….preberete kakšno dobro knjigo, se res posvetite partnerju, se dobite s svojimi prijateljicami, greste z družbo ven, aktivno sodelujete na forumu, greste na iztlete…

Mislim, res ne vem kako vam uspe. Jaz sem očitno popolnoma neorganizirana. Vedno mi zmanjka časa ali volje, pa imam vse tako lepo urejeno. Npr., povprečno delam 6 ur na dan, mala se čuva pri babi, ampak vseeno imam non stop eno gužvo. Res je da hodim bolj pozno v službo med 8.00 in 8.30 uro (zjutraj zgubim zelo veliko časa, ampak kaj ko je tako luštno malo poležavat s hčerko. Okoli 5.30, ko mož odide v službo se začne prebujat in jo dam k sebi v posteljo, ter potem še malo dremuckava, poležavava in se skupaj prebudiva, potem jo v miru zrihtam, peljem k babi, kjer spijem kavo in grem v službo – o.k. vem, da bi lahko vstajala bolj zgodaj, šla ko bi ona še spala ipd, ampak teh najinih juter ne zamenjam za nič na svetu, zato pa pač delam po 6 ur). Ko pridem iz službe od 15.00 do 16.00 ure jo seveda vzamem domov, tam si na hitro nekaj pripravim za jest in se za minimalno 30 minut posvetim samo njej, potem skupaj na hitro pospraviva in greva ven. V bistvu sploh ni zelo zahteven otrok, z njo namreč lahko opravim vsa gospodinjska opravila, ne morem pa se npr. v miru vsest in brat. No ja greva tudi kam na obisk h kakšni prijateljici, ki ima otroke ali k moji mami, vendar samo za kakšno urico, ker je ob 19.30 že večerja in potem umivanje, risanka, crkljanje in spanje. Imamo seveda celo ceramonijo. Zaspi okoli 21.00 ure. Potem postorim še tisto najnujnejše in ura je takoj 22.00 ko se skupaj z možem vsedeva na kavč, na hitro pomeniva o tem kakšen je bil dan, kako jutri, se malo postiskava, včasih pogledava kakšen dober film

In kje je ati? Seveda dela cele dneve. Zjutraj v službi, popoldan na hiši, ki je v gradnji, če ne tam, pa ima še popoldansko obrt. Saj vem, če hočemo kdaj kaj imeti je treba za to tudi kaj storiti. Kadar je doma mi seveda 100% pomaga, tako pri gospodinjstvu kot pri hčerki. Edini trenutki, ko se posvetiva/mo družini so takrat, ko k nam pride njegov sin. Takrat si oba vzameva prosto (on od dela, jaz od hišnih opravil) gremo kam na izlet, ali pa se cel dan preganjamo po stanovanju oz. dvorišču. Res komaj čakam te vikende oz. dneve.

Pa vednar se mi zdi, da ima dosti forumašic tukaj podobno situacijo, pa vam vseeno uspe še nekaj stvari zraven.
Meni nikakor ne uspe zbast v urnik še kakšno dobro večerjo ali samo kavico s katero od prijateljic, ki jih nisem videla že par mesecev. Saj slišimo se po telefonu ampak to ni to. Nazadnje sem knjigo prebrala, ko sem bila poškodovana in sem 14-dni lahko samo ležala (no sem prebrala kar ene 4), z možem se odpravljava v kino že leto in pol in upam, da nama bo ta vikend uspelo.
Pa ne me narobe razumet, trenutki in dan preživet s hčerko (in ob redkih trenutkih, ko je zraven še mož) so zame najlepši, pa vendar se mi zdi, da sem za pomanjkanje časa kriva sama, da se ne znam zorganizirat ali kaj?

