Pozdravljeni,

Z možem sva skupaj 20 let. Že na začetku sem videla, da je malce poseben. Čez čas sem dojela, da se včasih obnaša čudno, najrajši bi šla takoj stran od njega, pa si ga nisem upala pustiti, ker je zelo občutljiva duša in sem se bala, da bi si zaradi mene kaj naredil. In tako sem obstala, imela z njim družino. Naj poudarim, da je po srcu zelo zelo dober in nikdar ne bi nikomur škodil! Ko ga prosim, da kaj naredi, tudi naredi. Vedno se lahko zanesem nanj. Ko zbolim, lepo skrbi zame in za otroke.

Me pa vedno bolj duši, saj ne zna navezati stika z nikomur. Niti ga ne želi, niti ga ne potrebuje. Tako rekoč je samozadosten. Tudi z mano ne z otroci se ne poveže, nikoli ne predlaga, da bi skupaj kaj naredila, kam šla, nikoli se ne pogovarjava, saj se ne zna. Sin je že starejši, pa sedi v tišini ob njem. Prijateljev nima, niti enega. samo v službi gre kdaj na pijačo s sodelavci. Tudi s starši se ne pogovarja, ponavadi mu telefonira mama in posluša njen pol urni monolog in to je to.

Komunikacija med nama vsebuje samo njegovo službo, nujne družinskega obveznosti in novice iz interneta. Včasih sem se trudila in dajala neprestano pobude, sedaj sem pa omagala. Med službenim časom zdržim, vsi vikendi, dopust in prazniki me pa ubijejo. Biti doma s človekom, ki te ne vidi, ne sliši, se ne potrudi, da bi prižgal eno samo iskrico, ne da ene same iniciative za nič na tem svetu…Tako rekoč izginjam.Lahko samo jočem. Postajam depresivna in anksiozna. Nedolgo nazaj sem ga po dolgem času spravila na sprehod. Ki je minil skorajda v tišini. Začela sem par  tem, on pa nič. Kot bi bila skregana, pa nisva bila. Med hojo sem dobila napad panike. Ok, pomagal mi je. Vprašal zakaj se je zgodil, me pa do danes še ni. Ne prenašam več tega, da sem ob človeku, ki se niti enkrat ne usede z mano na teraso in malo pokramlja. Ki mu je dopust ležanje na kavču pred tv. Meni so to dnevi stran vrženi. Ko sem se v preteklosti poskušala pogovoriti, je potem odšel na posteljo in komentiral, da sem dobra, da ga tako dolgo že prenašam. Da on ni za ta svet. In se muljil še dolgo potem in me s tišino še bolj ranil. Veliko sem googlala, mu postavila diagnozo asperger, shizoidna motnja, mom… Kaj vem kaj vse še. Povsod ga najdem. Ne vem, kaj naj naredim. K terapevtu ne bo šel.Itak se verjetno spremeniti ne more, če je tak že celo življenje. Naj grem na terapijo jaz? Verjetno bom morala, ker drugačen ne bom preživela. Nič več se ne smejim, tudi sama se že izogibam ljudem, pa sem včasih bila zelo rada v družbi. Kot bi mi v možganih nekaj odmrlo, saj se ne zmorem več pogovarjarati z nikomur. Pa vem, da smo ljudje socialna bitja, rada sem med ljudmi, rada jih imam! Naj grem stran? Kaj naj?!

Spremenil se bo. Ti le poskrbi za svoje zdravje, dušo, um, telo. Počni stvari, ki si jih nekdaj rada počela, karkoli: beri, plesi, poj, piši, risi, govori vice, pa še njemu, mogoče se celo nasmeji. Za tvoje življenje poskrbi ti in ne prosi ga za nič. Ko se ti zahoče, ga povabi zraven, mogoče se pridruži. Vsi enkrat odrastemu in otroci tudi. Zakaj bi tipala vanj. Spoštuj ga, vendar poskrbi zase, da boš vesela. Smej se sama sebi, ne odlašaj. Imamo eno življenje in naredimo si tako, da nam bo dobro! Pogumno, vztrajno in zadovoljno!

Pozdravljeni,

Iz vašega zapisa je razbrati, da se soočate z zelo zahtevno in bolečo situacijo, ki vas očitno močno bremeni. Videti je, da ste v odnosu, ki vam ne nudi čustvene povezanosti in opore, ki ju potrebujete in si ju zaslužite. Zelo težko je biti v odnosu, kjer se počutite nevidni in kjer ni prostora za medsebojno deljenje občutkov in izkušenj.

Popolnoma razumljivo je, da razmišljate o tem, kako naprej. Pomembno je, da poskrbite zase in svoje duševno zdravje. Zdi se, da bi vam lahko psihoterapija v tej situaciji resnično pomagala, saj bi tam lahko v varnem prostoru raziskali svoja občutja, potrebe in možne poti naprej. Verjamem, da vam bo ta korak pomagal pridobiti jasnost in notranjo moč, da se soočite s svojimi izzivi.

Pomembno je, da ne ostanete sami v tej stiski in da poiščete podporo, ki jo potrebujete. Upam, da boste našli način, da se znova povežete sami s sabo in z življenjem, ki vas bo izpolnjevalo.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj