kako naprej
Minilo je 14 dni od pogreba, a meni je vsak dan bolj hudo.
Bil je duša, v pravem pomenu besede. Z njim sem preživela najlepše poletje v svojem življenju. Od tega je že tri leta. V tem času sem zaživela na novo in imam dva krasna sončka. A misel na njega je tako živa, kot da živim v preteklosti. Grozno, ne znam opisat. Podoživljam vse tiste lepe trenutke, ki sem jih preživela z njim. Vse na svetu bi dala, da bi se le vrnil, da mu lahko povem, da ga imam še vedno rada.
Moja družina trpi, moža nimam već rada, zakaj? Zdi se mi, da je vse to kar se je zgodilo v zadnjih treh letih plod neke prisile, ni pristnosti. Žalostna sem, jočem vsak dan, misli mi bežijo k njemu, sanjam o njemu, kako me kliče in me prosi naj se vrnem. Samo on me ljubi, tako rad me ima.
Noben dan ne mine brez, da bi vzela tableto, v meni je nemir. Kako naj se rešim tega občutka krivde. Če bi živel z mano bi bilo drugače, vem.
Mislila sem, da se meni ne bo nikoli kaj takega zgodilo, predvsem to, da me bo smrt prijatelja tako močno prizadela. Vedno sem se počutila močno in drugim pomagala, sedaj ko bi morala trdno stati na tleh, jaz lebdim. Tako mi je hudo, da bi šla najraje k njemu.
Vem, ne smem, moja dva sončka potrebujeta mamico, a jaz nimam niti moči, niti volje. Sesuta sem.
Prijazen pozdrav!
Žalostrana!
Vem, da Ti je hudo. Ampak, lepo poletje je odšlo, so še samo spomini. Obdrži jih. Skupaj ne bosta več, bosta skupaj le, samo v mislih. Tako vama je bilo namenjeno. Preko tega ne moreš, časa, se ne da zavrteti nazaj.
Imaš družino, ki trpi, pišeš! Ustvarila si si jo, z drugim moškim, očetom tvojih otrok. Poskrbi za družino, to je tvoja dolžnost. Družina Te potrebuje in ne sme biti zaradi tega prikrajšana.
Preživeto POLETJE s prijateljem, je pa že preteklost in spomin na lepe dni.
Sesuta si, Tvoja SONČKA potrebujeta mamico, si zapisala in res je to, potrebujeta Te! Prav tako tudi mož!
Zberi voljo in moč, to Ti želim. Lepo Te pozdravljam.
PRABABI
PRABABI, hvala za lepe besede.
Sama bi najraje vso to bolečino razdelila, med vse zemljane, a ne gre. Sama bom morala to preboleti.
Noč je minila, kot vsaka do sedaj. Klical me je in mi govoril, naj pridem k njemu, da me ljubi. Dan sem spet začela s solznimi očmi, jočem, spet jočem.
Ne vidim izhoda, v krizi sem, sesuta. Doma ne moram opravljati niti najnujnejšega. Ko bi se vse to že končalo, ko bi vsaj vedela koliko časa bo trajalo?
Hodim na njegov grob in mu prižigam svečke, in najraje bi ostala kar tam.
Hvala in prijazen pozdrav.
Žalostna,
še enkrat se Ti oglašam.
Zapisala si: da bi vso bolečino razdelila med vse zemljane! Ti jo kar v mislih razdeli, razpošlji, mogoče Ti bo tudi to odleglo??? , ČE BOŠ RAZPRŠILA TO BOLEČINO? Da bi Ti vsaj!
Pišeš, da si v krizi, sesuta! Najnujnejše MORAŠ opraviti, MORAŠ!!!
Zamoti se z delom, saj ga imaš veliko, še preveč.
Žalost, počasi mineva, počasi! Svečke, lahko prižigaš, tam pa ne moreš ostati! On počiva, nič mu ni hudega.
Spravi se pokonci, lahko ali težko, moraš in dopovej si, vprašaj se, kaj je Tvoja prva naloga. Ugotovila boš, da otroci, Tvoja družina.
Premisli in se zberi, ne moreš zapustiti družino, zaradi nekdanjega prijatelja. Verjetno, Ti je to jasno!!
Vse lepo Ti želim in lep dan.
LP PRABABI
PRABABI, zlata si, hvala za čas, ki si ga vzameš, da mi daješ spodbudo.