Pozdravček,
Barbara

Jaz ga ne najdem. Pri dvoletnih dvojčkih ga tudi ne iščem… Ko je tata doma, grem sama v trgovino, da si zluftam glavo, knjigo berem na stranišču ali zvečer, kafetkanja s prijateljicami ni, le kakšen telefonski klepet (med dirkanjem za otroci),… pa se tolažim, da bo kmalu boljše….
Mi pa seveda zaradi tega kakšen dan dvigne pokrov…

Na kavico grem popoldne skupaj z otrokom; knjigo, časopis berem na WC-ju in zvečer, kadar moj gleda kakšen šport, ki me ne zanima, na sprehode hodimo skupaj, tako da vsak dan vsaj dve uri klepetava. Če pa grem čez vikend tu pa tam ven sama s prijateljicami, pa otrka čuva ati; ko pa greva skupaj pa vskoči babi ali tetica.

V bistvu nam zelo dobro špila, saj ne kuham, ampak jeva vsak zase zunaj med službo, stanovanje pospravljam vsakih 14 dni, vsak drugi večer naredim pralni stroj, likam pred TV, da se lahko pogovarjava – skratka vse naredim mimogrede. Mož pa ponavadi gre v trgovino, odnese smeti, čez vikend kaj skuha …

Mislim, da je pri tebi mož preveč obremenjen – vzamita si več časa zase, pa naj vse drugo počaka!

Meni šepa organizacija. Sem še na porodniški in res bi si lahko bolje zorganizirala vso zadevo. Tako pa me vedno “zanese” na forum (tako kot zdajle, ko je tamalčk zaspal, jaz pa namesto, da bi pospravljala, tukaj čvekam:), zvečer pred knjigo ali TV (sicer le kakih 15min., potem itak že spim)… Popoldan, ko se vrneta mož in starejša hčerka tako ne naredimo nič – kosilo, nato pa ven. Vikendov mi je škoda za pospravljanje in večinoma izletkamo.
Svinjarija pa se kopiči. Perila se mi nabere toliko, da potem 2 dni le perem in sušim.
Zvečer se sicer kdaj (1x na mesec npr.) odpraviva skupaj na kakšen koncert, pa mogoče jaz še 1x na mesec na pijačo s kolegicami.

Komaj pa čakam en vikend brez otrok (v zadnjih 3 letih odkar imava hčerko in sedaj še enoletnika, sva bila sama le 3 dni v Čatežu tik pred rojstvom sinka).

po mojem ne živiš čisto nič neorganizirano, veš. Ampak se mi sliši prijetno, običajno. Zelo preprosto pravilo je, da ima dan le 24 ur in konec. Kar pomeni, da če nečesa ne boš delala (in izbrala nekaj drugega), bo to ali ostalo ali mora nekdo drug poprijeti.
Možen primer je prevalitev gospodinjskih opravil na plačano pomoč ali prijazne mame. Druga varianta pa je, da “prevališ” otroka zopet na plačano pomoč ali prijazne babice. Seveda ti priporočam raje prvo varinato :))) in po tvojem postu sodeč, si res skrbna in ljubeča mamica, da te je veselje brat. Sama imam 9 in 5 letne otroke in pogosto se kar čudim nekaterim drugim staršem, koliko egoizma premorejo – v svojih očeh so še vedno oni prvi. Sama mislim, da ko postaneš starš, to ne sme biti tako, nobena babica ne more nadomestiti tebe.
Še to je, za vsako stvar je en čas – ko si bila samska, ko si hodila s fanti, se poročila, dobila svoje gospodinjstvo, postala mamica – čas teče, se spreminja, ti se prilagajaš in prav je tako. Prišel bo čas, ko bosta vidva z možem zopet imela obilico časa in lahko se ponoči potepala okoli, sedaj pa živita v drugem času.
Osebno najbolj obsojam tiste ženske, ki si naredijo dobesedno urnik kdaj bodo mame, pa si vzamejo uro na dan za otroka, potem pa hop na aerobiko, dodatno izobraževanje, prijateljice…..kot v starih časih, ko so bile same. Ne moreš tako – le zakaj potem imaš otroka, če ga porineš drugim, tebe pa ni.
Veliko veselja z otročkom ti želim!

