Kako naj to razresim

Najbolje, da zacnem od zacetka.

Rodila sem se v druzini z vec otroki, kjer je vladal cisti patriahart. Mama je bila vdana druzini – ostala doma, skrbela za dom in pomagala pri vseh tezaskih delih ocetu (zidanje, v gozdu, pri vseh tezkih delih, ki si jih je namislil oce). Z ocetom otroci nikoli nismo imeli pravega pristnega stika stars-otrok. Tepel nas je, dokler smo bili majhni. Vedno je moralo biti vse po njegovem. Odstopanj ni bilo. Takoj, ko so lahko, so moji bratje in sestre odhajali od doma. Vsak odhod je bil opljuvan s strani oceta – zmerjanje, nagajanje, ponizevanje in podcenjevanje. Skoraj nobenega ni bilo vec domov. Tako smo ostajali sami trije, saj sem precej mlajsa. Vso mladost sem gledala odhajanje bratov in sester, ponizevanje matere in garanje – samo tezasko delo, ki pa ni bilo potrebno! Potem se je blizal konec OŠ in pritiski name, da moram vpisati triletni program, da se bom cimprej zaposlila, kljub odlicnim ocenam. Hotel je, da bi se zaposlila doma v njegovi delavnici. No vpisala sem stiriletnega in ga tudi uspesno koncala – poklic po ocetovi izbiri. Vendar sem se s tem poklicem uspesno identificirala. No potem sem res nekaj casa delala doma. Oce mi je nagajal, ni mi hotel pomagati, ni mi hotel prisluhniti, da ne znam vsega. Trdil je, da sem koncala solo in da moram vse znati. Vpil je name, tako kot vedno, tudi pretepel me je, da imam se sedaj poveseno ustnico, zaradi butanja ob steno. Zato sem pobegnila in se zaposlila. V tistem podjetju so me imeli radi in so mi svetovali studij naprej. Tako sem odromala studirat brez vseh sredstev in brez vsake podpore in studij (univ.) zakljucila z odliko. Vmes sem zaradi matere in socutja do nje, prisla domov in tudi redno prihajala domov. Oce se je vedno znal obnasati, kot da ni nic. Nakar je ugotovil, da se starata in da bom morala poskrbeti za njiju. Takrat sem dejala, da bom to storila, ce bom dobila ustrezno sluzbo. No, le te nisem dobila, zato sem se zaposila v oddaljenem kraju od mojega domacega. V podjetju delam ze nekaj let-uspesno, na delovnem mestu nimam tezav, tudi zlahka napredujem. Ves cas sem vsak vikend hodila domov in mami pomagala v gospodinjstvu – nikoli si nisem vzela casa zase. Ce pa sem si ga- letni dopust morje, je oce vedno imel toliko slabega za povedat cez mene in seveda me zmerjal, kako slaba sem. No vmes sem se porocila in lansko leto rodila. Sluzbo sva iskala tam oba z mozem, vendar je nisva nasla. Ob vsakem prihodu domov, se na naju vrsijo pritiski, kdaj bova prisla zivet k njima in skrbet za njiju. Pred dvema letoma se je oce kljub starosti zopet prikazal v svoji prvotni luci. Zmerjal me je, psoval vprico moza ter mu govoril, kako slaba sem. Vsega ne bom pisala, napisala bom le to, da po njegovem mnenju, previsoko letam in bi se lahko zaposlila recimo v kaki proizvodnji in podobno. Vedno mu poskusam na lep nacin razloziti, da to ne gre, pa me vsakic tako ozmerja, da se jocem in sem cisto iz sebe nato se nekaj casa. Zadnji tak izpad smo imeli decembra, ko se je v meni nekaj popolnoma zlomilo. Takrat sem dejala (mozu in sebi), da ne morem in ne smem dopustiti, da bo moja druzinica zivela v takih odnosih. Mama mi grozi s samomorom, joce se po telefonu, klice me naj premislim. V meni pa cedalje bolj zivi zavest, da tako ne moremo ziveti. Vseeno smo nato sli voscit Novo leto – no oce me niti v oci ni pogledal, mozu pa je ves cas govoril, kako bustasti smo studirani ljudje in podobno.
Zaradi vsega tega trpim ze celo desetletje. V meni so napetost in zadnje case tudi bolecine v srcnem predelu. Redno jemljem Persen, enkrat mi je zdravnik predpisal tudi nekaj mocnejsega, vendar nisem jemala, ker menim, da moram nekako resiti problem in se ne zatekati v neke vrsto omame. Zadnji mesec tudi ne spim, pojavljati so se priceli prividi poleg tesnobe in kot sem ze omenila bolecine na levi strani prsnega kosa.

