Kako naprej ?
Najprej, ne bi si bil mislil, da se bo iz mojega pisanja razvila tako zivahna in
raznovrstna debata. Moram reci, da mi je to vsec ne le zato, ker sem vas ocitno
vec spodbudil k pisanju in razmisljanju, ampak tudi zato, ker sem iz vsega
prav gotovo pobral kaj koristnega. To pa je bil konec koncev tudi glavni namen.
Ce bo kdo se kaj originalnega dodal, toliko bolje.
Nekaj izrecenih misli (ne glede na avtorje) bi pa vseeno pokomentiral. Ne razu-
mem, zakaj bi nekdo (v tem primeru jaz), ki pac pove oz. nasteje nekaj podatkov
o sebi, ki vendarle niso nic slabega, zato ze stal na nekem piedestalu ? Poznam
ljudi, ki v zivljenju sami niso skoraj nic dosegli, pa se, verjemite, nosijo kot ne
vem kaj. Priznam, da so mi taki ljudje na splosno zoprni in z njimi nikoli nisem
hotel imeti kaj dosti skupnega.
Naslednja stvar: ce sem ze navedel, da bi lahko s svojimi dohodki prezivljal
poleg sebe se partnerko in otroka, to seveda ne pomeni, da iscem partnerko,
ki sama ni sposobna poskrbeti zase. Pogojnik “BI” pomeni cisto nekaj drugega
in ekstrapolacija te vrste je popolnoma zgresena.
Na koncu se – posebej hvala Ediju in Tommyju kot moskima, ki sta se oglasila
kasneje. K Tommyjevemu pisanju, s katerim se v veliki meri strinjam, bi dodal
le, da se mi zdi nalasc sposojanje starih avtov za zmenke pa le malce pretirano.
Za kaksen stos kdaj – morda. Spet ne gre za neko razkazovanje, ampak pac
za tom da bi se mi neumno zdelo nekaj skrivati, kar tako nima pravega smisla.
Glede ” Drustva mrtvih pesnikov ” pa – zanimiva ideja. Vsaj kar precej mnenj
bi lahko izmenjali; Moj mail imate.
Hej, kaj pa če bi…
Imam kar nekaj naslovov mladih dam s katerimi si (ali pa sem si) občasno dopisoval preko neta. O vsaki sem si ustvaril svoje mnenje in za nekatere lahko jamčim, da so res dobre babe (mislim take v redu, poštene, solidne … in iščejo). Morda lahko zamenjamo kak email, seveda ne smemo zlorabiti zaupanja, se pravi je treba dobiti njihovo soglasje….
Morda lahko naredimo en skupen žur…
Ideje so lepe, čeprav se mi zdi, da nimam ravno veliko časa se še s tem ukvarjati. Mare kaj misliš?
Zanimivo….jaz moram povedat, da me “dobro situirani moški, ki vedo kaj hočejo v življenju” prej odbijajo kot ne. Se mi ne da poslušat, kako so vso pamet tega sveta pojedli. Nikakor ne želim biti ženska, ki ji ni treba delati, odvisna od svojega tipa, brez trohice samozavesti, ker bi bila praktično vzdrževana. Ampak pri vas, ki ste pisali zgoraj, nastane spet drug problem: take vam pa niso všeč! Torej ali so ženske “materialistke” ali pa “feministke” (to ni na mojem zeljniku zraslo). Kaj bi torej radi? Ideal? Tega žal ni.
Pa da ne bom spet samo moške dajala v precep: sama imam podoben problem. Želim si moškega, ki bi bil inteligenten, vendar zaradi tega ne prevzeten. Ne copata, ampak tudi ne mačistični izmeček. Ki bi me cenil kot osebo, ne kot njegov okras. Ideal???
Maca, v nekaterih stvareh se s tabo brez pomisleka strinjam – seveda
zenska, ki da kaj nase (v notranjem smislu) ne bo pustila, da bi bila nekomu
privesek, hvala bogu da ne! Pa saj o cem takem sploh nisem niti pisal ce si stvari dobro prebrala.
