Kako naprej?
Spoštovani.
Ne dolgo nazaj sem prijavila partnerja zaradi nasilja v družini. Vrnil se je, sva se pogovorila pred socialno delavko, doma,…načrt je: on se je vključil v skupino za samopomoč(ni se še začela), pa tudi sama moram pri sebi določene stvari spremeniti.
Sedaj sem v nemočnem položaju, saj me njegova starša mečeta iz hiše. Kaj sploh lahko naredim? Imava dva otroka, živiva v hiši partnerjevih staršev, stroške plačujeva, oba hodiva v službo,….
Edina rešitev, da zaživim sama s puncama, če bo partner v tem roku, ki ga imam-do 7.septembra na njihovi strani oz. neodločen, da midva lahko popraviva situacijo.
Sem res obsojanja vredna, ker sem prijavila nasilje, ker želim, da se preneha???
Naj še njiju prijavim na CSD zaradi psihičnega nasilja, ki ga izvajata nad mano??? Naj omenim, das sva se s partnerjem velikokrat sporekla zaradi njiju……
lp,
nemočna
Draga nemočna mamica!
Opravičujem se vam, ker nisem uspela prej odgovoriti.
Nikakor niste obsojanja vredni, ker ste prijavili nasilje. Nasprotno, s tem ste pokazali veliko odgovornost do sebe in svojih hčera, katere ste s tem dejanjem zaščitili. Seveda pa nekateri tega vašega dejanja ne odobravajo. Med temi je prav gotovo vaš partner in tisti, ki ga podpirajo le zato, ker je njihov, ne glede na to, kaj počne. Glede tega njihovega odziva ste res nemočni. A vedite, da ste pa pokazali svojo veliko notranjo moč, s tem, da ste podali prijavo. To zagotovo ni enostavno… In s strokovno pomočjo ste dosegli celo partnerjevo privolitev, da se vključi v samopomočno skupino. To je pa že kar uspeh, saj se povzročitelji nasilja za to ne odločijo zlahka.
Sedaj pa ste v svoji odločitvi, kako naprej v tej situaciji, ko vas njegovi starši “mečejo” ven, odvisni od partnerja: od tega ali se bo odločil za vas in vajino družino, ki sta jo skupaj ustvarila, ali pa bo ostal “priklenjen” na svoja starša, ki očitno podpirata tudi njegovo nasilništvo. Mislim pa, da v obeh primerih sedaj sledi selitev oz. odhod “na svoje”, pač skupaj s partnerjema, ali pa sami s hčerkama. Če se bo odločil, da ostane pri starših, vi pa ne boste vedeli kam iti, prosite za sprejem v materinski dom, kateri bi bil za vas lokacijsko najbolj ustrezen: http://med.over.net/telefonske_stevilke/seznam_materinski_domovi_varne_hise.php. Pa tudi če odideta skupaj, je lahko materinski dom za vas tri prehodna rešitev, dokler si ne priskrbite skupnega bivališča.
Glede psihičnega nasilja s strani partnerjevih staršev, težko rečem, če bi ga prijavili, ker nimam dovolj informacij. Je pa vsekakor smisleno, da se v svoji stiski obrnete na CSD in se pogovorite o nadaljnjem reševanju težavne situacije.
Za kakršnokoli dodatno informacijo pa le še pišite. Želim vam močno voljo in veliko poguma pri osamosvajanju. Morda pa je to, da vas mečejo ven, za vas blagoslov, ki vam bo omogočil, da končno zaživite sami neobremenjeno in sproščeno. Zaradi ekonomskega vidka se mlad par za to zlepa ne odloči. Če pa te v to nekdo potisne, si se primoran s tem soočiti. S finančnega vidika je težko, a je doprinos na drugih plateh življenja toliko večji, da odtehta.
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Ga. Jana,
najlepša hvala za vaš odgovor.
Danes je že 14.september in smo še pod isto streho, ker na srečo ni prišlo do nadaljnih groženj s strani tasta/tašče.
Dosegla sem veliko: začela z malimi koraki: partner se je vključil v skupino za samopomoč proti nasilju v družini, naslednji korak je družinska terapija – pogovor med mano, partnerjem in izkušeno družinsko terapevtko. Partner je na ta pogovor pristal in vesela sem, da se to dogaja. Da se problemi rešujejo.
Zaključujem z mislijo, da bo čas pokazal svoje in močno si želim, da partner spozna kje in kdo je njegova družina in kako mora spoštovati partnerico, otroke,….
Draga (ne tako) nemocna_mamica!
Vesela sem vaše povratne informacije, še posebej ker je pozitivna. Upam in želim vama s partnerjem, da vama uspe. Prve korake je že napravil in s tem pokazal, da mu vi in otroka nekaj pomenite. Sedaj pa je odvisno, ali bo dovolj trden in odločen, da bo pri tem vztrajal, ali pa bo znova zapadel v stare vzorce ravnanja. Kot ste rekli: čas bo pokazal svoje. Zdi se mi, da imate dober uvid situacije: veseli ste pozitivnih premikov, a niste zaletavi in naivni. Poleg tega pa del odgovornosti prevzemate tudi nase, kar je pozitivno, saj ponavadi ni dovolj, da se spremeni samo “problematičen” posameznik, ampak se mora spremeniti cel družinski sistem.
Naj se vam tudi naprej tako dobro odvija,
Jana Metelko, dipl.soc.del.