Sploh ne vem kje bi začela..Poročena sva petnajst let.Imava čudovitega sina,lep dom,službo..Problem pa je moj mož in njegovo ljubosumje.Jaz sem komunikativna,vesela oseba ki pa iz dneva v dan bolj usiha.Nenehno me nadzira,pregleduje po torbici,omari,telefonu..Tudi s sinom goji negativen odnos.Že 10 let nismo bili nikjer,ne na kakšnem izletu kaj šele na dopustu,čeprav bi si ga lahko privoščili.Ko greva v kakšen supermarket se vedno skregava že med potjo ker mu gre vse na živce in za vedno sem kriva jaz.Zaradi njega sem že tri leta na antidepresivih in ta najin odnos me dobededno razžira.Potem je tu še nekaj kar me še posebej muči.Spolni odnosi.On je obseden z njimi.Kar naprej me gnjavi,ko ni sina kar bežim samo da nisem sama z njim.Velikokrat sem potrpala da je bil potem mir,a ne za dolgo.Ko ga odrinem postane prava zver.Kljub vsemu temu ga imam nekje v sebi še vedno rada???ne vem ali pa se bojim da sama ne bom zmogla živeti naprej.Sin je star 15 let,letos bo srednješolec.Rada bi samo vedela zakaj tak človek psihično muči in vse kar je narobe zvrača na mene??Zakaj pride do tega??In ali se je sposoben tak človek kdaj spremeniti?Že vnaprej se zahvaljujem za vsak nasvet.L.P.

Spoštovana!

Žal mi je, da ob tako krasnih pogojih za prijetno družinsko življenje, preživljate takšen teror svojega moža.

Vprašanje, zakaj vas mož psihično muči, je dokaj težko. Teorij o nasilju je veliko. Sodobna spoznanja utemeljujejo nasilni odnos z določenimi prepričanji nasilneža, ki pa so povezana z nesorazmerjem moči med nasilnežem in žrtvijo. Preko nasilja skuša nasilnež uresničevati svoje potrebe, vzrok za nasilna vedenja pa vidi v drugem, navadno v svoji partnerici. Nekateri ljudje (še posebej nasilneži) pač so takšni, da bodo odgovornost vedno prelagali na druge. Način njihovega komuniciranja pa je takšen, kakršnega so se naučili. Tradicionalna družba od moških pričakuje, da ne bodo pretirano čustveni, da se bodo obnašali kot gospodarji in nadrejeni ženski, da bodo izkazovali svojo moč. Vendar pa je vsak kdaj žalosten, prestrašen, osamljen, tudi moški. Nezavedno razmišljanje nasilneža je (citiram iz zloženke Društva za nenasilno komunikacijo): “Če trpim pomaga, da boli njo. Če se bojim samote, ji omejim svobodo. Ker sem od nje odvisen, skrbim, da je ona odvisna od mene. Če sem nemočen, vzpostavim moč in kontrolo nad ljudmi, ki so mi najbližji… Ne razmišljam o tem, da sem prestrašen. Razmišljam, da je nevarna. Ne razmišljam, da sem negotov. Razmišljam, da ji ne smem zaupati. Ne razmišljam, da sem užaljen. Razmišljam, da je hudobna.”

Žal pa vam razumevanje razlogov, zakaj pride do takšnega obnašanja, ne bo nič pomagalo, dokler boste takšno obnašanje moža dopuščali. Razumljivo je, da ga imate na nek način še vedno radi, nimate pa radi njegovega vedenja, ki na vas in vašo družino vpliva zelo razdiralno in že tudi načenja vaše zdravje. In prav je, da osebi, ki vam to povzroča, ne glede na to, da jo imate sicer radi in da vas mnogo reči veže nanjo, poveste, da je to za vas nesprejemljivo in da tega ne boste več prenašali. Razumljivo je tudi, da vas je po vseh teh letih skupnega življenja strah, kako boste živeli brez njega. Na življenje z njim ste že navajeni in od njega na nek način odvisni, saj je do sedaj on nadziral vaše življenje. Vendar pa si lahko samozaupanje na novo pridobite ter življenje na novo uredite brez psihičnega trpinčenja in kontrole…

Možu lahko date možnost, da se vključi v svetovanje ali skupino za pomoč povzročiteljem nasilja, da se nauči drugačnih načinov komuniciranja, izražanja lastnih čustev in potreb, reševanja konfliktov: , . Sam od sebe se najverjetneje ne bo spremenil. Za vas pa je še več izbire organizacij, če bi se želeli vključiti v skupino ali svetovanje…

In mislim, da če bo postal vajin odnos bolj enakopraven in obojestransko zadovoljujoč, se bosta lažje uskladila tudi glede spolnih odnosov.

Slaba novica pa je ta, da je malo moških povzročiteljev nasilja pripravljenih sprejeti odgovornost za svoja dejanja in motiviranih za spremembo. Za to se odločijo le nekateri, večinoma po tem, ko doživijo izgubo, to je ko ženska odide…

Kot nekoliko hecno pravi dr.Scott Peck: “Življenjskih težav ne moremo rešiti drugače, kot da jih rešimo.” In res vaše življenje je le vaše in zato ste tudi vi tista, ki se boste odločila, kako boste živela. Ne smemo pa spregledati še vašega sina, za katerega ste tudi soodgovorni in je prav, da imate tudi njega v mislih ob odločanju za vztrajanje v sedanjih razmerah ali za prekinitev le teh, za kar upam, da se boste odločili v dobro vas in vašega sina.

Želim vam veliko moči in poguma za vsak posamezen korak, ki vas bo vodil v novo življenje brez nasilja. Prvi in pomemben korak je bil prav gotovo že to, da ste napisali to sporočilo.

Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.