Kako naj ukrepam
Pozdravljeni,
znašla sem se v hudi stiski, ki vsak dan bolj obremenjuje moje duševno stanje.
Z možem sva poročena 20 let, otroci so že polnoletni. Pred dvema letoma je mož ostal brez službe in posledično brez dohodkov. Nekaj časa si je delo še iskal, zdaj mislim, da ga ne več, čeprav trdi nasprotno. Istočasno je tudi prekinil vso komunikacijo z mojimi starši, pri katerih živimo. Večkrat sem že poskusila zgladiti spor med njimi – čeprav se mi zdi, da gre za enostransko odločitev s strani mojega partnerja, vendar brezuspešno. Moji starši bi mu radi pomagali, vendar vsako pomoč in pogovor z njimi zavrača. Mojim staršem je začel krasti denar, kar tudi taji. Do mene je postal aroganten, za vse težave najde krivca v meni. Karkoli naredim ali pa ne naredim – vse je narobe. Večkrat povzdigne glas, vsako pozitivno dejanje okolice se mu zdi samoumevno, sam pa ne da od sebe nič.
Svojo zunanjost je zanemaril, prav tako občasno popiva, seveda pa se mu zdi to normalno, na morebitne očitke ponavadi odvrne da mu nič ne privoščim. Počasi se mi gabi. Kar se tiče intimnih odnosov, te zahteva vsak dan, če nisem razpoložena za to, spet postane nesramen in kuha mulo. Žal sem se na to že navadila.
Je zelo avtoritativna oseba, ki mora imeti vse pod kontrolo – seveda tudi mene, nikamor ne gre sam, vedno zahteva da grem z njim. Večkrat sem mu že rekla, da je najbolje, da se odseli, pa se noče, kljub temu da ima kam iti – stvar njegovega ponosa.
Zgodilo se je tudi, da je brez moje vednosti z mojega računa dvignil večjo vsoto denarja (ki ga čez leto dajem na stran); ko sem ga na to opozorila pa je odvrnil, da sploh ni problem, da mi lahko denar da, če ga potrebujem (seveda še z vprašanjem, kaj mi bo!!!).
Kaj naj storim, rada bi, da odide, da se odseli. Kljub povprečnim dohodkom sem mu pripravljena še nekaj časa odvajati del denarja, vendar me skrbi, da si tako nikoli ne bo prisiljen najti dela. Želim preklicati vsa pooblastila na bančnih računih, vendar me skrbijo predvsem pravne posledice (npr. morebitno plačevanje preživnine možu, ki si noče najti dela) …
Imate kakšen nasvet, izkušnje?
Prosim pomagajte, tako ne morem več.
Spoštovana Janaja!
Kar se tiče odnosa med vašim možem in vašimi starši, bi bilo zanimivo slišati še njegovo plat zgodbe. Skupno sobivanje s starši oz. taščo in tastom je lahko zelo težavno. Ali mislite, da bi lahko bilo kaj drugače, če bi šla z možem in otrokoma, če še bivata z vama, na svoje? Ali je bila kdaj tema vajinega pogovora, da bi šli živeti posebej? Ali za vas še obstaja ta opcija, ali ste že povsem naredili črto čez njega? Če vama še dajete možnost, bi bilo za vaju lahko zelo dobrodejno kakšno zakonsko svetovanje. Lahko, da se mož čuti v hiši vaših staršev preveč utesnjen, sedaj pa je ostal še brez zaposlitve, kar je še dodaten udarec za njegov ego. Zaradi česar se morda sedaj skuša dokazovati na neprimerne načine, saj pravite, da se obnaša zelo avtoritarno. Njegove življenjske okoliščine seveda ne opravičujejo njegovega obnašanja, a občutek imam, da se za njegovo ponosno fasado skrivajo občutki manjvrednosti, nesmisla in pomanjkanje volje do življenja…
V primeru, da si ne morete več predstavljati skupnega življenja z njim, pa je najboljše, da uberete uradno pot postopka razveze. Vložite lahko torej tožbo za razvezo ter za razdelitev premoženja. Najboljše bi bilo, da si poiščete pravno pomoč. Morda obstaja možnost, da vaši starši vložijo tožbo za izselitev. Z pravnikom se tudi posvetujte o možnostnih izpodbijanja njegove morebitne tožbe za preživljanje. Glede preživljanja (bivšega) zakonca si lahko preberete v ZZZDR, od 81.člena naprej: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200469&stevilka=3093. Za svetovanje pa se lahko obrnete na: http://www.druzinsko-pravo.si/zakonska-zveza/razmerja-razvezani-zakonci, http://www.prelomi.si/o_institutu.html.
