, kdaj bi sploh prišla do nje.
Se pa zavedam, da je strašansko pomembno, da prideš do pravega terapevta, tako da res ne bi šla rada kar h komurkoli. A mi morda lahko tu koga svetujete? Je razen dr. Dernovškove pri nas še kdo, ki zna dobro delati na področju osebnostnih motenj?

Pravzaprav se sprašujem, zakaj se kdo ne specializira za to področje. Po moje mu oz. ji zlepa ne bi zmanjkalo dela, ker se ljudje v tej smeri vse bolj ozaveščamo in bo vse več ljudi iskalo takšno pomoč. Zanima me tudi, če obstaja možnost kakšne skupine za samopomoč za svojce oz. žrtve, pod strokovnim vodstvom. No, tale forum je že en korak k temu, ampak pogovori v živo bi bili po moje še boljši.

Jaz sem šele pred kratkim spoznala, da sem se celo življenje(!) zapletala izključno z narcisistično in/ali mejno motenimi ljudmi. Kot da bi bila dobesedno zasvojena z njimi. Nekaj je v meni, kar me je ves čas vleklo k njim, pa čeprav sem z njimi večinoma samo trpela. Za tistih par čarobnih trenutkov (ki sem si jih tako in tako bolj sama naslikala v svoji glavi, kot vidim zdaj) sem bila pripravljena prenesti vse. Zdaj že kakšnega pol leta raziskujem, kaj to je, kakšni globoki vzorci so me silili v to. Razmišljam, analiziram, berem in prišla sem že do vsega mogočega, tako da sem se že kar malo izgubila, ker več ne vem, kaj je zame res in kaj ni. Seveda, vzorci iz otroštva. Verbalna in fizična zloraba s strani mame in čustvena s strani očeta. In iz tega izhaja hudo pomanjkanje samozavesti, samozaupanja, ne znam postavljati meja, bojim se sprememb, izzivov, čustvene bližine.

Ampak kaj pa zdaj?! Kako se lotiti zdravljenja sebe? Ob tej oteževalni okoliščini, da nisem več mlada. Kako priti do tistih globokih ran in jih zaceliti, da me ne bodo več tako ovirale v življenju? Se to sploh da? Se da priti tako globoko v podzavest, kjer je to vse sprogramirano že v otroštvu in potem leta in desetletja utrjevano? Ali je bolj pametno, da te rane sprejmem in se naučim nekako živeti z njimi in z njihovimi posledicami?

Nisem še vsega prebrala, ampak imam občutek, da je na tem forumu je premalo pozitivnih zgodb o tem, kako so se ljudje izvlekli iz takih samouničevalnih odnosov. Hm, verjetno tisti, ki so prišli ven, niti nimajo potrebe, da bi se s tem še kaj ukvarjali in pisali na tak forum. Ko sem jaz pred par meseci odkrila obstoj osebnostnih motenj, mi je bilo branje o tem neke vrste samoterapija in totalna katarza, ker sem končno vse skupaj razumela in dojela, kaj se mi je pravzaprav v odnosih dogajalo. Ampak po par mesecih sem ugotovila, da se mi več ne da brati o teh ubogih ljudeh, ker s tem na nek način samo podaljšujem zlorabo, ki sem jo doživljala. Ko razmišljam in berem o njih, jim dajem svoj čas in svojo energijo in sem pravzaprav še vedno zapletena z njimi. Tako da se zdaj učim preusmerjati vso to energijo vase, k sebi. In moram priznati, da mi gre zelo težko. Vedno znova me vleče nazaj, v znane struge 🙁
Tako da se zdaj že resno sprašujem, če nimam tudi jaz neke mešanice osebnostnih motenj, pa tega sama ne vidim 🙁

No, toliko za prvič. Zdaj grem pa naprej prebirati zgodbe na tem forumu, ker jih še veliko nisem prebrala.
Pozdravček vsem! 🙂

