sama nisem dobivala tiste ljubezni,objemov,topline od svojih starsev. Imam starejsega brata,ki je dejansko mamin sincek in to mama dost ocitno tudi pokaze.Nikoli mi sicer ni bilo do materialnih dobrin,vedno sem zelela samo toplino,objem,dotik,ljubezen.Pa sem to dobila? Nisem.-za brata se je vedno vse naredilo,jaz sem bila delezna samo kritik in obsojanj,da nicesar nisem sposobna naredit dobro.
Pri 18-ih sem bila posiljena,kar je v meni pustilo dozivljenjski pecat.Nikoli nisem imela res dobrih prijateljic s katerimi bi se lahko pogovorila,podporo starsev nisem pricakovala,ker se jim nikoli niti nisem mogla zaupati. & let sem se borila sama s seboj z obcutki krivde,da sem za to kriva sama,dokler se nisem nekak postavila nazaj na noge,zacela govoriti o tem. Starsem nisem mogla pred oci in jim to povedati,sem jim pa napisala pismo.In kaj je bil njun odgovor? “In kaj naj zdaj midva nardiva?”
Brez kancka topline,socutja sta to rekla. Takoj po srednji soli sem dobila sluzbo in sla od doma.Nekak pocutla sem se bolj svobodno,srecno,ceprav ljubezni in topline se vseeno nisem imela.Ampak ni mi bilo treba poslusati ves cas kritik,obsojanj. Ne bom rekla,da je bilo moje zivljenje potem postlano z rozicami. Vsakega fanta ,ki sem ga spoznala,me je izkoristil za sex.Vmes sem spoznala fanta s katerim sva bila skupaj 1 leto,s katerim sem zanosila.Tudi njemu nisem bila nikoli vsec taksna kot sem.In ko sem zanosila,sem mu dala se eno moznost,da se spravi v red,pa je bilo vse kar sem dobila listek na hladilniku kaj lahko jem in kaj ne.Pa sem sla takrat domov,noseca,ponovno poslusala kritike,obtozvanja,neodobravanje.Rodila sem precudovito hcerko,ki pa je na zacetku sploh nisem mogla sprejet.Naredila sem samo tisto kar je bilo potrebno,potem pa sem jo pustila starsem,jaz pa sem jokala v sobi,bulila v racunalnik ali pa tv.Obcutek manjvrednosti v meni je narascal,ampak sem kljub vsemu kontrolirala vse skupaj. V 9-ih letih od doma,sem se selila 8x.Pac najemniska stanovanja,nikoli nisem imela srece s tem. Nazadnje,ko sem se mogla seliti je bila edina resitev,da se preselim v hiso stare mame,ki je v domu,hisa pa prazna. V zelo kratkem casu po selitvi sem spoznala fanta,ki mi je obrnil svet za 360 stopinj.Dal mi je vse kar mi je 30 let manjkalo v zivljenju,dal mi je ljubezen,toplino,sprejel me je taksno kot sem.Vem,da je on tisti pravi,tisti s katerim se zelim postarati.Cutim to v sebiAmpak zaradi starsev,ki so me imeli v oblasti vedno bolj,ker sem pac bila na voljo,ki so me lazje kritizirali,kako vse narobe nardim,kako sem slaba mati,je v meni zacel ponovno narascati obcutek manjvrednosti. Zaceli so se prepiri s fantom,za vse sem krivila njega,ga odrivala stran,zraven pa se sprasevala kaj se dogaja.
Tonila sem pocasi in vedno globje. Jest nisem mogla,se vedno ne morem.Shujsala sem 15kg v 3-eh mesecih. Nasmejati se nisem mogla vec,postala sem razdrazljiva,koncentracija me je zapustila,spomin je oslabel,pojavila se je tresavost rok,ki jo v sluzbi komaj prikrivam,razbijanje srca,tiscanje v prsih,slabost,brezvoljnost.Tega je bilo iz dneva v dan vec,vedno bolj pogosto,dokler nisem zacela odrivati tudi hcerke.Tulila sem na njo vsakic,ko mi je zelela kaj povedati,ves cas sem ji govorila naj me pusti pri miru.Ko je bila pri starsih,pa ko je prisel cas da pride nazaj domov je jokala,se vedno joce. Tudi temu fantu sem izrekla stvari,ki jih ne bi zelela nikoli izrect,ampak tist trenutek se preprosto nisem zavedala tega.
Vem,kaj se dogaja z mano.Poskusala sem mu razloziti,mu pojasniti svoje stanje,se mu opraviciti,vendar sem naletela na gluha usesa,moje besede so besede v prazno.Povedala sem tudi starsem,pa se obnasajo do mene kot da me ni.Ne govorijo z mano,razen tistih najnujnesih stvari.Povedala sem tudi kolegom,pa njihov telefon zvoni v prazno,ko poklicem.
Ostala sem sama kar je se tezje,pridejo dnevi,ko se preprosto ne morem prenasat,ko si zelim samo njegovega objema,tiste topline nazaj.Namesto tega jocem v blazino,jocem v odejo,pritiskam si ju na obraz,da zadusi moje krike.
Kako naj popravim stvari?