Ne razumem pa, zakaj bi bil nek moski, ki ima v zivljenju kolikor toliko jasno
zastavljene ciljem zaradi tega odbijajoc ? Pa saj si vendar sama velikokrat
s precejsnjo mero ironije in gnusobe pisala o moskih, ki ” zulijo vsak popoldan
pivo in ogledujejo zanje nedosegljive najstnice v oprijetih oblekcah ” ? Taki ti
niso vsec (kar razumem), a taki, ki pa vedo, kaj delajo, pa tudi ne ? Saj ce
je nekdo poklicno uspesen vendar ne pomeni nujno, da je pa vazic, napihnje-
nec pa ne vem kaj se vse ! Ponavadi so ravno res uspesni ljudje osebno skromni,
ker se jim s samohvalo vendar ni treba dokazovati.
Da se enkrat jasno opredelim vsaj pojem materialista/materialistke, kot sem
ga uporabil jaz – zame je to clovek, ki ga v zivljenju v glavni meri zene naprej
zelja imeti oz. pridobiti si cimvec, ki postavlja ostale dimenzije zivljenja dalec
nazaj in jih podreja denarju oz. vsemu, kar se da kupiti z njim. Materialist je
torej lahko nekdo, ki ima zelo malo, obratno pa ni nujno materialist vsak, ki
ima kaj vec. Gre za odnos, ki ga (ali pa ne) definira “materialisticno” vedenje.
Vsi bi nekaj radi. V praksi pa večinoma dobimo le kaj podobnega. Zakaj?
Mislim, da ima veliko vlogo naš dragi Ego. En del nas si želi poštenega, dobrosrčnega partnerja..vendar pa če je preveč reven, ali premalo izobražen, nam ne paše. Bi radi izobraženega, vendar ne zato, da bi solil pamet. Želimo si finančno dobrostoječega, vendar ne deloholika ali prevzetneža, želimo si privlačnega partnerja- partnerko, vendar ne sme biti preveč kosmat..ali imeti preveč celulita… Želimo si nekoga, ki nas ljubi za to kar smo, vendar ne sme biti premalo razgledan. Želimo nekoga, ki je samozavesten, vendar nam mora tudi prati gatke, ali znati postaviti parket, želimo si zrelega partnerja, vendar ne preveč staromodnega, želimo si pametnega partnerja, vendar če ni dovolj lep, ne bo nič.., želimo si neodvisnega partnerja, vendar nas ne sme puščati preveč same doma, želimo si očeta/mamo svojim otrokom, vendar mora obvladati tudi kak poseben prijem v postelji, da se je / ga ne naveličamo ..itd, itd.itd.
Nismo tam. Smo drugje. Kje? Na dobri poti, da ker se nismo vdali v usodo, ker nismo zadovoljni s povprečjem, bomo ustvarili nekaj, kar je res redkost: dobro ljubezensko zvezo.
S kom?
Sigurno ne z idealnim partnerjem, mogoče bo moja partnerka res kosmata in brez jošk in ko ji bom povedal da je soseda lepa, me bo takoj napadla, a jaz pa nisem?, čeprav sem bleknil samo nekaj o sosedi in nisem imel v mislih nič drugega… Ampak v mojem srcu bo ta dama princeska, in vse ji bom že vnaprej odpustil, tako da bo lahko brez problema kdaj tudi brez posledic kaj prismodila..;))))
In to je to, kar ljubezen razlikuje od poslovnega življenja. Kar daješ, pa daješ, pa nič ne zahtevaš v zameno. Ok, če nič ne dobiš nazaj in predolgo vztrajaš, je to patologija, vendar izhodišče pa mora biti tako…
Tu gre za vročo robo – zanimivega človeka po imenu Mare. Vse pa se (iz vljudnosti?) prepušča nekemu “mogoče”. Javite se mu vendar, četudi le za prijateljstvo! Nenazadnje komunikacija preko elektronske pošte še ne prebije vseh barier anonimnosti. Jaz bi ga takoj priporočila kakšni prijateljici, pa trenutno ni nobene primerne. Sama pa ne iščem.