Živjo vsem, preživela sem z vami celo nedeljo, skoraj od jutra do večera sem prebirala in prebrala vse poste na tem krasnem forumu…in polna sem občudovanja do vseh vas. Mnoge izpovedi so me globoko ganile. Koliko moči in poguma in uvidov, koliko pozitivnosti in podpore! Nekatere od vas bi si prav želela osebno spoznati. Videla sem, da je bilo tudi že nekaj pobud za srečanja. A se je kaj od tega realiziralo?
Dobila sem seveda tudi veliko odgovorov in sugestij zase, tudi imena terapevtov itd.
Nekje je bil omenjen delovni zvezek za osebe, ki so preživele travmo, ki naj bi ga pisala dr. M. Dernovšek. Je ta zvezek že kje dosegljiv? Jaz bi ga vsekakor potrebovala, ker sem zaradi zadnjega odnosa z MOM (ki se niti še ni čisto končal) tako sesuta, da se prav težko prebijam iz dneva v dan. Sem pa po prebiranju zgodb na tem forumu postala vseeno bolj optimistična. Saj bom zmogla, saj bo šlo. Samo do kakšnega terapevta moram še priti, ker mi je danes pa končno postalo absolutno jasno, da sama ne bom znala priti ven iz tega. Vzgojena sem bila tako, da je sramotno iskati pomoč za psihične težave in sem sigurno tudi zato tako dolgo odlašala.
Iskrena hvala vsem za vse, kar ste napisale/-i na tem forumu.
Pa držte pesti zame 🙂
Anuk

Pozdravljena Anuk,

rada bi se srečala s teboj. Predlagam, da vzpostaviva kontakt preko modaratorke GitteAne. Pošlji svoj @ na mail: [email protected]. Ostalo bom uredila sama.

Drži se in vse dobro želim, Malo skeptična

Anuk in ostale, ki jih to zanima. Trenutno zbiram seznam terapevtov, ki so dobri in jim je jasn kaj je MOM in ki razumejo in znajo s svojci MOM. Bom že verjetno jutri objavila novo temo, kjer bomo vsi lahko sodelovali s predlogi, ki pa jih bom preverjala, da se gori ne bo znašla kakšna samoreklama, kot je bilo na forumu že poskušano.

Če bom našla koga, ki bi bil pripravljen voditi skupino za sampomoč in če bo zanimanje tudi pri vas bom poskušala tudi to.

POzdrav vsem!
GittaAna

PS:
Seveda bom vedno posredovala maile, če se boste želeli med seboj povezati. Predlagam pa, da se ( anonimno) registirate v forum, ker lahko v tem primeru neposredno pošiljate privatna sporočila tistim, ki vas zanimajo, ne da bi kdo drug to vedel in da pri tem še vedno ostanete anonimni. ( Da ne omenim, da je potem lažje pregledovati sporočila na forumu, ker je jasno označeno, katerega si že prebral in katerega ne) Npr. Anuk se je registrirala, zato ji lahko vsak, ki je v forum registiran, pošlje neposredno sporočilo, če klikne na njeno ime.

PS: Mail, ki ga napišete za registracijo naj bo anonimen, torej gmail, yaho…..ime, ki ga izberete je lahko isto, ki ste ga so sedaj uporabljale.

Pozdravljena Anuk,

po nasvetu moderatorke sem odprla poseben @, na katerega mi lahko pošljete sporočilo: [email protected]

Lp in vse dobro.

Super! Če greste sedaj na tole stran :

http://med.over.net/forum5/register.php

in vpišete svoje izbrano uporabniško ime: npr. Malo skeptična, pa svoj novi mail in dodate še geslo, ki si ga boste izbrali pa boste registriani. ( Zna biti da bo na vaš novi mali prišlo sporočilo, da kliknite en link, da potrdite registracijo) Takrat, ko greste na forum se na tisti prvi modri pasici izberete Prijava in se prijavite z svojim uporabniškim imenom in geslom. Na istem mestu boste našli tudi Zasebna sporočila kjer boste lahko prebirali kar vam bodo posamezni uporabniki posebej pošiljali. Če pa želite vi komu kaj zasebno sporočiti pa kliknete kar na njegovo ime nad naslovom posamezne teme in se vam bo avtomatično odprla možnost, da mu pošljete zasebno sporočilo.

GittaAna

GittaAna, najlepša hvala za odgovor.
Krasno bi bilo, če bi nastal seznam takih terapevtov.
Pa skupina za samopomoč bi bila sploh super. Jaz se že vnaprej prijavljam 🙂

Šele zdaj sem prišla domov, vsa utrujena in lačna, pa sem šla vseeno najprej pogledat na forum in sem bila zelo vesela odgovorov.