Pozdravljena sama81!

Hvala za tvojo izpoved. Žal mi je, da so se ti dogajale boleče stvari in izgube, ki so te globoko zaznamovale. Žal mi je, da si doživela posilstvo. Prav tako mi je žal, da tvoji starši niso znali na drugačen način sprejeti tebe in tega kar se ti je dogajalo.

V času, ko si srečala fanta in doživela vse tisto po čemer si vse življenje hrepenela, pa se zdi, kot da so te začele dohitevati nerešene stvari iz preteklosti. Praviš, da si tudi precej shujšala. Ali si se obrnila na kakšnega strokovnjaka za pomoč? Ali se je tvoj apetit že povrnil? Tako naglo hujšanje in izguba apetita je lahko eden izmed pokazateljev depresivnega stanja. Vsekakor ti svetujem, da čimprej poiščeš pomoč- lahko se obrneš na osebnega zdravnika, psihiatra, psihologa oziroma psihoterapevta. Ponavadi je najbolj učinkovita kombicija antidepresivov in psihoterapije. Vsekakor pa si pomoč moraš poiskati. Namreč ni ti potrebno trpeti še naprej, saj pomoč obstaja in je dosegljiva. Prav tako boš lažje in bolje poskrbela za hčerko, ko boš poskrbela zase. Ne morem ti reči, da se bo tvoj fant vrnil k tebi, vendar imaš več možnosti za ustvarjanje dobrega odnosa z drugimi, ko boš imela dober odnos s sabo. Poleg tega ne pozabi, da boš s sabo vse svoje življenje, torej je prav, da si zagotoviš vso možno pomoč in izkoristiš vse možne oblike pomoči v svoji okolici. Seveda pa obstaja možnost, da bo fant, v kolikor si boš poiskala pomoč, lažje razumel, da je tvoje vedenje tudi posledica določenih dogajanj in nemoči na katere nisi mogla v celoti vplivati,

Vedno pa se lahko obrneš tudi na naše društvo Ozara Slovenija in pomagali ti bomo pri iskanju nadaljnih poti v procesu okrevanja. Vsekakor si zaslužiš boljše življenje in prepričana sem, da ti bo kmalu bolje, vendar je na tebi, da ne oklevaš, temveč si pomoč poiščeš takoj,

vse dobro ti želim,

Bernarda

Kot že sama veš, so vsi dogodki, ki ti otežkočajo življenje, le posledica zanemarjenja s strani staršev. Resnica je takšna, kakršna pač je. Niso znali in ne zmogli ti ponuditi vsaj malo občutka ljubezni, zaradi česar se je v tebi vzbudil občutek, da si kriva za njihovo nezadovoljstvo in da ljubezni nisi vredna.
S tistim, kar so starši položili vate, sedaj moraš živeti.
Vsa izkoriščanja, posilstvo…Vse to je odsev tega prepričanja, da nisi vredna ljubezni, da si kriva…..Ta prepričanja krojijo tvojo usodo..Ti pa si le pasivna opazovalka vsega tega dogajanja, kar ti vzbuja občutke da si žrtev.

Stvari začneš popravljati tako, da narediš v svojem življenju nek rez. Prelomnico…Da se odločiš, da pustiš preteklost za sabo…Da od staršev več ničesar ne pričakuješ….Da se sprijazniš s tem, da te niso marali..Da so naredili, kar so znali naredili….
Šele, ko boš razbremenjena preteklosti, boš lahko živela v tem trenutku in delala na tem, da ustvariš lepšo življenje in svojemu otroku daš tisto, česar tvoji starši niso znali.
Potrebno bo veliko dela na sebi, učenja..Saj rabiš tisto znanje, katerega nisi bila deležna. Šele znanje in razumevanje ti bo odprlo možnosti izbire. Da izbereš lepšo pot.
Da se osvobodiš tega občutka krivde in nehaš ustvarjati situacije, ki to potrjujejo.
O krivdi si lahko prebereš tudi tu:
MON