»S partnerjem sva skupaj 5 let. marca me je marca prvič udaril in to vpričo otrok, domačih in tujih ljudi. Najhuje mi je, ker mu sploh ni žal, ampak je rekel, da sem sama hotela, da me udari.
Naj povem, da je bil poleti v psihiatrični bolnici,ker je grozil, da bo naredil samomor. Ugotovili so, da je v globoki depresiji, kar sem mu že pol leta dopovedovala, a ni hotel k zdravniku.
Po prihodu domov je tri mesece jemal zdravila, nato jih je začel skrivati oz. metati proč. Ko sem to ugotovila,sva se sprla in mi je očital, da mu želim z zdravili uničiti zdravje. Od novega leta ni jemal zdravil in njegovo stanje se samo slabša, niti na pregled k psihiatrinji ne gre več. Zato sem šla k njej jaz. Povedala sem ji kakšno je stanje, a je rekla, da ona ne more nič storiti, če se sam ne želi zdraviti. Velika težava je, da je popolnoma nesamozavesten, njegovo mnenje se spreminja iz dneva v dan. Hodi od enega sorodnika do drugega in razlaga, kakšna sem, da ga hočem vreči iz hiše, kar seveda ni res, rada bi samo, da bi se pozdravil in bi bili srečna družina. Mogoče bi morala tudi jaz hoditi okrog in razlagati, kako je živeti z njim-a ne morem, nisem tak tip, mislim, da je potrebno težave rešiti doma. Moj oče in brat ga podpirata(oba imata težave z alkoholom) Rekla sta mu, da je prepozno začel in da je bil že čas, da pokaže kdo je glavni, ter naj raje spije kakšen kozarec, kot pa da je zdravila…
Naročila sem naju pri družinskem Inštitutu Bližina na terapijo, a se bojim, da mi ga ne bo uspelo pripravit, da bi šel z mano.
Imate kakšen nasvet, kako ga naj prepričam?
Skupaj sva zgradila hišo, a se mi neumno zdi, da bi morali oditi mi z otroki, kljub temu, da sem hišo financirala vsaj v 80% sama(trije krediti, prodala sem stanovanje) On je vložil svoje delo. Seveda pa, če bo stanje nevzdržno, sem pripravljena tudi na to. Raje živim v miru, kot pod takim pritiskom. Priznam pa, da še vedno potiho upam, da ga bo “srečala pamet” in se bo soočil s svojimi težavami. Ne rabim takega odnosa, tudi podpihujem ga ne(vsaj upam)
Od poletja se že trudim, da vsako delo naredim sama, ker mi je rekel njegov psihiater, da ga naj čimmanj “obremenjujem”. Vso gospodinjstvo je na meni, pomoč pri nalogah in učenju starejšim trem otrokom(iz prvega zakona), tamala dva imam doma, ne hodita v vrtec, poleti sem nameravala v službo, a je rekel, da naj ne grem, ker on ne more zjutraj peljat tamalih v varstvo.(delala bi od 4-12)
Novembra sem morala plačat 3500evrov njegovih dolgov, da je lahko zaprl s.p. Nato sem mu pisala prošnje in hodila od zdravnika do zdravnika, da so mu napisali, da je s.p. zaprl zaradi zdravstvenih razlogov in se je lahko prijavil na zavodu za zaposlovanje, kjer bo dobival pomoč do avgusta.
Dva tovornjaka peska smo z otroki sami zvozili ob hišo da sploh lahko gremo iz srednje etaže ven. Vrt sem si sama preštihala, uredila grede, rastlinjak sem postavila, še stojalo za sušenje perila sem sama zabetonirala…
Še njegov avto vozim na tehničnega,… Z otroki se mu umikamo, da ga ne bi zjezili, ampak vedno najde kaj novega.(npr. šipe niso pomite, prah imaš na omarah,čevlji razmetani…)
Ne vem, ali bi lahko naredila še več, potem pa dobim v zahvalo besede :
“saj veste, da sem živčen in da morate it lepo okrog mene”
Včeraj mi je en njegov kolega rekel, da se verjetno počuti ob meni ogroženega, ker se zaveda, da ga ne rabim, ker znam vse narediti brez njega.
Ampak jaz ga ne potrebujem zaradi denarja, ali zaradi dela, potrebujem samo njegovo podporo in vsaj malo razumevanja.”