Malo skeptična, zdaj grem pa še tebi napisat en zasebni mail 🙂

Pozdravljene Anuk, Malo skeptična, GittaAna,

tudi jaz bi se vam želela pridružiti. Ko prebiram zgodbe na tem forumu, prepoznavam svoje življenje… čustvene maltretacije mame z MOM, težko končevanje veze partnerja z MOM. In na koncu spoznavam to, da sem sama postala potrebna pomoči, saj sem se čisto sesedla pod težo vsega. Odhajam proč in se vračam!?? Vračam se k osebi, ki me uničuje, ponižuje, žali, jemlje vse!! Očitno sem postala odvisnica. Ravnam se proti razumu. Sploh ne vem kdaj sem zabredla tako globoko. Težko sem se rešila oblastne in hudobne matere, sem predelala vse kar se tiče odnosa z njo. Ta odnos me ne obremenjuje več. Po dolgih letih vseh mogočih poskusov prilagajanj, sem ga prekinila. Ampak, da se zopet znajdem v odnosu s partnerjem z MOM!!?? to je zastrašujče. Ja, delo na sebi. Ja, naredila sem že veliko, ampak da spet zapadem v začaran krog! Počutim se kot odvisnica in terapija je verjetno podobna kot pri drugih odvisnostih. Čudim se, kako globoko pod kožo mi je zlezel ta isti partner, ki me je povzdigoval v neznanske višave in pošiljal v pekel. Kako nisem pravi čas poslušala razuma in ves čas govorila, češ saj bo, kriva za izpade sem jaz, pa saj zna biti neznansko ljubeč, pa saj…
Saj ne želim, da bi imeli ljudje takšne odnose kot so opisani tu, pa vseeno mi je nekoliko lažje in mi vliva pogum spoznanje, da vendarle nisem sama.
Bodite pogumne!

Vivien

Vivien, dobro jutro želim!

Če želiš, mi lahko pišeš na e-mail: [email protected]. Počasi se nas bo zbralo za en soliden klub.

Lepo bodi

Viven veseli me, da si se nam pridružila. Odraščati z mejnim staršem je pekel, vse kar se je dogajalo pa se lahko zažre globoko v tebe. Četudi nekako porihtaš s starši je precej pogosto, da te podzavestno privlači mom partner. Tisto, kar bi pri nekomu sprožilo vse alarme se nam zaradi odraščanja v takem okolju zdi nezavedno domače in vsaj na zečtku ne prepoznamo opozorilnih znakov.

Kar je dobro je to, da se to da spremeniti, pozdraviti, se ponovno naštelati in končno zaživeti normalno in zdravo. Res je da traja, vendar se na tej poti veliko naučiš tako o sebi kot o vsem ostalem. Po mojih izušnjah lahko potem, ko izplavaš živiš včasih še dosti bolj polno življenje, kot tisti, ki težav v žviljenju nikoli niso imel. Vsaj tako hudih ne.

GittaAna

Vivien, ko sem brala tvoj post, so mi šli skoraj lasje pokonci, ker vsak stavek zveni točno tako, kot čutim tudi jaz. Kot bi brala sebe. Neverjetno! Tudi meni je lažje, ko berem ta forum in vidim, da nisem sama. Ja, M.S., počasi se nas bo zbralo za en klub 🙂 Meni se zdi medsebojna podpora pri tako težkih stvareh nujna in zelo dragocena.

Zato se res veselim naših srečanj v živo, veselim se skupine za samopomoč. GittaAna, hvala iz vsega srca (kolikor mi ga še deluje) za tvoj trud. Nekje na spletu sem prebrala, da je odnos z MOM dobesedno srčni napad oz. “napad na srce” in to mi je razložilo neprijetno tiščanje v prsnem košu, ki ga čutim v zadnjem času. Upam, da si z dolgoletnim vztrajanjem v strupenih odnosih nisem že pridelala kakšne resnejše bolezni. Bom šla vseeno na temeljit zdravniški pregled.

Tako zelo si želim, da bi lahko vso to ljubezen, ki sem jo razdajala tem ljudem, zdaj preusmerila nase, da bi si končno zacelila vse te rane, zaradi katerih sem celo življenje iskala ljubezen tam, kjer je ni bilo in jo je bilo nemogoče dobiti. Rada bi se naučila biti do sebe tako ljubeča in spoštljiva in sočutna, kot sem bila vedno do drugih. Šele ko bom takšna do sebe, bom sploh sposobna poiskati zdrave ljudi in zgraditi spoštljive odnose.

Z vašo pomočjo bo šlo, prepričana sem. Ravno zaradi tega foruma in vseh vas zdaj že vidim lučko na koncu tunela. Upam, da jo vidiš tudi ti, Vivien in vse ostale, ki se hočete rešiti iz tega pekla.

Lep pozdrav vsem,
Anuk

Pozdravljene!

