Lep pozdrav! Po nasvetu prijateljice se obračam na Vas. Zgodba je dolga in resnično ne vem kje in kako naj začnem. Pred dvemi leti sem končala dolgoletni partnerski odnos, ki je bil poln laži in psihičnega trpljenja. V tistem času sem izgubila tudi dolgoletno prijateljico. Ko je bilo vse mimo sem se enostavno sesula. Seveda sem vedela, da se moram ponovno postaviti na noge in mislim, da mi je kar dobro uspevalo. Zadnje čase pa sem se ustavila na neki točki iz katere ne najdem izhoda. Zdi se mi, da samo stagniram in da sem lutka v mojem življenju. Nimam energije za življenje in enostavno sem začela počasi sovražiti vse. Ugotavljam, da mora biti nekaj povezano s preteklimi dejanji ker se mi pred očmi kar naprej pojavljajo slike iz preteklosti. Prosim Vas za pomoč kam naj se obrnem oz. kaj naj storim. Čutim kako mi zmanjkuje energije a ne vem kaj naj naredim. Veliko težavo mi predstavlja tudi, da sem si pred okolico nadela masko da je vse vredu in nihče ne ve kaj se dogaja v meni. Vse se mi zdi črno, brez pomena. Najhuje pa je, da ne znam več jokati. V sebi čutim tako žalost a ne morem je spraviti na plan. Stara sem 26 let a nimam več volje do življenja. Po drugi strani pa sem postala paranoična, da mi še naprej hoče nekdo škoditi. Na vse okoli sebe gledam s sovraštvom in se zapiram sama vase, ker me tako nihče ne more več prizadeti. Zavedam se, da samo tonem in da se moram izkopati iz tega toda ne vem kako. Nekoč sem bila pozitivna oseba polna življenja in to bi rada nazaj. Rada bi nazaj sebe a ne vem kje naj se iščem. Že v naprej se Vam zahvaljujem za nasvet. LP

Spoštovana!
Dogodki izpred dveh let so za vas pomenili hudo izgubo, mogoče hujšo kot ste si bili sploh pripravljeni priznati. Ob tem pa so se pojavila tudi določena čustva, ki pa so bila mogoče preveč boleča, da bi se zmogli soočiti z njimi. Zato ste svoja čustva potlačili in sedaj hočejo priti na plan. Dokler teh čustev ne predelate, imate občutek, da stagnirate, da se ne morete nikamor premakniti.
Ko doživimo neko izgubo, gremo skozi nek proces žalovanja, ki pa ima različne faze. Ena izmed njih je zanikanje. Mislim, da ste se Vi oprijeli tega načina “preživetja” in ste se po sesutju hitro ponovno postavili na noge, proces žalovanja pa ni bil končan in očitno tudi ni izzvenel, ampak so v vas ostale globoke in boleče sledi kot naprimer slike iz preteklosti, ki se vam pojavljajo.
Kot lutka se počutite, ker ne živite resnično, ker ne zmorete dopustiti svojim čustvom, da bi se izrazila, ne zmorete jokati.
Za razrešitev stiske bi vam svetovala pogovore s strokovnjakom psihologom ali psihoterapevtom, kjer bi se osredotočili na vaše notranje dogajanje in kjer bi se lahko varno soočili s čustvi, ki so v vas nakopičeni. Zelo pomembno je namreč, da se izpostavite bolečim občutkom, namesto, da se jim izogibate, pri tem pa potrebujete sočutnega poslušalca. Predlagam, da se preko zdravstvene ustanove ali CSD-ja, na območju, kjer stanujete, pozanimate o strokovnjakih, ki so na voljo. Če se boste za to odločila, Vam lahko tudi sama posredujem, kakšno informacijo, če poveste v katerem delu Slovenije se nahajate (lahko tudi preko e-maila).
Lahko pa si poskušate pomagati tudi sama. Ker ste izgubili stik s seboj, bi bilo dobro, da napišete zgodbo o vsem, kar se vam je dogajalo, kaj ste takrat občutili, kaj čutite sedaj ob tem, ko se spomnite na vse dogodke. Moram Vam povedati, da se mi zdi, da se izredno lepo pisno izražate. S podoživljanjem dogodkov boste sprožili tudi podoživljanje čustev. In mogoče obstaja oseba, ki bi ji lahko dali to za prebrati in bi se potem pogovarjali o tem.
Stik s seboj pa lahko navezujete tudi preko telesnih aktivnosti: sprehodi, planinarjenje, tek, joga, trebušni ples, plavanje … Zdravilno pa ja lahko tudi duhovno poglabljanje, ker nam pomaga osmisliti življenje in mu dati vrednost. Preko vseh teh dejavnosti pa imate tudi možnost pridobivanja pozitivnih izkušenj z soljudmi.
Želela bi Vas le še spomniti na pozitivne vidike vaše situacije:
– Končali ste zvezo, ki je bila polna laži in trpljenja.
– Vse težke trenutke ste neglede na vse preživeli, sedaj imate novo izkušnjo in ko bo vse mimo boste močnejši, saj veste: kar ne ubije, jača.
– To težko obdobje je le prehodno in večina življenja je še pred vami in mislim, da težje kot vam je sedaj pa že ne more biti.
– V podporo Vam je lahko tudi prijateljica, katera Vam je svetovala, da pišete na forum, torej je vsaj nekoliko seznanjena z vašo stisko. To, da niste povsem sami s svojo stisko, ampak imate nekoga, ki mu lahko zaupate, je tudi že veliko.

