Spoštovani!

O težavi, s katero se srečujem, se ne morem odkrito pogovoriti z nikomer od bližnjih, zato se obračam na vas v upanju, da bom dobila nasvet, kako naprej!

Pred petimi leti sem se zaradi nesposobnosti razreševanja težav in odtujitve razšla s partnerjem, s katerim imava 16 let starega sina. Med tem časom sem spoznala moškega, s katerim se videvava že tri leta. S sinom živiva sama, on pa naju obiskuje skoraj vsak dan. Imam ga zelo rada, lahko pa bi rekla, da ga je tudi sin, kljub ljubezni do očeta, sprejel za svojega in da ga ima rad.

Že nekaj časa pa imava s sedanjim partnerjem nekaj težav, ki jih nekako ne moreva razrešiti. Vidim, da naju ima oba rad, nudi nama vse potrebno, vendar čutim, da nekje nekaj ne štima, pa temu nikakor ne morem priti do dna. So stvari, o katerih se ne noče pogovoriti z mano. Kljub triletni zvezi me še vedno ni predstavil svojim staršem, čeprav sem prepričana, da vejo za naju, saj mi preko njega včasih pošljejo kake malenkosti, pa tudi prek drugih sem izvedela, da ga sprašujejo o meni, da pa noče o meni doma nič povedati.

Sprašujem se, zakaj me noče predstaviti svojim staršem? Če jim nisem po godu, zakaj potem vztraja v zvezi z mano? Zdi se mi, da sem mu le odskočna deska do trajnega razmerja z nekom drugim.

Včasih se zgodi, da mi na primer niti noče povedati, s kom je preživel popoldan, češ, saj ga ne poznaš! Ime ni pomembno, pravi. Jaz pa mislim, da če bi bil iskren, potem ne bi bilo težav in bi mi brez pomislekov povedal ime osebe, čeprav je ne poznam; brez pomislekov bi povedal, zakaj včasih ne more priti k nama, ne pa da pravi, da se včasih pač tako zgodi in da moram to razumeti.

S pogovori sva poskušala že več kot nekajkrat, vendar nikoli ne dobim konkretnega odgovora. Zmeraj samo: to bi lahko razumela; to sem ti že razložil (čeprav nikoli ni bilo konkretnega odgovora!!!); zdaj bi lahko že vedela, da te imam rad, toda razumi, da ne živim sam, da imam starše (ali jih nimamo vsi?) in da moram tudi z njima preživeti nekaj časa; ne morem priti domov, se obrniti in iti k vama (kot da tega jaz ne bi razumela, sicer pa bi lahko to rešili drugače, vsaj meni se tako zdi).

In ob takih odgovorih ostanem tiho in nehote vklopim domišljijo in ustvarjam svoje zgodbe, kot ste sami že povedali. Potem me razjeda ljubosumje in v prsih me teži tako dolgo, dokler se pošteno ne zjočem, ker imam občutek, da me bo razneslo. Bojim se, da ga bom zgubila. Resnično ga ljubim. Ampak včasih se ne morem več kontrolirati in sem že nekajkrat poskušala prekiniti razmerje, toda vedno me je pregovoril (ker ga ljubim, ni bilo potrebno kaj dosti pregovarjanja) in ostala sva skupaj. Včasih imam občutek, da se mi bo utrgalo in da nisem čisto prisebna, da ne vem kaj bi rada, da ne vem potrpeti,…

Včasih pa imam občutek, da on živi dvojno življenje, da je skrivnosten, neodprt, neiskren, nedostopen in takrat se sprašujem, zakaj je tak? Kako bi mu lahko pomagala, da bi se odprl? V svoji glavi spletam zgodbe, kako se dobiva še z drugimi, potem pa mi ni jasno, zakaj noče z mano prekiniti in še naprej vztraja z mano.

Res sem obupana in skrajno zmedena!

Kaj naj storim, da bo partner iskren in se bo pripravljen pogovoriti, ne da bi jaz nenehno silila v njega, ker se mi zdi, da tako res nikamor ne prideva.

Ne vem, resnično ne vem, ali je z mano kaj narobe, da ne razumem, ali pa je v ozadju kaj več.

Mi lahko svetujete?

Hvala!

Pozdravljena!

V vsakem razmerju je ena izmed najbolj pomembnih stvari komunikacija. Če partnerja nista odkrita drug do drugega se ne moreta spoznati. Vaš partner očitno ni odkrit z vami in vas izključuje iz dela svojega življenja. Zakaj je temu tako, bo vedel samo on. Verjetno pa obstaja več razlogov.

Morda boste razočarani, vendar je vse kar vam lahko svetujeva ponoven odkrit pogovor. Izberite primeren trenutek in kraj ter se poskušajte pogovoriti postopoma; to pomeni, da ne zasujte partnerja z vsem naenkrat. Zaupajte partnerju svoje občutke in odzive na trenutno stanje. Povejte mu, da vas s svojim obnašanjem spravlja v stisko in da je nujno, da se o tem odkrito pogovorita ter da vam pove kakšni so razlogi za njegovo vedenje. Vprašajte ga, ali mu lahko vi kako pomagate.

Sebe pa vprašajte, ali ste pripravljeni vztrajati v zvezi čeprav on ne bo spremenil svojega vedenja? Ali pa ste morda dovolj močni, da mu postavite ultimat in zahtevate odgovore? Kakšna so v resnična čustva, ki jih gojite do njega?

Želiva vam uspešen pogovor.
Tanja in Bogdan

Reši se čim prej.

Za odgovor se zahvaljujem. Je kratek in jedrnat, razlagam pa si ga lahko na milijon načinov.

Dragi Tomo!

Mogoče bi bila dobra vaša razlaga o tem, zakaj tako mislite. Če boste še kdaj prebirali te vrstice, bi vas vljudno prosila za malo obširnejšo razlago, za kar se vam tudi že vnaprej iz srca zahvaljujem.

Jaz bi razmišljala natanko tako kot ti: ni v redu, da skriva, da ni iskren, da te izključuje iz večjega dela svojega življenja. V treh letih bi se lahko toliko spoznala, da bi zaživela skupaj. Sta sploh razmišljala o tem? Nič ne kaže, da bi bilo njemu kaj do tega. Kakšen smisel pa ima samo obiskovanje leta in leta? Ta človek te ne ljubi, ima te samo za zadovoljevanje določenih potreb. Čimprej mu daj “dvojko”. Najbolj neumni in prozorni se mi zdijo njegovi izgovori na starše: če si ti njegova partnerka, bi morali skoraj vedno iti k njim na obisk skupaj! Kaj pa tvoji starši – si ga jim predstavila? Ali je bil morda tudi tu on tisti, ki mu ni bilo do tega?
Vedi, da je prvo med partnerjema iskreno zaupanje! Tu je med vama prevelik prepad, da bi zveza imela prihodnost.

Lep pozdrav, Anka