Ja, točno to Elena, res sem načeloma zadovoljna s svojim življenjem in sem srečna. Z možem se imava kljub zelo malo skupnega časa resnično rada, kolikor lahko se pogovarjava, vse najine odločitve so skupne, zavedava se najine odločitve, v zakonu uživam in luštno je da je kaj. Presrečna sem, da imava tako luštno in zdravo hčerko, da ima on sina ki jo ima tako rad in se veseli obiskov pri nas, da se zastopimo, prepirov skorajda ne poznamo,… Saj sploh ne gre za to, da ne bi bila zadovoljna. Tudi v službo hodim z veseljem. Vse je oh in sploh vredu.

Ampak ta čas – ja dan ima na žalost samo 24 ur in prav žal mi je, da ne spadam med tiste osebe, ki imajo dovolj 5-6 ur spanca na dan. Res mi na prvem mestu pomeni družina. Ampak takole včasih mi pa je žal za tiste trenutke, ko sem bila brez obveznosti (točno tako je bilo kot si napisala), žal predvsem, da si teh stvari ne znam uvrstit v svoj “urnik”. Pa ne mislim s tem, da bi prevalila kakšne obveznosti na koga drugega, predvsem pa ne otroka. Tudi za pospravljanje in ostalo porabim min. možnega časa in še vse to bolj skozi igro z malo.

No ja kadar imam v službi takole malce več časa in malo pobrskam po forumu sem in tja zasledim koliko stvari še kakšna počne zraven (izobraževanje, rekreacija, druženje, pa še taki in drugačni projekti,…), pa nimam občutka, da bi otroci kaj trpeli.

Torej en magic recept za podaljšanje dneva bi mi res prav prišel,

pozdravček,
Barbara

ojla,
se popolnoma strinjam z eleno.
zdaj ko so otroci, se stvari spremenijo…..ampak svetujem ti, da to zdaj uživaš, ker itak kmalu odrastejo.
se pa izplača malo “potolažit” tako, da si na vsake tolko organiziraš večerno varstvo in takrat gresta z dragim malo ven….
glede prijateljic naredim jaz tako, da si taboljše (smo 4) za r.d. ne kupujemo daril, ampak gremo za vikend v toplice (masaža, kozmetičarka, klepet, klepet, klepet, kavice …) in ta en vikend me napolni skoraj za 1 leto:)))

No pri meni je tako, da knjig ne berem(samo tiste ki morama)že dolgo časa, v kino ne hodim, s prijateljicami se ne dobivam, kave ne pijem, prav aktivno ne sodelujem na forumu. Pa vseeno imam natrpan urnik, kot ti pa prav tako podoben urnik kot ti. No, izgleda dolgočasno življenje, pa vendar mi ni nikoli dolg čas, vedno me preganja delo, hi, hi, hi….
Kolikor je mogoče pa preživim s svojim sinčkom, ki je sedaj v fazi požiranja znanja in vsega novega. Ko me več ne bo toliko potreboval (še prehitro)pa bom imela verjetno več časa tudi za knjige, prijateljice…
Uživaj v življenju,
Darja

Preprosta matematika: Če na dan spiš cca 6 ur, 6 ur si v službi, ostalih 12 pa si se odločila posvetiti otroku, pa eno malenkost gospodinjstvu in možu, ne moreš zraven delati še en miljon drugih stvari, ker je 6 + 6 + 12 = 24 in niti ena prosta sekunda ne ostane. Tistim mamicam (ženam, gospodinjam), ki jih takorečeno “občuduješ”, da poleg tvojih “običajnih dejavnosti”, počnejo še “ne vem kaj”, se ta čas odšteva od otroka ali moža ali gospodinjstva. Odločitev kako si stvari oz. dejavnosti razdelimo je stvar posameznika. Jaz poležavanja s svojimi otroci in možem ne zamenjam za nobeno kavo na svetu in surfanja po netu za nobeno aerobiko…

Lp
M.