Zelo bom vesela, če mi boste podali kakšno povratno informacijo in sporočili, kako razmišljate za naprej.
LP

Ga. Metelko hvala Vam za vzpodbudne besede. Ideja o tem, da napišem zgodbo se mi zdi odlična in že velikokrat sem jo poizkusila. Začela sem pisati a nikoli nisem prišla do konca. Vedno sem odnehala, ker se mi je zdelo vse preboleče. Breboleče mi je priznati sami sebi, da se mi je sesulo vse. Včasih imam takšne dneve, ko ob večerih razmišljam zakaj in stvar se konča tako, da preživim neprespano noč. Po drugi strani pa bi rada kričala in spravila vse ven iz sebe. Rada bi Vam opisala kaj vse se je dogajalo zadnje leto…..Resnično sem začela prehajati iz ene skrajnosti v drugo. Sama imam tak občutek, da sem si “zafurala” življenje. Nikakor se ne želim smiliti sama sebi, in ravno zaradi tega sem začela panično iskati izhod. Nekaj časa sem imela res divje obdobje – 3 ali 4 na teden sem cele noči preživela vzunaj, seveda ob prevelikih količinah alkohola. Za trenutek mi je to celo pomagalo, ker sem bila v tistem stanju neubčutljiva in zdelo se mi je, da sem premagala vse. A naslednji dan, oz. po streznitvi se je vse vrnilo v hujši obliki. V družini imamo alkoholizem in vedela sem, da se moje početje lahko konča tudi tam. In ravno zaradi tega sem z alkoholom prenehala a bolečina je ostala. In vsak dan je hujša. Velikokrat sem že omenila mami, da se ne počutim najbolje, toda odgovorila mi je, da se mi tako samo zdi in da je vse v redu. Za ta odgovor jo čisto razumem, ker verjetno je vsaki mami težko priznati da ima njen otrok težave. In ravno zaradi takih stvari sem si nadela masko. Za nekaj časa mi je to celo pomagalo – ko sem sama sebe prepričevala da je vse vredu in res sem se počutila tako. Sram me je! Sram me je, da se ne znam soočiti s svojimi težavami. Nekoč sem imela lepo prihodnost a danes se počutim, da sem v imenu ljubezni in prijateljstva izgubila vse. Na fakulteti se mi je vse ustavilo in sploh nimam želje nadaljevati. Iskreno nimam želje po ničemer. Da me ne boste narobe razumeli nikoli nisem razmišljala o samomoru ali čem podobnim, toda tako žalostna sem. Počutim se kot, da imam na sebi tako veliko breme, ki se ga ne morem znebiti. Nočem se več tako počutiti in res bi rada pozabila vse. Resnično sem začela dvomiti v svoje psihično zdravje. Zadnje čase mi v glavi kar naprej doni stavek, da nisem normalna in da se trudim brez pomena. Morda, toda tako kot živim ne želim več. Trenutno imam v mislih takšno zmedo, in besede mi kar letijo ven. Dolgo časa sem se izogibala dejstvu, da potrebujem pomoč a nisem imela poguma za ta korak. Danes se zavedam dejstva, da sama ne morem naprej. Še pred nekaj tedni sem prijateljici zatrjevala, da je vse vredu. Ona pa me je pogledala in mi rekla, da se ji zdim kot rastlina in da moje početje nikakor ni vredu. Rastlina????? In ravno ona mi je dala nasvet, da se obrnem po kakšno pomoč. Toda kam? Svoji osebni zdravnici tega ne morem povedati, ker enostavno ne morem. Na CSD-ju v Mostah v Ljubljani imajo tako ogromno dela, da verjamem da jih moje težave res ne zanimajo. Edina stvar, ki si jo želim da bi se zjutraj zbudila z občutkom sreče in zadovoljstva. Zadnjič sem razmišljala, da moram mogoče zamenjati okolje. Odšla bi na samotni otok, kjer bi življenje preživela sama….. Pred kratkim sem spoznala nekega res super fanta. In jaz nekoč pozitivno in izredno prijazno dekle sem se obnašala do njega izredno grdo in načrtno sem ga odgnala. Zaradi tega se sovražim. Sovražim kar sem postala! Prosim Vas, za pomoč na koga naj se obrnem ker ne vem kako dolgo bom še zdržala. Na koncu pa bi se Vam rada zahvalila, ker mi Vaše besede pomenijo veliko, več kot sem si mislila…. Prosim Vas za pomoč.!

