Se že v naprej opravičujem, če bojo moje ideje čista neumnost, ker nimam osebnih izkušenj s tem. No recimo temu samo, da so se mi med branjem pač utrnile ideje.

A ni del tebe, a ni lepota tebe tudi v tem, da imaš otroka? Torej verjetno želiš partnerja, ki bo sprejel oba, ne samo tebe? zakaj bi bilo bistveno iskanje partnerja v tem, da greš sama ven? Imam sodelavko, ki je z majhnim otrokom prav tako ostala sama. pa jo je prav užitek poslušati,ko kar žari v pripovedovanju, da sta šla skupaj v lutkovno gledališče, pa na telovadbo…trenutno zdaj hodita na tečaj rolanja..skupaj in vendar vsak zase. in vem tudi, da je pri tem srečala tudi moške.

In če je potreben tisti izhod zato, da bi se sprostila…kaj pa tvoji prijatelji? No spet ta moja kolegica ima organizirano tako, da včasih ona popazi na otroka katere druge, drugič pa prepusti v varstvo svojega. pa tudi sama moram reči, da bi se počutila počaščeno, če bi mi katere od mojih prijateljic toliko zaupala,da bi me prosila, če lahko kakšen večer preživim v družbi njenega otroka, da bi si ona vsaj za kakšno uro vzela čas zase.

torej zdi se mi,da otrok in čas nista pravi razlog?

Odreagirala sem na tvoj drastičen ukrep, ki si ga zahtevala za tiste, s katerimi se ne strinjaš..naj se spustijo na realna tla ali pa utihnejo…
Realna tla so lahko tudi teren, ki komu ne dajejo ravno zadovoljstva..ali so v obdobju, ko si tega spusta ne želijo..ali pa imajo / imamo enostavno druga tla, kot ti.

Takole, Tanja, pravzaprav ne naredimo nič.
Verjetno smo postali izbirčni, ali pa poudarjamo svojo individualnost.
Saj veš, čudovito dekle se ti nasmehne in te povabi v svojo družbo,
na koncu pa uvidiš, da te hoče zvleči v kakšno versko sekto, ipd.
Ali pa po koncu 10 urnega delovnega dneva, ko nimaš energije
niti za večerjo, je misel na novo zvezo utopija.
Sem pa prepričan, da prav tisti, ki ne iščejo, pravzaprav najdejo
in to takrat, ko najmanj pričakujejo. Morda intuicija, nadzavest.
Poglej Mareta: večkrat sem prebral njegovo izpoved, tudi večino
več ali manj interesantnih misli. Presenečen sem, da je toliko
super ljudi, po drugi strani pa v medijih 90% in več negativnih
novic. In tudi Maretova izpoved ter realno stanje mi nekako ne gre
skupaj. Nekaj pa je Maretu uspelo: preko 120 odzivov!
To je pa že za dober piknik! Pa do njega ne bo prišlo,
saj se ljudje (tudi sam) nekako skrijemo s psevdonimom, ker nas
je strah neznanega. Če se celo sosedje danes ne pozdravljajo
med sabo, je toliko težje zaupati neznancem na mreži.
Morda pa prav sedaj kakšna Maretu sorodna duša prebira
njegov prispevek, ter pravi: kako podobne lastnosti imava!
Tudi to je ena vrsta iskanja sorodne duše med nekaj milijardami.
Ni preprosto, kajne? lp Andi

Mislim celo, da je zelo nejasno povedano, kdo bi naj utihnil… jaz se vedno ne razumem, v kateri skupini sem – teoretiki ali praktiki? Ponavadi crpam svoja mnenja iz obojega… Sicer pa smo tukaj ravno zato, da se druzimo z razlicnimi ljudmi in – logicno – tudi razlicnimi mnenji. Jasno, da se pri tem zgodi, da koga celo napacno razumemo (ugotavljam, da je moj humor vcasih tezko razumljiv). Ampak zato se ni potrebna jeza. Kar se mene tice, uzivam tukaj v dobri druzbi razlicnih ljudi…

Evo zakaj je Ponočnjak tako redko zadnje čase na forumu…

Andi, razmišljala sem o tem, kar si rekel, zakaj ne bo /ne bi, prišlo do morebitnega piknika. Jaz osebno sem najbolj v zadregi takrat, ko se z nekom, ki ga spoznam tako po anonimni poti, dogovorim za srečanje. Večkrat sem že rekla, da se pa zdej res ne bom več posluževala te poti. Raje imam naključna srečanja. Morda je to tudi sramežljivost, ali kar že je…vendar sem se res večkrat srečala tudi v živo in vedno mi je bilo enako mučno. Bom pa razmislila o kakem skupinskem srečanju, kdaj kasneje.

Saša, pardon,
nisem se najbolje izrazil. Morda bi moral omeniti, da smo na forumu različni ljudje, družabni in nedružabni, odprti in vase zaprti, samski in poročeni, verni in neverni,
itd., kar vse zmanjša število zainteresiranih za morebitni piknik na minimum.

Saj vsaka ideja mora dozoreti, zahteva svoj čas. Prvi korak je najtežji, prav tega pa ste, Saša, naredila. Kot ste rekla: razmisliti o kakšnem skupinskem srečanju, morda kdaj kasneje. Skratka, ideja je v redu, OK.

Le ljudje imajo večinoma e-naslov svoje ime ali priimek (ali oboje), pa se ne želijo izpostaviti. Tudi telefonske številke večina ne zaupa vsakomur. Edino tu vidim oviro, pa še to se da rešiti – kjer je volja, je tudi pot. Lep pozdrav, Andi

Osebno bom tvegal, moj GSM: 031*658 436.

Andi, ufff, korak in pol

Diskusija se res giblje sem in tja, nikoli si ne bi bil mislil, da bo tako.

Mare Aligator pa je bil v preteklih dneh na neke vrste dopustu, kjer
se je med drugim intenzivno prakticno ukvarjal s skrivnostmi zenske duse, v krajih,
kjer je bil, pa ni bilo dostopa do interneta.

1. Kakšni so torej učinki te shizofrene razvejitve foruma?
2. Katere so dognane skrivnosti ženske duše?
3. Kaj je lepega prinesla praksa?

Draga Irena,

odgovori so na kratko tile:

1. Ne vem, ali je imela shizofrenost napisanega kak poseben ucinek,
posamezna mnenja pa so me gotovo spodbudila k razmisljanju, kar
je vsekakor pozitivno in se za napisano vsem se enkrat zahvaljujem.
Ob pisanju seveda nisem mislil, da bom dosegel svojevrsten rekord
v stevilu odgovorov.

Na 2. in 3. vprasanje bom pa odgovoril kar skupaj.

Spoznavanje (neke konkretne, samo ene, a zelo zanimive) zenske duse
je potekalo vso noc ob izredno zanimivih pogovorih o njenem in mojem
zivljenju, knjigah, potovanjih, ob odlicnem vinu in se je po nekaj urah v
drugi polovici noci spontano prelilo v medsebojno crkljanje.