Žalost, tako težka je, mineva počasi, tako hude bolečine nisem še imela v svojem življenju.
On počiva, vem da mu ni hudega, a rada bi bila z njim. Počutim se že noro, ker tako razmišljam, a dnevi ki jih sedaj preživljam so zame zelo, zelo težki.
Pred destimi leti mi je umrl oče, res je da smo bili na smrt pripravljeni, ni mu bilo pomoči, bil je zelo bolan, in sem to sprejela kot samoumevno. Ljudje se rojevajo in umirajo, vsi bomo enkrat prišli na vrsto, in če bi se lahko javila, bi bila prva v vrsti, samo da grem čimprej k njemu.
Spet jočem, groza, zakaj takšni ljudje odhajajo? Rada bi ga srečala v drugem svetu, čimprej.
Hvala in lep dan, ter prijazen pozdrav.
Kar čutim tvojo bolečino. Mogoče vsaj približno vem, kako se počutiš, ker je tudi meni nenadoma umrla oseba, ki sem jo imela zelo rada (mama). Tudi sama sem se tako počutila in le stežka premagovala žalost. Naredila sem neumnost, za katero mi je še danes žal. Zvečer, ko sem molila v mislih zanjo, sem jo poklicala. Do takrat nisem nikoli verjela v duhove ali življenje po smrti.
Tisti, ki ga pokličeš, ne pride, pač pa “bitja” iz nižjih svetov. V predsobi je začelo “pokati” pohištvo, mene pa je prevzel hlad in hud občutek groze. Celo sin (5 let) je takoj začutil, da se nekaj dogaja (ob pol polnoči) in ves paničen pritekel v sobo. Čez nekaj časa sem ga odnesla nazaj, pa se je zgodba ponovila. Kasneje sem nekaj mesecev imela občutek, da me nekdo spremlja, bilo pa ni seveda nikogar. V življenju pa so se mi začele dogajati zelo neprijetne stvari, tako da sem šla po pomoč celo k župniku – pa to sploh ni moja navada.
Zakaj ti to pišem? Pusti ga, kjer je. Pošlji ga v svetlobo in mu zaželi vse dobro. Njegova duša ne more preiti na drugo stran, če ga še zavestno ali podzavestno držiš tukaj in ga nikakor ne spustiš. Težko ti je, vem. Ampak če hočeš sebi dobro, si olajšaj stvari vsaj malo. Ne vem, v kaj verjameš, kaj razmišljaš. Upam, da ne o samomoru. Ker v tem primeru ga ne boš nikoli več srečala. Tudi na drugi strani ne. Žal.
radovedna, hvala ti za vse napisano, za podporo, ki mi jo daješ.
Večkrat sem morala prebrati, da sem vse dojela. Pišeš naj ga pustim, saj vem da bi ga morala, a ne gre, misli mi neprenehoma uhajajo k nejmu. Vem, da me bo počakal v svetlem prostoru, to je zagotovo, ker verjamem v posmrtno življenje.
Mislim, da njegova duša še ni bila pripravljena, preiti na drugo stran, preveč iznenada se je to zgodilo. Sama veliko razmišlajam o tem, zato mislim, da se meni vse to dogaja, duša je še vedno tu okoli mene.
Nikakor ne razmišlajam o samomoru, zato da bi šla k njemu, zame bo poskrbljeno, zagotovo.
Prijazen pozdrav
Moli zanj. To je edino, kar ti lahko svetujem. In dovoli si biti žalostna. Pa jezna. Pa razočarana. Pa… Ko si sama, se spravi pod odejo in kriči, kolikor moreš. Pa zopet jok. Če to ne moreš, se zapelji kam z avtom na samo, pa poskusi. Spravi ta čustva iz sebe čimbolj jasno. Verjetno sploh ne veš, kaj se skriva v tebi. Včasih smo presenečeni celo nad sabo. Pomaga tudi pisanje. Napiši vse, kar čutiš. Ne razmišljaj in samo dovoli, da gre to iz tebe. Žalovanje ni lahko niti ni hitro. Pomaga pa, če se ne trudiš biti za vsako ceno vsak trenutek močna. Ker te to potem udari ob kakšni neprimerni priložnosti. Jaz sem jokala celo na cesti.
radovedna , hvala ti. Prav zato, to bolečino izlivam tu, in si ponavljam saj bo boljše. Lažje mi je, ker vem da mi vsi hočete samo najboljše. Vem pa tud,i da so faze prebolevanja različne in težke, to moram urediti sama.
