Sploh ne vem kako naj začnem, ker sem čisto v razsulu. Z ženo se namreč ločujeva in od samih skrbi se mi že kar meša in kot da to ni dovolj, je tukaj še moja mama ki se neprestano meša v moje življenje, s tem kaj bojo pa drugi rekli in kaj drugi govorijo o meni……. Zanima me kako drugi preživljate to krizo ločitve in kako si lahko pomagam, da ne bo tako bolelo ? Edina stvar ki me drži pokonci je moja hčerka in če še nje ne bi bilo, res ne vem kaj bi bilo z mano. Teh nekaj stavkov sem spisal z veliko težavo, saj so mi ven udarila vsa čustva in bolečina in se sploh ne morem pomiriti in po dolgem času spet jokam in to zelo jokam !!
Prosim pomagajte !

Pozdravljen,

Vsaka ločitev je vedno stresna in težka, tudi če nam je popolnoma jasno, da je pravilna odločitev. Po ločitvi teče naše živlenje popolnoma drugače in seveda se porajajo dvomi kako bomo zmogli, ali smo vse naredili, da bi ločitev preprečili, ali je z nami kaj narobe, …. ne vem kaj vas trenutno najbolj boli in skrbi, vendar vam lahko zagotovim, da brez težav nobena ločitev ne gre.
Z bolečino pa ni nič narobe, narobe je le, če jo zanikamo in ji ne dopustimo, da bi se izrazila. Vi ste jo priznali in vredu je da jokate. Sedaj je obdobje, ko boste počeli marsikaj, kar prej niste in seveda globje soočanje s čustvi je pri ločitvah neizogibno.
Glede vaše mame pa menim, da se vedno najdejo ljudje okoli nas, ki jih skrbi kaj bodo drugi rekli, če so to naši starši nam je seveda težje. Ker pa so to njeni strahovi, ne dopustite da postanejo tudi vaši. Verjamem, da ste sicer kdaj pomislil tudi tako, vendar sedaj ni čas za druge, pomemben ste vi in kako boste vi preživeli ločitev ter na novo začiveli.

Želim vam, da izkoritite ločitev za svojo osebno rast in želim vam pogum, da izrazite pravega sebe.

Lep pozdrav,

Tanja

Pozdravljen!

Tudi jaz sem jokal, pa jokal. Vendar sem na koncu spoznal, da se postavim in začnem novo življenje.
Bilo je pred enim letom. Imam dva majhna otroka (pet in devet let). Ko so odšli sva se z ženo kregala za stike. (bilo je zelo boleče). Nisva se mogla zmenit kdo in kdaj bo otroke imel. Kregala sva se pred otroki in to ti povem, da najbolj boli. Otroci so trpeli. Odšla je z obema. (sta zelo navezana name in ravno tako na mojo bivšo ženo. ) Vendar sva se po tolikem času le nekako zmenila.
V času ločitvenega postopka se nisem oziral na okolico. Za ločitev sva se odločila oba. Ona mene ni osrečevala (čeprav sem jo imel rad, čeprav to v življenju ni zadosti), niti jaz nje (ker sem imel občutek, da je v meni iskala nekaj drugega kot sem sam bil in sem). Za ločitev sva se odločila oba. Vzrok: v 12 letih nisva našla eden drugega. Bilo je vse umetno in igrano. (razen kratek čas, ne rečem bilo je tudi lepo, ampak…)
Nisem lep…mogoče sem simpatičen, nisem bogat, niti vpliven, niti znan…vendar sem po letu dni, odkar sva se z ženo ločila spoznal žensko, ki jo osrečujem in ona osrečuje mene (čeprav se v lepoti ne more primerjat z mojo bivšo ženo, se pa v čem drugem lahko).
Končno sem srečen.
V življenju slej kot prej spoznaš, da bi vse črno in hudo.
Pusti stvari naj tečejo tako kot morejo. Pusti tvojo mamo, ker je očitno tako sebična, da glada samo na to kaj bodo rekli drugi. (očitno je v življenju gledala samo na to kaj bodo drugi rekli, je mogoče kdaj rekla, kaj boš rekel ti kot njen sin???). Ne oziraj se na druge.
Ti zagotavljam, da se v življenju vse uredi. V tem trenutku je najtežje tebi in tvoji ženi, ker se morata pripraviti na začetek vajinega novega življenja.
Glede hčere ti pa povem, da otrok na začetku mogoče malo težje sprejme tako odločitev, ampak se to hitro uredi. Predvsem vama predlagam, da uredita ločitev po mirni poti. (če se le da)
Ti zagotavljam, če boš v življenju hotel biti srečen boš moral za to tudi nekaj narediti. Potrudi se za svojo srečo, ker si to vsak izmed nas zasluži.
Bil sem tudi jaz potrt in žalosten, vendar sem zdaj toliko bolj srečen.
Srečno!