Pozdravljeni,

poročena sem 10 let, s partnerjem pa sva skupaj že 15 let. Imava 2 otroka stara 7 in 8 let. Oba sva preživljala hudo otroštvo- pri njem je bil oče pijanec, mama pa se je v obupu preveč navezala na sina (mojega mož).Pri meni pa je pila mati, vendar si moj oče tega ni hotel priznati, zato je bil cele dneve odsoten, sama pa sem odkar pomnim ostajala doma s pijano materjo. Tako sem se po sili razmer že kot 10 letna deklica naučila kuhati, prati, likati, skratka skrbeti za gospodinjstvo. Verjetno sem se zaradi razmer tudi zelo mlada navezala na moža (poročila sva se pri 20).Kmalu sta se nama rodila dva otroka, oba zelo zaželena. Sama sem ob dveh otrokih tudi redno doštudirala, diplomirala in se zaposlila. Vedno sem se trudila preživeti čim več časa z družino- družina je bila zame vedno na prvem mestu. Do nedavnega sem čutila, da je tudi mož istih misli. Zadnje čase pa vse bolj ugotavljam, da temu ni tako. V zadnjih 2 letih se je zelo spremenil. Vsakič, ko se pojavi kakšen problem začne vpiti in sploh se ni pripravljen pogovarjati ali ga rešit. Za otroke nima nikoli časa, vedno strmi le za zadovoljitev lastnih potreb in ega. Oddaljuje se od družine in hitro najde izgovor, samo da mu ni treba ostati doma. Po naključju sem lansko leto na njegovem mobilnem telefonu odkrila tudi SMS, ki so bili namenjeni neki drugi ženski in so prihajali ob čudnih nočnih urah. Vprašala sem ga, kaj to pomeni, pa je rekel, da je to samo prijateljica. Vendar se je meni zdelo čudno, zakaj te prijateljice potrebujejo npr. ob 2 zjutraj. Skratka on je zanikal vsakršno intimno zvezo s to žensko, hkrati v naslednjem stavku pa mi dal vedeti, da lahko dobi katerokoli in da nisem edina. No to “vezo” sem nekako skušala pozabiti, ko sem letos poleti na dopustu odkrila med družinskimi slikami na mobilnem telefonu sliko neke ženske, ki jo sicer tudi poznam. Spet mi je zatrdil, da je šlo le za prijateljsko slikanje- tako za foro.

Sama sem popolnoma zmedena in na tleh. Izgubila sem spoštovanje do sebe in njega. Dostikrat pri njem dobim občutek, da je v njegovi glavi samo ta slogan “da le ne pijem, ostalo pa lahko počnem”. Saj tukaj je še ogromno drugih stvari od tega, da se nimam pravice zanimati za njegove finance, četudi kak mesec ne prinese denarja domov; do tega da moje delo ni nič vredno, saj v službi 8 ur presedim za računalnikom, medtem, ko on fizično dela, pa da lahko vse dela po svoje- tudi zadeve, ki se tičejo celotne družine,… Drugače je deloven človek, nič ne rečem, sicer malo neorganiziran, vendar deloven. Prosila sem ga že, da bi šla v posvetovalnico, k človeku, ki naju ne pozna, pa naj oceni najin odnos. On namreč meni, da z njim ni nič narobe in da sem jaz kriva vsega, da je vse le v moji glavi. Je tudi človek, ki ne dopušča drugega mnenja, kar se on odloči, to je to in se ne požvižga na nasvete drugih, tako, da ga bo težko pripraviti, da bi poiskala pomoč. Ne vem, morda si le stvari domišljam, vendar se dejansko počutim odrinjeno in samo, pa tudi otroka čutita, da med nama ni tako kot bi moralo biti. Vse kar si želim je le to, da bi bila ljubljena- jaz in otroka. Prosim za vaša mnenja in pomoč, tako laično kot strokovno.