TO JE BILO MOJE PISMO MESECA MARCA….

Od takrat sem spoznala marsikaj novega. Hodim na terapije k družinskemu terapevtu, partner je šel 3x z mano. Ko ni več želel sodelovati, mi je terapevt omenil, da po njegovem mnenju nima samo depresije, da je nekaj zraven, a on ne more dajat diagnoze. Napotil ga je k priznani psihiatrinji, kamor se je naročil, a nato ni šel.
Terapevt mi je priporočal ogled polnočnega kluba. Ob ogledu oddaje mi je »kliknilo«-to je to.
Trenutno živiva vsak v svojem nadstropju hiše,le kopalnico imamo skupno. (tuširat se pride, ko mi že spimo) Še preden sem spoznala, da ima MOM, sem se nehala pogovarjat z njim in mu postavila pogoje, da se mora zaposliti in pričeti z zdravljenjem. Dva meseca se nisem pogovarjala popolnoma nič. Ta mesec je sprejel službo in pričel delati. Trenutno bi se rad pogovarjal in se zopet vede vzorno. Če me kaj vpraša, mu odgovorim, sama ne načenjam pogovorov, se raje držim na distanci. Berem tudi knjigo Ne stopajte več po prstih..
Ko berem vaše zgodbe na forumu, me velikokrat zmrazi in pomislim »ali je zmožen tega?« Upam, da ne bom nikoli izvedela.
Je tukaj katera, ki živi z partnerjem, ki ima MOM in kako ste si uredile življenje..Ali je to sploh možno ali je bolje, da takoj ko najdem službo raje spakiramo in se odselimo?
Se opravičujem, ker sem bila zelo dolga..

Bravo Makla!!!!! Čestitam za pogum, za to, da si vstrajala in iskala rešitve.
Ker sem malo v gužvi tokrat samo to, takoj ko pridem spet za računalnik pa še vse ostalo:-)!
Gittta Ana

Pojdi stran od njega, čimprej. Sama sem imela enako izkušnjo in verjemi da se težko spremeni. otroci in ti verjetno tudi, ste stalno pod stresom. Taki ljudje so odlični čustveni izsiljevalci. Ti moraš biti ok, vsem na razpolago vodit gospodinjstvo, delat, vzgajat otroke, poskrbet za vse in poleg tega še razumevajoča z nasmeškom na obrazu. On je pa bolan, ne zmore, ga vsi jezite,ipd….

Makla, pozdravljena!

Izkušnje so me poučile, da s takimi moškimi ni in ne bo nikoli boljše. Prvi korak si k sreči že storila in mislim, da bi bilo škoda, če te partner utegne s svojim “vzornim” vedenjem še za nekoliko časa pretentati. V želji, da si rešiš zakon, utegneš še ugrizniti v vabljivo vabo, ki se ti nakazuje z morebitno partnerjevo zaposlitvijo in začasno “vzornim” (beri: manipulativnim) vedenjem. Toda, dalj časa, ko smo v takih odnosih, bolj zmedeni postajamo in izgubljamo svoj osebni kompas. S časoma to za nas (zlasti pa otroke!) lahko postane tudi usodno, saj bolj, ko v takih odnosih vstrajamo, bolj se preprosto ne znajdemo več in nimamo več moči, da bi se rešili.

Tudi alkoholna kultura tvojega očeta in brata, je po mojem mnenju, zate lahko usodna, saj ti močno izkrivljena sporočila dajejo ravno bližnji, ki bi ti morali stati ob strani. Žal opore taki moški (mislim brata in očeta) še zdaleč niso sposobni dati, kaj šele dojeti kako v težavni situaciji se nahajaš.

Ugotovitvi njegovega kolega, da se partner počuti ogroženega, ker ga v bistvu ne potrebuješ, gre kar verjeti. Vendar moški, ki to vedo, niso pa zmožni tvornega in dialoškega življenja s partnerko, to notranje vedenje začnejo močno zlorabljati z raznimi manipulacijami, z izsiljevanji, s samousmiljenjem, s prepovedmi, z grožnjami in tudi s psihičnim in fizičnim nasiljem. To zato, ker drugače ne znajo in je tako ravnanje žal pač njihovo obrambno ravnjanje, da bi prizadeto osebo obvladali. Obvladati pa je nekaj drugega kot imeti z njo tvoren medsebojni odnos.

Praviš: “Ampak jaz ga ne potrebujem zaradi denarja, ali zaradi dela, potrebujem samo njegovo podporo in vsaj malo razumevanja.” Mislim, da se v tej želji močno slepiš. Iz povedanega, mislim, da tvoj partner ni zmožen dojeti te želje, kaj jo šele izpolniti. Mislim, da si vse preveč še okupirana z mislimi kako bi mu pomagala, kako bi ga prevzgojila, da bi ti ustrezal, te razumel in podpiral. Mislim, da so to čisto normalne želje vsake ženske (in moškega), ki pa se nam ob osebi, s takimi pomankljivostmi, ne morejo nikoli uresničiti. V tem je past, v kateri smo se znašle mnoge in v tem predolgo vstrajale. Nikomur ne moremo pomagati in ga spremeniti, če on sam tega noče. Če si moški ne želi pomagati, tu vsa prigovarjanja in svetovanja običajno padejo popolnoma na neplodna tla. Znak, da je temu tako, so vse nadaljnje manipulacije, ki se jih običajno poslužujejo. Edino DEJANJA nas lahko prepričajo in nič drugega. Če je korenitih dejanj sposoben sam (brez tvoje potisne sile), te bo sam o tem prepričal. Takrat ne boš več potrebovala nobenega spraševati, ker boš enostavno vedela in čutila, da je tako.

Iz tvojega pisanja sem razbrala, da si izredno delavna in skrbna. Boj, ko vstrajamo v slabi zvezi, prej se nam lahko zgodi, da začnemo s časoma dvomiti vase in partnerjevim negodovanjem in kritiki celo verjeti.

Terapevt ti je omenil, “da je poleg depresije, nekaj zraven”… Da bi “nekaj zraven” potrdil tudi psihiater, se mi ne zdi ravno tako pomembno. Partner se je tudi temu spretno izognil… Mislim, da je najpomembnejše to, da zaradi “nakaj zraven”, ti z otroci ne moreš mirno zaživeti. Če bi bila jaz na tvojem mestu, ne bi iz tega zganjala posebnega “cirkusa”, bi pa opozorilo ZELOOO resno jemala. Dobro je, da vsak korak skrbno pretehtaš. Namreč, ko bo partner zaslutil, da boš storila odločilne poteze, se utegne situacija močno zaostriti. Mislim, da ob tem nujno potrebuješ tudi strokovno pomoč.

Natresla sem ti par izkušenj, za katere ne vem, če ti bodo kaj pomagale. Ni nujno tudi, da jih boš upoštevala. Mislim, da si si kar v redu začrtala svojo pot. Na tebi je, če boš na njej vstrajala. Predlagala bi ti, da še naprej iščeš odgovore na svoja vprašanja, da naprej ostajaš z nami na forumu in da se “oborožiš” tudi z ustrezno literaturo (kot n.pr.: Forward: Čustveno izsiljevanje),ipd.

Želim ti moč, da boš na začrtani poti lahko vstrajala in SREČNO. Lp Odmev

Hvala za odgovore!

Še nekaj me zanima.. ali je možno, da se določenih trenutkov sploh ne spominja.
Danes sem ga vprašala, ali bo šel z nami na sestrino poroko. Odgovoril je, da ga ni nihče povabil. A je bil zraven, ko sta prinesla vabilo na njuno poroko. Ker sem mu hotela dokazati, da je bil, sem poklicala sestrinega fanta, naj mu pove,da smo bili vsi doma. Po telefonu se mu je potem opravičil in rekel, da se res ne spominja. Drug primer je, da mu je stranka prinesla 250 evrov in ne ve, kje jih ima. Je to povezano z Mom?