Torej, povzetek: ljudje jamrajo in jamrajo, “mogoče bo pa Bog dal, da spoznam pravega/pravo”, ko je pa treba kaj ukrenit, se pa potuhnejo. Morda jih je strah, da bi res postali srečni in ne bi imeli nad čim jamrat? Zaenkrat se mi zdi spoznavanje preko med.over.neta 1000 krat boljše kot preko kakšne agencije. Cenejše, varnejše itd.
Tudi pri sebi opažam, da sem pravi fašist, kar se tiče moških. Raznih lepotcev (ki tudi niso sami krivi, da so tako lepi) sploh ne morem prebaviti in že apriori sklepam, da so polni samih sebe in torej ne bi mogli biti polni še košček mene (in jaz se rada razkomotim v kakšni duši).
Lepi gvant je bodisi prepozerski ali pač sumljiv (preveriti spolno orientiranost).
Vonj po kolonjski ali celo parfumu bo povzročil avtomatski vklop vljudnosti s pritajenim čakanjem, da se dotična oseba oddalji.
Razvpito razkošen avtomobil bo povzročil koprivnico, me mučno zbodel v želodcu in zaželela si bom mestnega avtobusa (absurdu navkljub).
Lepa domačija, napolnjena z umetniškimi slikami (morda kar osebnih znancev – akademskih slikarjev tega tipa) in posamičnimi luksuzni kosi renoviranih starin bo delovala kot napotilo, da čimprej poberem.
Kaj pa bi pravzaprav hotela, pa težko rečem. Kakšen dan staro brado. Nekaj osebnega vonja, ki ne bi kričal o mukah, da je človek s sebe dve uri spiral vsak lasten vonj. Ne kakšna ožeta cunja, jasno, ali vonj fizičnega delavca. 🙂 Pred lokalom parkiran jugo bi mi sprožil reflekse za izdatno finančno podporo temu siroteljnu (če bi si jo lahko privoščila). Bogata knjižnica pri njem doma bi me verjetno tako očarala, da bi jo preučevala in odmislila bolj zemeljske zadeve. In lahko bi se primerilo, da bi pozabila oditi in zaspala na tleh. Morda bi vmes utegnila videti lastnika v oguljeni pižami, ki bi mi le prinesel blazino. Do zdaj so mi te nevljudnosti odpuščali. Nimam pa kdovekoliko izkušenj.
Irena, napisala si zelo zanimivo, originalno in tudi rahlo samoironicno (kot
da kdaj sama sebe ne bi cisto dobro razumela).
Vidis, tega tudi jaz ne razumem – ce pride moski na Dunaju, v Londonu,
Bruslju ali Berlinu v obleki npr. v picerijo, kjer so vsi v kavbojkah (pisem ma-
lo karikirano) se nihce ne ozira za tabo samo zaradi tega, prav tako natakarji
niso nic bolj ali manj vljudni kot sicer. Priblizno podobno velja, ce prides spor-
tno oblecen (kar pa seveda ne pomeni – zanemarjen) v kak “boljsi” lokal.
V Sloveniji pa – ali te vsi gledajo, natakarji se, ne da bi to clovek hotel, mecejo
osladno pred tabo po tleh, ljudem pa ocitno zbujas zmes zavisti in zanicevanja.
Enako je pri avtomobilih in pri vseh drugih stvareh, ki jih clovek ima ali pa
nima, pa ne gre le za oprijemljive (beri – materialne stvari), ampak tudi za
osebni stil, nacin obnasanja in razmisljanja.
Ljudje tako hudicevo poenostavljajo, priblizno na tak nacin:
izobrazenec = a) ce nima nic – bedak, kaj pa je studiral, ce od tega nic
nima; b) snob – ce kaj ima
soliden avto = (to se nanasa na lastnika, ne na avto) nastopac
solidna, a ne zato nujno tudi vpadljiva garderoba = (glej zgoraj)
pa se bi se kaj podobnega naslo.
Ali to izvira iz predsodkov slovenske “majhnosti” ali cesa drugega, ne vem.
Vem pa, da se s takimi obcutki ni prijetno spopadati.