Upam, da nimate občutka, da vas nisem dobro razumela, a ker vem, kako v neugodnih življenjskih okoliščinah trpijo tudi odnosi, sem v prvem delu odgovora želela preveriti, če mogoče še ni vse izgubljeno, če še obstaja upanje za vaju. Kakšni pa so bili vajini odnosi npr. prvih 18 let?
Vse dobro vam želim, ne glede na pot, ki jo boste ubrali!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Spotovana gospa Jana,
res se zahvaljujem za vzpodbuden odgovor. Pri branju le tega sem opazila, da bi vam lahko napisala še več, vendar …
Nisem imela občutka, da me niste razumeli, poskušali ste osvetliti zadevo še z njegove strani, poskušali ste se postaviti v njegov zorni kot, kar je edino pravilno.
No, na vaše vprašanje, kakšen je bil prvih 18 let zakona, lahko rečem le, da so se občasni izbruhi ljubosumja in pitja pojavljali že prej, vendar se je nekje po 10 letih zakona oboje še stopnjevalo. Vmes so seveda daljše ali krajše prekinitve, potem pa spet vse po starem.
Verjamem, da je del krivde tudi pri meni, saj sem v tem času doštudirala, otroci so postajali vse bolj samostojni, v službi sem napredovala in z veseljem opravljam svoje delo. Priznati moram, da kar se navedenih prememb tiče, kar žarim, vseeno pa mi ne da spati odnos z možem. Po eni strani bi mu rada pomagala, po drugi pa vsako pomoč zavrača. Zavedam se, da so v življenju tudi vzponi in padci, da sem trenutno na vrhu, on pa žal pri dnu, vendar to še ne pomeni, da se znaša nad ljudmi, s katerimi si deli streho in dom. Ne, res ne želim več deliti življenja z njim, skrbi me, da bi se tudi po temeljitem pogovoru stvari kmalu spet vrtele v isto smer. Odločila sem se temu narediti konec.
Še enkrat hvala za vaše razmišljanje in usmeritve.
Jana sočvostujem s tabo.Jaz pravim,da bi bilo skoraj bolje,da gre mož živet drugam,da se ločita,ker to kar se ti dogaja ne bo nikoli bolje.
Ne dovoli,da moški kriči in vzdiguje glas nad tabo.Tak moški nima jajc…
Zanima me,kakšno je bilo njegovo otroštvo,kako se on razume z svojimi starši?
In zakaj ne gre k strašem živet?
Če zavrača tvojo finančno pomoč pa naj jo…sam si je kriv…
lp in vso srečo….
Spoštovana Mimi!
Pogovorita se s partnerjem o tem, kako vsak od vaju želi, da se vajin odnos razvija v prihodnje. Potem se poskušajta uskladiti, skleniti kompromise in bosta videla, če “prideta skupaj”. Poskušajte se dokopati do ugotovitve, kakšni razlogi se skrivajo v ozadju, da se umika: ali zaradi slabe izkušnje iz prejšnje zveze, ali ker želi zadržati občutek svobode, ali ker je preveč navezan na mamo… Svetujem torej odkrit in neobsojajoč pogovor. Tudi če se bosta pri tem skregala, je to še vedno boljše, kot pa da ostajata na mrtvi točki, saj za vas to ni to, kar si želite.
Pa srečno!
Jana Metelko, dipl.soc.del.