Jaz pa mislim, da se ne odšteva pri otroku in partnerju. Ker če tako jemlješ, potem si nenehno obremenjen s tem, koliko nudiš otroku in koliko partnerju – kaj pa koliko nudiš sebi?
Moja družina je pri meni na prvem mestu, PRAV ZATO sem se zavestno odločila, da moram poskrbeti tudi zase, ker če nimam pol urce branja na dan ali pol urice klepetanja s partnerjem, prijateljico, čas za kopel, za urejanje nohtov :), potem sem tečna in nezadovoljna in kot taka ne prav dobra mama, žena … Druge pa tega ne potrebujejo in so čisto okej in zadovoljne, JAZ pa pač nisem, sem že tak karakter :))

Tako da – če ti življenje, kakor si si ga organizirala do sedaj zadovoljuje vse tvoje potrebe, potem se brez pomena primerjaš s kakšno mamico, ki morda počne še 3 stvari več. Ne vem, zakaj bi se? Ker si s svojim dnevom povsem zadovoljna, zakaj bi potrebovala še več. Če pa čutiš da potrebuješ tistih 10 minut zase, pa si si jih dolžna vzeti!

Kako – ni recepta, vsaj magičnega ne, kajti nekje moraš vzeti.
– čas za pogovor si z možičkom vzameva po večerji, ko se gre dete igrat, midva pa malo poklepečeva, pa tudi ko otroku dava poljubček za lahko noč in se po novem SAM uspava, potem še malo klepetava ali se muckava (in seveda … :)))) Otrok je sicer prvi, ampak vedeti mora, da je razmerje, ki ga imava z možem izredno pomembno za blagor cele družine ne le zakona. Zato ga kdaj prosiva, da naju pusti nekaj časa pri miru, zdaj se ej že naučil, da se mu potem kmalu oba posvetiva, če le da malo miru, da se pomeniva. Tako si vzameva čas zase, otrok pa ve, da sva rada drug z drugim in da si veliko pomeniva. Kar ga pomirja, ker ve, da sta starša okej.

– čas za knjige … hm, jemljem iz časa za gospodinjstvo, priznam 🙂 Ko je zunaj lepo vreme in se otrok igra na igrišču, se namesto, da bi pospravljala, uležem na ležalnik poleg sinovega peskovnika in berem :))), berem v kadi, berem ob risanki (oba s sinom se uleževa na kavč v žličko in ob gleda, jaz zadaj berem :)))

Ne vem natančno, koliko je stara tvoja deklica, naš sine je 4.5 let. zakaj to pišem? Ker se dejansko spremeni tam nekje pri 4 letih – te otroci velikokrat “odpravijo” stran, ne potrebujejo in ne zahtevajo te več toliko … pa ne gre zato, da se ti začneš z njim manj ukvarjati, pač pa za to, da se začnejo intenzivneje igrati s prijateljčki, svoje igre, kamor odrasli ne pašemo … in tako me najdeš s knjigo v roki, on pa zida gradove iz peska. Posodo in pospravljanje hiše pa z možem opraviva na hitro zvečer pred spanjem :)))) kdo bi zapravljal čas s takimi stvarmi :))))

T.

Z odštevanjem sem mislila čas fizično.Sicer se popolnoma strinjam, da mora ženska poskrbeti zase. Tako kot pravi Tinkara, če si srečna tako kot je, zakaj bi se obremenjevala s tem, kaj vse počnejo druge?

Lp
M.