Ž
Enkrat sem sicer o tem že pisal, vendar tema ni kdovekako odmevala. Gradil sem iz predpostavke, da ima tisti z več denarja že avtomatsko boljše predispozicije za kvalitetnejše življenje. In po drugi strani je človek, ki je stalno v minusu, nekako prisiljen, da je materialist in sčasoma postavi za krono vsega denar, kajti le na to misli in ga dejansko utesnjuje.
Po drugi strani pa dobro situiran človek lahko materialne probleme kar odmisli in resnično začne iskati kakovost v življenju, hkrati pa to kakovost lahko prenaša tudi drugim. Zato, če že lahko izbiramo ( in je naš EMŠO že solidno visok ) je bolje da iščemo med tzv. dobrosituiranimi. Nikakor pa s tem ne mislim, da je to pravilo in zakon. Jaz in moja žena, naprimer, sva bila pred mnogimi leti, ko sva se spoznala in poročila popolnoma na nuli, kar se tiče denarja in materialnih dobrin. Danes pa brez vsakega hvalisanja lahko rečem, da mi popolnoma nič ne manjka. Poskrbela sva zase in za najina dva otroka in to dobro. Je pa to zahtevalo seveda ogromno truda pa tudi modrosti. Pa to je že druga zgodba.
P
Zivjo Mare pa smo nasli tvoj problem. Tako si popoln in indiferenten v svojih odgovorih da bi clovek rekel – “ti ta pa je fant od fare, pa se 100% se strinjan z njegovim mnenjem.” , clovek ki dvakrat premisli pa bi rekel – “meni tu nekaj smrdi.”
Mogoce celo nekdo vidi dlje od te priucene in natrenirane maske.
No pa da nebomo filozofirali – napisi kaksni so tvoji kriteriji zenske ki bi jo rad spoznal (ujel)? Postavi se v vlogo moskega in lovca ne pa v vlogo neke vabe za katero se bodo tepli (To je zaenkrat po tej svetovni ureditvi se vedno domena zensk.)
Edi – mogoce pa tvoja dama ne bo vidla v srce in ji mogoce bolj pomeni beseda, ki je pa nazalost romala v prid sosedi.(ne hvali tujega vrta ce hoces met veliko solato na svojem. Sploh pa sam obdelujes vrt in tak je kot si ga obdelal, zahvali se sebi, ce je v slabem stanju.)
Za oba – ponavadi mora moski pri zenski osvojiti srce ter “tocke” ? ali je po novem obratno? Ce je, ne se pritozevati, da so same materjalistke kajti – materjalistke LOVIJO, prave zenske se PUSTIJO ujeti – razlika je ocitna.
Irena – Lahko je svetovati in iskati drugim ko imas sam postlano. Povej po pravici in po svoji intuiciji ali bi sla na zmenek ce bi bila samska?
Sasa v celoti se strinjam s tabo.Vsec mi je tvoje razmisljanje.
Se to: na japonskem izpades tepec, kar pravzaprav smo za njih vsi belci ze od nekdaj, ce se pojavis v javnosti v kavbojkah , ker so vsi v oblekah. od najbolj navadnega delavca naprej vsi hodijo okrog v oblekah, tudi pri 35 stopinjah C poleti.
Ali to izvira iz predsodkov japonske”rumenosti” ali cesa drugega, ne vem.
Vem pa, da se s takimi obcutki ni prijetno spopadati.
Dragi ArghAngel, mislim, da sem “problem” nasel (ustvaril ?) ze sam in
kot sem ze veckrat napisal, sem vsem hvalezen za konstruktivna mnenja.
Mislim, da nisem pisal indiferentno (le zakaj bi ?) pac pa tako, da je bilo
ves cas jasno, kaj sem hotel povedati. Kaj naj bi pri tem smrdelo, pa se-
veda ne vem.
Tu (ali kje drugje) nastevati kriterije svoje “idealne” zenske bi bilo nesmi-
selno in bi izgledalo kot neke vrste nakupovalni seznam. Mislim, da si pac
nihce – ne moski, ne zenska, ki da kaj na svoj JAZ ne zeli biti kdaj odkljukan
na kakem seznamu (ker bi se pocutil kot blago).