Draga Odmev,

super in resnično napisano. Ko na tvoje pisanje odgovori oseba, kateri je bil namenjen odgovor pa potane zanimivo. In to ne samo tokrat seveda. Na svoj odgovor dobiš novo vprašanje in res je česar nočejo slišati ne slišijo.

objemček zate Odmev, viviana

Spet se sprašujem, zakaj samo na tem forumu je junaštvo in edina prava pot, da se partnerja zapusti. Nekateri vidimo stvari drugače.

Enim je partnerstvo odgovornost, bežanje pred problemi pa neznana reakcija. Partner ima neko stanje, motnjo, za katero ni sam kriv. Mora res sam iskati rešitve, ni pa kriv, da se je znašel v takem stanju. Tako kot človek ni sam kriv za depresijo in se je ne more rešiti samo z močno voljo, čeprav pogosto velja prepričanje, da je depresiven človek slabič. Depresivnega človeka ne zapustiš, zato, ker je tebi ob njem naporno in hočeš uživati življenje. Tudi mene bi prizadelo, če bi me partner zapustil zaradi nekega stanja, motnje. Učili so me, da ne delaj drugim tistega kar ne želiš, da bi drugi delali tebi.

Eni ne morejo iti drugam, ker nimajo sredstev za življenje. Prav tukaj je ena članica nezaposlena. Kam naj gre, takoj in zdaj?

Eni pretehtajo pluse in minuse. Vsaka zveza jih ima in dokler plusi prevladujejo, je neumno razdirati. Ni pa neumno istočasno iskati rešitev, da se zmanjšajo minusi.

Zato na vsako vprašanje ali izpoved ne paše odgovor pojdi stran.

Se strinjam s tabo, zelooo; tudi izbrisane mislim, moramo pogledati individualno …
LP

Makla, pozdravljena!

Mislim, da ti na zadnja vprašanja da lahko odgovor le zato usposobljen strokovnjak.

Pa še mnenje ostalim:
Vsekakor se strinjam, da problemi, o katerih se piše na forumu, niso vsi povezani z MOM in ni možno vse probleme metati v en koš. Vsaka zadeva je specifična in se strinjam, da niso za vse možni enaki odgovori. Vsak ima pač svojo izkušnjo, ki ni nujno, da je primerna tudi za prizadetega, ki na forumu izpostavlja problem. Prizadeti pač s pomočjo laičnih mnenj išče rešitev zase. V vsakem primeru pa vsak sam izključno odgovarja zase in edino on sam ve do kje gre lahko in do kje bo zmogel ali pa bo obtičal pač tam kjer je. Pri nekaterih ženskah in tudi moških pa je zadeva včasih še bolj zapletena, saj ne odgovarjajo le zase, ampak zraven še za otroke… Glede na povedano vsekakor, tudi razveza ni vedno edina in zveličavna rešitev.

Pri pisanju mnenj na izpostavljen problem, pa se mi zdi zelo pomembno, da oseba, ki želi pri izpostavljenemu problemu pomagati, naj piše iz lastnih izkušenj, saj edino te lahko komu pomagajo. Pri tem je pomembno, da mnenje žaljivo, ponižujoče in nestrpno, saj če je nekdo v stiski, ne potrebuje, da ga kdo pahne samo še niže.

Meni so veliko pomagale izkušnje Gemme, Viviane, Pis, Gitte Ane, VideLine, Prekinila začarani krog, Streetkity, Življenjka, On720, Kot urok, Yanay in še bi lahko naštevala, ki so govorili iz latnega življenja. Hvala vsem sodelujočim, ki pišete z doberšno mero človečnosti. Govorili ste iz lastnih izkušenj in dobrohotno. Meni je to veliko pomenilo, da sem s pomočjo vas lahko našla odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljala. Hvala vam.

Tudi na novo odprte teme se v marsičem dopolnjujejo s prejšnjimi. Makla! Morda ne bi bilo slabo (če že nisi?), da pobrskaš teme tudi za nazaj. Tudi tam utegneš kaj primernega najti za sebe. Lp Odmev

Draga Viviana!

Razumela sem odgovor in me ni potrebno žalit.
Na tem forumu sem pričakovala izmenjavo mnenj in ne obsojanje in napadanje, kot berem to iz tvoje strani na več različnih temah.
Praviš da moram oditi.. Si se vprašala, kam? Kako? Mogoče dala nasvet?
Kam se naj odselim dokler mi vsaj en kredit ne izteče da lahko plačam najemnino?
On se zaveda, da mu takšnega obnašanja NE bom več dovolila. To sem mu tudi jasno povedala. Ne razumem pa, zakaj vsi pravite naj se odselim jaz z otroki? Kaj smo pri tem zagrešili? Zakaj se ne bi odselil on? Mi ne bi raje svetovala iz svojih izkušenj kako to doseči?
Moje vprašanje pa je bilo :
“Je tukaj katera, ki živi z partnerjem, ki ima MOM in kako ste si uredile življenje..Ali je to sploh možno?”

Z nekaterimi je možno, z drugimi verjetno ne. Presoditi moraš, kaj se bo zgodilo, če boš vztrajala pri svoji poti. Ali bo to sprejel ali bi lahko prišlo do hujšega nasilja. Če boš šla s prijateljico na kavo in boš našla doma razbite šipe in krožnike, sploh nima smisla iskati skupno pot. Prav tako ne, če bi nasilje usmeril na otroke. Če pa bi zaradi kave s prijateljico samo malo kuhal mulo, pa nima smisla da takoj pakiraš kovčke.

Stalo te bo veliko živcev in energije ampak če nisi neposredno ogrožena ti ali pa otroci in če najdeš v zvezi tudi dobre strani, potem pač poskusiš. Kot dobre strani se seveda ne štejejo obdobja pretiranega prilizovanja, ki so samo faza pred novim napadom. Dobre strani išči v daljšem povprečnem obdobju.

Ko traja faza prilizovanja, ostani trezna in previdna. Ne pusti se speljati niti za korak stran od svoje poti. Če si se dogovorila s prijateljico za kavo, pojdi na to kavo, čeprav ti bo v zameno ponujal romantično večerjo v najboljši restavraciji. Ne dramatiziraj, ampak samo povej, da žal ne moreš, ker si bila že prej dogovorjena in bi bilo grdo prekršiti ta dogovor. Pazi na njegovo reakcijo, ker se lahko takoj sprevrže v izbruh besa. Če obstaja možnost, da bi te izsiljeval prek otrok, naj gredo k babici ali jih vzami zraven.

V fazi besnenja, ljubosumja in poniževanja se ne pusti povleči v spiralo prepira. Ostani mirna, kolikor je mogoče. Odgovarjaj s kratkimi stavki in se ne obremenjuj s tem, kar boš slišala. Ne pusti se prizadeti ali ustrahovati in ne stopaj korak nazaj zaradi ljubega miru. Ne pa tudi tiščati na silo naprej s težkimi pogovori. Ponovno opazuj reakcijo. Če lahko izbruh preneseš, ker veš, da gre za trenutno stanje in če se nasilje ne stopnjuje nad mejo, ki jo še prenašaš, je v redu. Če se moraš umikati in ožiti svoj prostor, ni v redu, ker ga boš morala v naslednji taki fazi še zožiti, dokler ti ga na koncu ne bo zmanjkalo.

Mirno fazo izkoristi za pogovor, postopno širjenje svojega prostora in dvig samozavesti. Pri tem ne pretiravaj, ne bodi vsiljiva in ne pritiskaj namerno na tisti sprožilec, ki partnerja vrže v besnenje. Raje večkrat in v malih dozah.

Tudi zunanjo pomoč predlagaj v tej fazi. V fazi besnenja te ne bo niti razumel, v fazi prilizovanja pa bo verjetno sprejel, ampak se bo potem že kako izognil.

Osnovno zate pa je, da daš partnerju jasno vedeti, da imaš zaledje: sorodnike, prijatelje, sodelavce. Tudi to, da imaš kam iti, če bi bilo treba.Nikoli ne prekinjaj stikov z nekom zunaj družine zaradi ljubega miru. Zavedaj se, da je osamitev njegov cilj in tvoj konec. To je pri vseh nasilnežih enako, vseeno kakšnega izvora je nasilje. Ko žrtev osamijo, ni več nobene ovire in se lahko nad njo izživljajo po mili volji.

To so moje izkušnje, ki jih imam na žalost še preveč za eno življenje. Je možno. Tvoja odločitev pa je, ali je vredno biti ves čas v strahu in na preži.

Hvala ElisaDay!
Predvčerajšnjim sva imela resen pogovor.
Razložila sem mu, da v primeru, da se stanje poslabša, bomo (kljub temu, da je hiša moja) spakirali stvari in z otroki odšli v najem. Nato hišo prodam in na ta način, se bo moral seliti tudi on. (Z denarjem od prodaje poplačam kredite in si mirne duše lahko kupim še stanovanje.)
To je moj plan, v primeru, da se stanje spremeni.
Dogovorila sva se tudi, da si pralnico prestavim v srednje nadstropje, da si lahko on uredi kopalnico spodaj.
Na ta način bi imeli fizično vse ločeno.
Za mlajša dva sem dobila mesto v vrtcu, tako da sedaj aktivno iščem službo 🙂

Makla!

{Moje vprašanje pa je bilo :
“Je tukaj katera, ki živi z partnerjem, ki ima MOM in kako ste si uredile življenje..Ali je to sploh možno?}

Moji vnuki rasejo, kar pomeni, da imam kar nekaj let izkusenj za seboj. Moj odgovor na tvoje vprasanje bi bil naslednj:

Seveda, da se ziveti, tudi na nacin, da celo zivljenje hodis po prstih… S partnerjem z MOM sva dolgo hodila skupaj k psihiatru, ki mi je takoj povedal, da sprememb glede njegovega zdravja ne bo. In nisem mu verjela, ker sem mislila, da se da z ljubeznijo in mojo vstrajnostjo marsikaj vzpodbudnega doseci. Na obravnave sem potem hodila sama z otrokoma in si mislila, da jo bosta srecno zvozila. Kljub postenim opozorilom psihiatra, da se s tem samo vzdrzujem nad vodo in da se psihicnega zdravja ne da doseci, ce zivimo v nezdravih odnosih, tega nisem dojela. Glede partnerja sem lepo naprej hodila po prstih… Problem je v tem, da ne trpis samo ti, ampak se otroci po principu nezavedne indentifikacije nezavedno ucijo nezdravih vzorcev vedenja v druzini, ki se zacnejo odrazati v poznejsem zivljenju. Celo zivljenje sem igrala partnerju resevalko. Kako sem se slepila, vem sele sedaj. Zal prepozno. S partnerjem je bilo potem samo slabse, situacija pa nevzdrzna. Odsla sem, sedaj vem, da veliko prepozno… Clovek se v stiski prevec zapleta v razne racionalizacije, kako se ne da resiti. Potem pa, ko je bilo neznosno in vse zavozeno, pa sem nasla resitev! Eden od odraslih sinov ima prav tako probleme z MOM in ob tem druzino, drugi se zapleta v nemogoce zveze z zenskami. Nicesar za nazaj zal ne morem popraviti… Resujem se kot vsem in znam. Branje tovrstne literaturemi veliko pomaga…

Morala sem ti napisati to izkusnjo. MODRI SE UCIJO NA NAPAKAH DRUGIH, ne pa na lastnih. Ena od predhodnic ti je napisala, da poglej se druge teme, kjer so napisani problemi z odraslimi otroci in so zivele s partnerji z MOM. Morda je nisi razumela, kaj ti je hotela povedati. Vsaj jaz sem jo tako razumela. Vse dobro ti zelim.

Spoštovana vroče poletje,

Lepa hvala ti za tvojo zgodbo res.

objem in drži se, viviana

Ženske, otroke je treba zaščitit pred nasiljem in vsem nezdravim kar je v družini, še enkrat menim da ni vse kar MOM in da je to zgrešeno, ta definicija. Ta forum je bolj kot “ženska v stiski” ne pa mom.
Če ste ve same, izvolite vztrajajte pri takem možu, … če vam je prav, če so pa otroci pa neee, ker se jim naredi sama škoda.
Kolikokrat moramo še to napisati tukaj? Kaj bi še nekatere rade naredile, če se pa pač ne da več nič!