Sara78

Napisala ste, da je za vas družina vedno bila na prvem mestu. Kot otroku vam je bila na prvem mestu izvorna družina, kjer ste se odpovedali sebi, svojemu otroštvu ter skrbeli za družino namesto “pijane matere” in odsotnega očeta. Vse svoje upe, želje in hrepenenja ste potem vložili v svojo novo družino, upali da vam bo končno življenje pokazalo bolj prijeten obraz. Po rojstvu otrok ste že začeli v to verjeti, potem pa se je počasi to upanje začelo razblinjati. Kot da bi kruta zgodovina, ki ste jo želeli pozabiti, spet prišla za vami. Kot takrat pri 10ih letih, ste spet sama za vse – in spet ste na nek način pozabili nase. Nič ni narobe s tem, da vam otroci in družina toliko pomenijo. Ampak otrokom (družini)boste najbolj pomagali, če boste SEBE dali na prvo mesto. Samo samozavestna ženska, ki se spoštuje, si da jasno pravico do svojih želja in potreb, je namreč lahko dobra mati in lahko odgovorno ustvarja dober partnerski odnos. Že iz samega načina, kako ste napisali svoje sporočilo, je razvidno, da ste skrbna in odgovorna ženska – vendar se bojim, da samo do drugih. Tako so vas naučili, tako ste lahko preživela. Takrat pri 10ih letih niste mogli drugače. Če vi takrat ne bi poskrbeli za družino, bi ta razpadla. Otrok ne more drugače, kot da verjame, da lahko preživi le, če “preživi” njegova družina. Vendar danes niste več ta deklica, danes ste močna in odgovorna ženska, ki zmore preživeti in zna poskrbeti zase, tudi če nič ne naredi namesto drugih.

Zelo težko vam je, verjetno ste že blizu obupa. Rad bi vam dal zanesljiv in enostaven nasvet, ampak ga, kot vedno, ni. Krivice, ki so se vama s partnerjem dogajale v otroštvu, se žal nadaljujejo še danes, samo v drugačni obliki. Vaš partner ne zna biti dober oče in mož, saj mu oče-alkoholik ni mogel dati nobenega zgleda, kako to postati. Zaradi zlorabljajočega odnosa njegove mame, ki si je v njem poiskala nadomestnega partnerja in od njega poskušala dobiti vsaj nekaj tistega, česar ni dobila od moža, se zdaj vaš partner boji vsake močne in resnično intimne zveze z žensko. Tudi on, tako kot vi, kot otrok namreč ni imel izbire in se je odpovedal svojemu otroštvu ter ustregal mami. Nekje globoko v njem pa je ostala jeza zaradi krivice, ki se mu je s tem zgodila, in pa strah pred zaupanjem do žensk, saj je to zaupanje zlorabila najpomembnejša ženska v njegovem življenju – njegova mati. Namesto, da bi se jezil nanjo (na starše se ne smeš jeziti!!), se zdaj jezi na vas. Ker ne prenese sramu in ponižanja, ki ju je “prinesel” iz svoje izvorne družine, ponižuje in sramoti vas. Nič od tega ne počne zanalašč, na tak način se je naučil preživeti v zanj zelo neprijaznem okolju. On je izbral neodgovornost, nesramnost, flirtanje, nezvestobo (?), vi pa odgovornost za druge, potrpežljivost, ponižnost in “družino na prvem mestu”. Kar je on “izbral”, je ZANJ tako prav, kot je za vas prav to, kar ste izbrali vi. Tukaj ne gre za prav in narobe: gre za to, da oboje škodi zdravemu partnerskemu odnosu. Zato se nikoli ne da izogniti temu, da sta za odnos odgovorna oba. Tudi vi ste torej odgovorni za svoj del, ki ga sicer z najboljšimi nameni (ne) vlagate v odnos. To pa seveda ne pomeni, da ste kakor koli odgovorni za to, kar počne ali ne počne vaš partner.

S partnerjem imata priložnost, da končno ustavite krivice, ki se vama dogajajo že od otroštva. Se pa morata seveda za to odločiti. Dokler se ne bosta soočila s tem, zakaj sta takšna kot sta, zakaj trenutno ne zmoreta boljšega odnosa ter s tem, kaj vsak od vaju prispeva k težavam v vajinem odnosu, bosta samo ponavljala to, kar sta se naučila v otroštvu. Na površju morda izgleda kaj drugače (npr. mož sicer ne pije, ampak beži in zanemarja pa podobno kot njegov oče), a se globoko spodaj odvijajo iste zgodbe. Glede na zelo težko otroštvo pri obeh, predlagam, da vztrajate pri tem, da si z možem poiščeta (partnersko oziroma družinsko) terapevtsko pomoč. Če partnerju ni toliko do sebe, vajinega odnosa in družine, da bi vaš predlog sprejel, stopite na to pot sama. Vem, da se s tem v svojih odgovorih že ponavljam, ampak druge poti žal res ne vidim. Vaš mož, pa naj bo skozi vaše oči njegovo vedenje še tako nezrelo in nemogoče, ima konec koncev pravico, da počne kar hoče. Vi ga ne morete spremeniti, niti se ne morete namesto njega odločati. Želim vam, da bi le sprevidel, da niste za vse krivi vi in se bo odločil, da poskušata izboljšati vajin odnos. če pa ne bo, bodite končno odgovorni predvsem zase in do sebe in si pomoč poiščite sami. S tem boste posredno pomagali tudi svojim otrokom.

Srečno!