Kje najt čas, ne vem. Jaz delam popoldan od 16-20, pa prištej še vsakič dorbo uro vožnje, tako me ni doma od 14.45 do 21h. Vstajam na sinovo komando. Enkrat je to ob 6,30, drugič ob 7h, občasno celo ob 8h (aleluja!), pa ne več kot 1 x na mesec. Nato se odvijeva, polulava, umijeva čekančke (odkar je videl divjo svinjo, ima tudi on “kekane”), pozajtrkujeva in loviva sonce. Ko gre sine ob 11h spat, jaz kuham, perem, pospravljam in običajno pojem še sama. Okoli 13h sine vstane, poje, malo se še poigrava in nato jaz odbrzim v službo. Zvečer večinoma že spi.

Veliko večino zoprnih opravil delam v času, ko on spi. Skupaj z velikim veseljem sesava in briševa prah, vsak s svojo cunjo, pa cunje obešava, obvezno s “kukicami”, drugače se naštelam tako, da sem dopoldan maksimalno mama, popoldan sem tajnica, zvečer sem pa žena in gospodinja, kombinirano.

Kava, čvek s prijateljicami: k sreči imam same take z otroki, tako da se skombiniramo in peljemo svojo mladež na kako varno igrišče, pa potem malo izmenično dežuramo. Včasih tudi starejši popazijo na mlajše za kake tri in pol sekunde. Kino- imamo DVD predvajalnik in enih 10 DVD. Še niti enega nismo pogledali. Ob vsakodnevnem divjem tempu nama z možem povsem zadostuje, če se lahko še ob spodobni večerni (ne nočni) uri zloživa na kavč ob kozarcu vina, malo klepetava in nama vsaj 15 min ni treba nikamor laufat. Ali pa na teraso, ki smo jo tako “frizirali” za poletje.

V bistvu družabnega življenja ne pogrešam, sem pa toliko egoista, da tisto, kar potrebujem, da funkcioniram, si vzamem. Če čutim, da sem na tem, da pregorim, odklopim. K sreči imma blizu mamo, ki v nujnih primerih vskoči, ampak tega ne uporabljamo prevečkrat, več kot 1 x na 3 mesece zihr ne. Mož je zaradi službe zdoma od 6,30 do 17,30, nato se malo počoha s sinom – to je to. In načeloma smo čisto OK in me prav en cucek briga, če druge še na aerobiko in fitness in ne vem kam hodijo. JAz ne, ker mi ne znese, ker sem prerada – MAMA.

Knjige berem med počitnicami ali ponoči (bi bil pa ustreznejši izraz – da v glavnem prebiram strokovno literaturo). Ponoči tudi napišem večino tekstov. Že od malih nog ne spim več kot 5 ur; izjemoma 7, pa še to le na počitnicah. (Tole lastnost je dedoval tudi sin……)
Na izlete hodim pogosto – skoraj vsak vikend, (kadar nisem dežurna, ali ne pišem člankov, ipd. ), a vedno z otroki, najpogosteje v kombinaciji s prijatelji ali majhnimi dojenčki ne.
V službi sem v povprečju med 7. in 17. uro. (+/-). Zgodi se, da sem v službi trikrat tedensko 12 ur ali več, včasih pa sem doma že pred 16.uro. Vsak tretji teden do četrti teden sem ves teden v stalni pripravljenosti.
V kino ne hodim, zadnjič sem bila v kinu 2 dni pred rojstvom prvorojenke. A ja, popravljam, v kinoteki smo lansko leto gledali nagrajeni slovenski dokumentarni kratki film.
S prijatelji(cami) se redno dobivamo praktično vsak vikend, saj skupaj hodimo na izlete, ali pa se dobimo doma. V zadnjih letih nekateri izmed njih tudi spremljajo našo alpsko smučarko na tekmah.
Brez otrok hodim ven le izjemoma, se pa zgodi. Opažam pa, da želja po samostojnem žuriranju raste s starostjo otrok. Ko so bili še malčki, nisem imela želje po večernem druženju, v zadnjem času pa želje naraščajo. Prejšnji teden sem prekosila samo sebe, saj mi je trikrat uspelo priti domov po 2. uri zjutraj. Kriza srednjih let?
S športno aktivnostjo se redno ukvarjamo vsi. Ko imajo treninge otroci, jih imam tudi jaz.
Nekoliko bolj nabit urnik ima mož, ki ima več nočnih dežurstev. Dogovorjena sva, da v primeru “želje in potrebe po samoti”, otroke pač odpelje drugi. Kadar piševa članke, pripravljava predavanja, ipd., drugi odpelje otroke. Ker imajo podobne želje tudi najini prijatelji in sorodniki, se dogovorimo, da prosti par ali 1 prosti starš ali kombinacija prostih staršev različnih parov odpelje otroke vseh. Kadar sva z možem prosta oba, pogosto peljeva na izlet 5 do 6 otrok.
Otroci so sedaj že toliko stari (6,9,10), da 1-krat tedensko skupaj opravimo generalno čiščenje stanovanja, drobna opravila pa opravimo(jo) sproti.