Res je ali je MOM ali ne potrebno je zaščitit sebe, predvsem pa otroke. Berem, da ste nekatere brale knjigo Ne stopajte več po prstih. V knjigi nazorno piše, da ni opravičila, da vas nekdo psihično in ali čustveno izsiljuje in da smo/ste kazensko odgovorne, če ne zaščitite svojih otrok.

Prebrala sem tudi, da nekatere bežimo od problemov. Tiste, ki smo odšle smo se še kako soočile z problemom in same s seboj ter odgovornost za svoje in življenje otrok vzela v svoje roke, da živimo človeka dostojno življenje in da otroci odraščajo v mirnem in ljubečem okolju.

viviana

Odmev, z vsem kar si napisala se mocno strinjam. Tudi jaz cenim tvoje dobonamerne odgovore, ki izhajajo iz izkusenj. Lepo poletje ti zelim!

Spoštovana makla,

…izražam mnenje in nikogar ne žalim. Poznam veliko žrtev nasilja in vem, da če hočeš greš brez odlašanja. Ženske z otroci se zatečejo v varne hiše in pustijo vse partnerju…Tam se počasi z pomočjo svetovalk postavijo na noge, išečjo zaposlitev in stanovanje…In ko so ponovno samozavestne začnejo urejati stvari na sodišču, glede premoženjskih in drugih zadev……Ene se zatečejo k sorodnikom-staršem. Tudi sama sem se. Če ne bi imela kam, bi pač odšla v varno hišo- /kjer so imeli zame pripravljeno sobo zaradi moje osebne varnosti, ker sem bila pod hudimi grožnjami/, saj sem bila trdno odločena, da nič ni bolj pomembno kot jaz in moje zdravje.

Seveda poznam pa tudi drugo stran, kjer se vedno znova vračajo k partnerju in upajo na čudež… Vendar ga žal ni.Vedno bolj so otopele in psihično uničene…… In draga moja sem na strani žrtev in me osebe, ki izvajajo nasilno vedenje z MOM ali brez ne zanimajo, saj je vsak sam odgovoren za svoje vedenje. Meni so v prvi vrsti pomembni otroci in ve ženske.

Morda me boš kdaj vsaj malce razumela, da niti slučajno me mislim slabo.

Drži se
viviana

Eno leto nazaj bi te zadeve pisali v drug forum, nihče se moma niti spomnil ne bi, zdaj je pa vse kar mom.. dajte no. Lahko da je, samo meni se zdi, da se samo od nasilja govori, takega in drugačnega!
Zato pa govorimo tudi o tem, da je treba iti stran, tako rečemo nasilju NE, tako pokažemo sebi in tamalim, da nam ni treba prenašati tega, saj ne živimo več v času ko so ženske bile tiho, tako jim damo popotnico za zdravo življenje za zdrave odnose s svojimi partnerji, in tako pokažemi sami sebi, da nam dol visi zato, kar bodo rekle firbčne sosedove micke.

Samo eno življenje imamo, oprostite, ni vreden noben mož z “momom” da se ga zapravi zanj.

Strinjam se s predhodnicami, treba je oditi in zaščititi otroke pred nezdravim vzdušjem in vzorci.Žal pa je tako, da ti moški še vedno ostanejo očetje in še vedno imajo bolj ali manj obsežne stike z otroki … nenadzorovane, nekontrolirane, brez našega vpliva na to, kaj z njimi počnejo in jim govorijo.
In kaj ti ostane? Vsakič, ko pošlješ otroka tja, moliš, da pride čim manj pokškodovan nazaj in iščeš načine, kako pomagati ranjeni psihi. Ker visoko funkcionalnih MOM živ bog ne prepozna in ne prepove stikov z otroki.
Punce moje, povejte, pišite, kako ste pomagale svojim otrokom v takih primerih????

Naj sije sonce!
A