Njegovi starši so me povabili k njim domov, obljubila sem da zagotovo pridem. Kako se bom obnašala še sama ne vem, a šla bom, to moram narediti zaradi staršev. Mogoče mi bo to pomagalo, njegova starša sta enkratna, že na samem pogrebu me je mama tolažila. Mogoče mi bo pogovor z njo pomagal.
Kaj bi ti naredila?
Žalostna,
toliko vprašanj se mi poraja, ko berem tvoje vrstice. Ali živiš le od spominov na čudovito preživeto poletje, ali je bila vajina zveza dolgotrajnejša? Zakaj si se v treh letih poročila z drugim, imela dva otroka, ali takrat nisi žalovala? Poišči strokovno pomoč, to dolguješ svojima otrokoma in možu. Živiš v sanjah in sanjskem svetu kjer sta le dva igralca, ti on tvoj prijatelj, sedanjost pa je drugačna, v njej so živi, ki te potrebujejo vsak dan. Ne zavrzi teh življenj, ker, če veruješ v posmrtno življenje, ne boš tam našla nikoli miru, tudi tvoj prijatelj tega ne bi odobraval. Sreča se nikoli ne gradi na nesreči drugih. Preteklosti in mrtvih ne kliči nazaj, zakoplji se v delo, razdajaj ljubezen otrokoma, ki bosta to ljubezen nesla s seboj v življenje, z možem pa bodi odkrita, skupaj premagajta krizo. Ali bi živela mirno, če bi on zbolel od bolečine, ki jo lahko izzove zavest, da nisi ljubljen?
Zberi moči in pojdi naprej, gre tudi za tvoje zdravje.
Tina
Žalostna,
ča bi bilo res vse tako perfektno kot se ti zdi sedaj in kot sanjaš ponoči, bi ostala z njim, ne bi spoznala moža in imela dva otroka,…..
Se pravi nekaj ni bilo v redu, zato sta šla narazen oz. usoda ni hotela da sta skupaj. Po eni strani bodi vesela (slišati bo egoistično) da nisi ostala z njim, ker ga zdaj zares ne bi imela več, ne bi pa imela tudi doma in moža in svojih sončkov,…..
Sprijazni se s situacijo in bodi srečna da si ga poznala in ga pusti naj počiva v miru……..
Pazi glede tablet, raje poišči prijatelja ali prijateljico in se pogovarjaj, ali pa se izpovej možu (če ne gre p nekomu ki ti je blizu). Včasih so stvari o katerih ne govorimo tako hude, ko pa jih izgovorimo se njihova moč silno zmanjša in znajo izgledati čisto majhne. Povej komu kaj te tare…. Lažje ti bo.
lp
ella
Jaz sem iskala pomiritev na različnih delavnicah, seansah, pri različnih ljudeh. Pa sem ostajala prazna. Najbolj mi je pomagal Hospic in pa molitev. Nikoli nisem bila posebno verna, ampak sedaj vse težave, ki jih imam predam Jezusu. Velikokrat ne morem kontrolirat situacije, ker se ne zgodijo tako, kot si jaz želim in pričakujem. Zahvali se za situacijo, iz katere se učiš (vem, da ti je to v tem trenutku neumno), ker te verjetno čaka kaj boljšega. Mogoče tudi zaradi družine. Poskusi. Slabše kot je ,itak te more biti. Predaj bolečino in žalost Jezusu in prosi, naj te vodi. Meni so se na ta način težave začele reševati in tudi drugim, ki sem jih spoznala. Zdaj mi je mnogo lažje.
spela, tina , ella HVALA , da ste se razpisale. Moram vam povedati, da ste mi dale pozitivne smernice, še enkrat hvala tina in ella.
Danes zjutraj sem se zbudila z drugačno glavo. Včerajšnji pogovor s prijateljico in potem še z možem me je zelo pomiril. Kot, da se je nekaj premaknilo in ja, počutim se bojlše. To sem čakala, vedela sem da bo. Misel najn ni izginila in verjetno nikoli ne bo, ohranila ga bom v lepem spominu. Občutka krivde nimam več, to me je najbolj morilo.
Moja dolžnost je, poskrbeti za družino, to je na prvem mestu.
Znam, zmorem in bom. Hvala vsem, ki mi pomagate!
Naj počiva v miru.
Prijazen pozdrav