Pozdrav!
Nina

Midva imava na srečo usklajen urnik kar se službe tiče in eno malo princesko (2 leti in osem mesecev). Zjutraj gremo do doma mal pred sedmo, doma smo nekje okrog petih (ker se vozimo 42 km, smo pač mal bolj pozni). Potem ostane do večera še dovolj časa, da gremo bodisi skupaj na kolo in se malčica pelj, bodisi da gre ona mal po vasi s svojim kolesom, eden od naju pa pač naredi kakih 30 km (mož včasih tudi več, meni več težko znese).

Kar se druženja tiče: nimava nekih velikih želja, tisti nekaj zabav, se pač dogovoriva, eden gre z otrokom domov, drugi se pa pač nekako znajde…..

Knjige: knjižni molj sem jaz, možek je bolj televizijski – ko gre mala spat, še mal na hitr pospravim, možek čepi pred televizijo (v zadnjem času je itak samo šport), jaz pa pred knjigo…..sicer pa berem še na WC-ju…….na dopustu…

Vikendii: kakor se odločimo, skušamo vključit čimveč miganja……s prijatelji se dobivamo večinoma doma……če je slabo vreme mal več pospravljamo, kakor nanese…..

Da zaključim: večino stvari počenjamo skupaj, babic nimamo na dosegu, pravzaprav imamo le eno babico in enega dedija (možek je osirotel že precej zgodaj), ki pa sta 150 km od naju. Živita pa na obali, tako da vedno ko gremo k njima, gremo še na morje, a ni to fino…..

KAKORKOLI IMAMO SE PRAV Fajn!

LP
N

Živjo,
hvala za vse ideje – tale o branju knjige na WC-ju je res enkratna, si bom že danes eno pripravila, pa tista, da se namesto daril za rojstne dneve s prijateljicami odpravimo na en razvajalni dan (sem jo že posredovala naprej in je bila z navdušenjem sprejeta). In drug teden ima moja mami dopust in se je ponudila, da lahko našo 16 mesečnico dava na poskusne počitnice. Pa bo padu en kino al pa romantična večerjica.
Res je čas se najde samo vzeti si ga je treba. Sem bila pa včeraj res ena “tečka” in predvsem zato, ker sem v službo prišla z neopranimi lasmi (namreč ni bilo časa), že 14-dni si “urejam” nohte in vse kar spada k “poletni negi” – to bo definitivno na seznamu za danes. V glavnem spet sem za starih tirnicah, z novimi plani in načrti. Pa še dragi me je presenetil in bil včeraj celo popoldne in še danes bo doma, tako, da smo šli malo naokrog s kolesom, zvečer je bilo pa še vedno dovolj časa za mmmmm crkljanje. Zanimivo kako malo je treba, da gledaš na življenje s čisto drugimi očmi.

Pozdravček,
Barbara