Tako zelo sem hvaležna, da sem našla ta forum. Čeprav moje težave ostajajo enake, mi je lažje, ker mi je končno jasno, da nisem jaz tista, ki je slaba, pokvarjena, razvajena in nehvaležna za vse, kar sta moja “požrtvovalna” starša naredila zame. V istem trenutku, ko sem tole napisala, sem že občutila sram in krivdo, ker ju izdajam …

Ne bom predolga, ker nimam časa ne volje za pisanje litanij, bi pa rada prvič naglas (kolikor si lahko glasen, ko ne govoriš:)) povedala, da je moja mama najbrž klasičen primerek osebe z mom. In da sem se prvič v življenju začela spraševati, če ni tudi moj oče tak. Do zdaj sem ga imela za žrtev moje mame, ampak glede na to, kako se čustveno izživlja na meni, je najbrž odveč spraševanje se o tem, kako in zakaj je postal tak – pomembno je samo to, da tudi on manipulira z mano, me verbalno ponižuje, izsiljuje in čez vse meje posega v moje zasebno življenje. Ta njun odnos do mene me dobesedno hromi. Ne morem se premaknit, pri svojih 30-ih ne morem naredit 2 izpitov in zaključiti faksa, vedno znova in znova sem na nek način odvisna od njiju. Dovolj imam tega! Rada bi vedela, kje so moje lastne meje, da ljudem ne bi več pustila hodit po meni kot doslej. Rada bi nehala čutiti krivdo in sram, rada bi se osvobodila okov, ki sta mi ji nadela. Rada bi začutila svobodo. In rada bi govorila o tem z ljudmi, ki razumejo. Je še prostor v skupini?

Hvala za virtualno uho:)

Lep, sončen dan vam želim!

L.

Skupina se tako naglo širi, da bo verjetno potrebno narediti kar dve…:-)
Za začetek predlagam sobotno predvanje Dr. Dernovškove za vse, ki imajo v bližini koga z mejno ali narcisoidno motnjo ( morda še kakšno, odvisno kdo vse pride)
na linku info:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1136&Itemid=99999999

GittaAna

GittaAna, ravno danes sem razmišljala o tem, da upam, da podporna skupina ne bo prevelika, ker se v preveliki skupini težko dela na tako osebnih temah.
Če nas bo preveč, bo res potrebno narediti dve. A bo to izvedljivo?

Aartemidaa, zelo sočustvujem s tabo, čisto si predstavljam, kako se počutiš, ker sem šla tudi jaz skozi nekaj podobnega v tvojih letih. Zaradi groznih družinskih razmer sem faks končala šele pri 34 letih, torej z več kot desetletno zamudo. Ampak sem ga. In držim pesti zate, da ga boš tudi ti. Vredno je, ker ti pade velika teža z ramen, da ne govorim o tem, da ti vsaj malo zraste samozavest, ki je v taki družini sicer sploh ne moreš razviti.

Daj, pridi v soboto na predavanje, da se spoznamo 🙂
Anuk

Podporna skupina bo velika cca 8 ljudi, prijavljenih je že toliko, da lahko naredimo vsaj 3. Ampak če smo rekl, smo rekl :-))) tako da že organiziramo in se dogovarjamo kako v primeru še večjega števila Odvisno je tudi od kod prihajate. Za ljubljano velja, za druge kraje pa bomo mogli zvedet koliko vas je in kje in potem najti koga v tistih krajih , ki to obvlada in zna takšno skupino voditi in ki bi bil pripravljen to narediti. Več pa na predavanju.
GittaAna

To bi bilo super, če bi lahko naredili več skupin in še kakšen dodaten datum. Jaz bi v soboto z veseljem prišla, vendar ne morem. Pa tudi to bi bilo lepo, če bi še kje drugje po SLO organizirali srečanje….

uf, uf…počasi
se trudimo kolikor se le da…:-)
gre pa vse v tej smeri
gittaana

Hvala obema za odgovor!

V soboto pridem skoraj zagotovo. Ne bo me le v primeru, da moja dojencica ostane tako bolna, kot je trenutno:(. Se pa predavanja zelo veselim in nasploh sem zazivela v teh nekaj dnevih, kar sem koncno nasla diagnozo predvsem za svojo mamo, ki mi je v vseh teh letih posrkala ze toliko zivljenjske energije, da se cudim sama sebi, da sem uspela obdrzat pozitivno zivljenjsko drzo. Kar naenkrat ima vsak zakaj svoj zato. Nisem vec sama, nisem jaz tista, ki je cudna in moja mama ni preprosto z drugega planeta, kot sem si to razlagala doslej. Zal je na nasem planetu se vec kot prevec takih …

Trenutno mrzlicno brskam po literaturi o tem stanju, tem in tujih forumih ipd. Koncno sem prepricana v to, da se bom uspela premaknit s te mrtve tocke, na kateri najbolj ocitno stojim odkar sem vstopila v odraslo dobo.

Hvala se enkrat za vase besede, izpovedi … virtualen objem vsem!