Draga žalostna gospodična!

Mogoče se boste pisanja lažje lotili, če si boste našli oporo v smislu psihološke pomoči. Čeprav mislim, da ste tudi sami dovolj močni, da bi prenesli bolečino ob podoživljanju dogodkov, po tem pa bi lahko doživeli olajšanje.

Ne vem zakaj mislite, da ste “zafurala” življenje. Saj niste storila nič usodnega, nič takega, kar se nebi dalo več popraviti. Vse možnosti imate odprte. Trenutno ste v obdobju, ko vas življenje preizkuša. In gotovo je to za nekaj dobro. Mogoče ste oseba, za katero je povprečnost vsakdanje rutine premalo in želite od življenja nekaj več. Pot do višjih ravni življenja pa v glavnem vodi preko krize.

Glede vdajanja alkoholu razmišljate in ste ravnali zelo modro. V nasprotnem primeru bi si pa res lahko “zafurala” življenje.

Pravite, da vas je sram, ker se ne znate soočiti s svojimi težavami. Saj niste vsemogočna, kot ni nihče izmed nas. Ljudje včasih preveč pričakujemo od samih sebe in nas včasih prav to pripelje do depresije. Poleg tega pa bi rekla, da vi se soočate s svojimi težavami, že to da ste pisala na forum. Lahko bi se doma predajali malodošju in se smilili sami sebi, kar se ljudem pogosto zgodi, ko jih stiska povsem paralizira, ampak vi ne počnete tega.

To, da se nimate radi oz. kot sami pravite, da se sovražite pa se iz pisma čuti. Npr. po tem, ko ste napisali, da jih na CSD nebi zanimali vaši problemi. vi niste nič manj pomembni kot ostali ljudje, s katerimi se ukvarjajo na CSD.

Tistemu fantu pa se lahko še vedno opravičite. To bi bil lahko eden od korakov proti spremembi, ki si jo tako želite. In ta želja, vam daje tudi moč, da to lahko storite.

Vzroki za vaše trenutno počutje pa so lahko zakopani tudi globoko v Vaši dušenosti, lahko je recimo tudi kaj kar izhaja iz zgodnjega otroštva in sedaj vpliva na vaše počutje. Ni rečeno, da je vse zaradi izgub pred 2 leti. Zato vam priporočam obisk pri kakšnem strokovnjaku psihološke stroke. Psihično zdravje je relativen pojem. Težko je reči, kdo je normalen. V nekem pogledu nihče. Vsi smo na nek način posebni.

Navajam organizacije oz. strokovnjake za katere menim, da bi bili za Vas lahko koristni:

Frančiškanski družinski inštitut – pater Christian Gostečnik, 01/ 200-67-60, Prešernov trg 4

Društvo Odmev – Miran Možina (žal nimam naslova)

Sanja Rozman: [email protected]

Svetovalnica Fužine, Preglov trg 15, 01/546 30 80

Psihomentalna posvetovalnica za študente, psihiater in psihoterapevt Rejec F.Vanja, ZD na Aškerčevi, 01/2007411

Mladinsko informacijski center – Anica Uranjek , Ul.Janeza Pavla II/9, 01/439 97 90

Sana vita, zavod za psihosocialno pomoč ljudem v stiski, Masarykova 23, 01/23 01 997, 01/43 03 997

Nekateri imajo tudi svoje spletne strani, ki si jih lahko ogledate, da si boste lažje izbrala.

LP