Glede ostalega napisanega pa: nikjer nisem napisal in tudi nikoli trdil in
se pritozeval, da so vse zenske materialistke; Dalec od tega. Napisal sem
le, da sem na vec takih naletel. Kaj zame pomeni pojem “materialistke” sem
tudi jasno napisal.
Tezko je tu se kaj bistvenega dodati. Razen vonja, morda.
Utesnjenost določenega in provincialnega je v Sloveniji tisto, kar se turistom zdi ljubko, domačinom intelektualcem pa pogosto dušeče. Kar je pravilno, saj se le tako lahko spravijo iz svojega zakotja in okusijo sladkosti širnega sveta, kjer je vseeno, kako si oblečen. Hm, ali res? Nato znova spoznaš, da ima vsak kotiček na svetu svojo lastno utesnjenost in da ti “napake” spregledajo le, ker si tujec…
Slabo pa sem s to svojo zgodbico opozorila na čudni razkol, na prepad, ki ločuje moške, ki bi se lahko na prvi pogled uvrstili med kandidate za ljubimce in tiste, ki se uvrščajo med kandidate za prijatelje. Pri slednjih sem se namreč naučila neskončne tolerance in mi je vseeno. Morda sem tudi iz človekoljubja pokončala svoj fašizem in razvrščanje pri prvih s tem, da sem našla stalnega partnerja? 🙂
Začenjava znova. Iz lepega “niča”, ki je tudi fikcija, ker je v resnici veliko več. Ne moreva sicer zgraditi lastne dvonadstropne hiše s številnimi neuporabljanimi balkoni in oddelki z namenom, da bi “otroci ostali doma”, toda lep stranski učinek tega je, da nisva zasidrana. Nimava svojega grunta, ki bi ga drugi lahko opazovali in proučevali, niti svoje intime, ki bi bila center raznih susljanj.
Preden se spravim nakupovat, mnogokrat pozabim ustvariti videz nekoga, ki ima več kot jurja v denarnici. Potem sem kaznovana z žaljivo ignoranco, užaljena se zavem, da imam lase spete v čop, na sebi kavbojke in da mi na pogled še ni 20 let, torej ne morem biti resna potrošnica… Pa se znanci čudijo, ker sovražim nakupovanje.
Tako je to. Vsi imamo opraviti s svojimi fasadami. Včasih so fraze kot “zunanjost ni pomembna” ali pomembnost neke “notranje lepote” le plehke dimne zavese, daleč od realnosti. Toda ali bi poglabljanje in odkrivanje oseb pod površjem sploh še imelo svoj čar, če jih ne bi bilo?
Irena – Lahko je svetovati in iskati drugim ko imas sam postlano. Povej po pravici in po svoji intuiciji ali bi sla na zmenek ce bi bila samska?
Ne vem, kako se naj odzovem na to? Mar me to, da imam sama postlano, diskvalificira iz diskusije, ker bi se je morali udeleževati samo taki z disfunkcionalnimi in površinskimi zvezami? Hm, pa sem menila da mi to, da imam trdno zvezo, daje nekaj kredibilnosti, drugim pa celo nekaj upanja…
Pritrjujem pa namigovanju, da zmenek ne sme biti center osredotočenja. Ne vem, ali sem kdaj sploh šla na kakega! Tudi glede osvajanja sem čisto nesposobna, ker dam toliko na svoj ponos, da tudi v najhujši zaljubljenosti ne bi prva storila koraka proti moškemu! Prav otročje, no. (Po drugi strani pa – prežite torej na ženske, katerih vroči signali so neusmiljeno potuhnjeni zaradi njihove nespametne sramežljivosti!)
Tako da glede zmenkov res ne vem svetovati in kolikor se spomnim, tukaj tega tudi nisem počela. Prav sočustvujem z ljudmi, ki se soočajo s problemom zmenkov. Sama pa sem imela oči na pecljih predvsem v svoji okolici, se ogledovala po fantih s podobnimi interesi – veliki razkoli v mišljenjih, prioritetah in načinu življenja so se izkazali za polomijo. Kljub tistemu, da se nasprotja privlačijo. No, pri meni ni šlo.