Ne vem kako naj resim problem. Ce grem domov in recem, da ne bom skrbela za njiju, se bo oce na smrt skregal (kot se z ostalimi clani druzine) in ne bom imela vec doma. Ne morem gledati mame kako trpi – le ta ga zapustila nikoli ne bo. Sem najslabsa hcer (po besedah oceta), pa vendar me rabi, sedaj ko je star. Zavedam se, da je ljudem v stiski in starosti potrebno pomagati, zato vztrajam, vendar se zadnje case zelo pogosto sprasujem, ce res za vsako ceno in za tak odnos.

Kaj naj storim ter kako si naj povrnem dusevni mir?
Kaj naj storim, da za mojega oceta vendarle ne bom tako slaba in zanic?
Kako naj resim mater teh razmer – ki je ze dve desetletji na apaurinih in z nerovznim srcem, vendar ga zapustiti noce (v dobrem in slabem do groba)?
Sem res jaz tako slaba, ker hocem drugace ziveti?
Sem slaba, ker hocem drugace za svojo druzino?
Sem slaba, ker sem uspesna v svojem poklicu in sluzbi?
Sem slaba, ker me imajo ljudje radi?

Slaba sem, ker neznam poskrbeti za mater!

Aleksa

Spoštovana Aleksa!

Iz vašega odnosa do staršev bi se marsikdo lahko kaj naučil ali se vsaj zamislil. Res pohvale vreden je vaš trud okoli staršev, predvsem glede na očetov odnos in tudi glede na to, da si otroci te skrbi ne delite med seboj.

Verjamem, da po eni strani težko sprejmete dejstvo, da bi starša, predvsem, mamo kar pustili, ker se čutite dolžno zanjo skrbeti. Po drugi strani, pa bi bilo dobro, da se soočite z dejstvom, da težko pomagamo ljudem, ki naše pomoči ne sprejemajo. Vi lahko pomagate na en način, mati pa želi “pomoč” na drug način oz. najbrž le občasno tolažbo, saj nima moči, da bi kaj spremenila.

Najbrž ne morete nič storiti, da bi vas oče prenehal poniževati in zaničevati, če vas še vedno ni pripravljen spoštovati, čeprav ste edini njegov otrok, ki je zanj pripravljen poskrbeti.
Kot že rečeno, tudi mamo boste teh razmer težko rešila, če sama ne zmore narediti nič, čeprav ji želite pri tem pomagati.
Prav je, da želite za svojo družino drugačno življenje in ne pozabite ceniti tega, da ste kljub ne ravno idealnim razmeram v življenju, tako uspela pri šolanju in v poklicu.

Pomembno pa je, kako boste vse to razrešila pri sebi in “sebi povrnila duševni mir”, kot ste sama lepo povedala.

Mislim, da vam pri tem lahko pomaga gospod Bojan, ki je transakcijski analitik iz Grosuplja, njegov telefon pa je 041 521 678.

Želim vam veliko sreče in uspehov še naprej!
Če boste še kaj potrebovali pa se še oglasite!

Špela, Šent

Draga Aleksa,
nisem noben strokovnjak…me pa takele zgodbe razžalostijo. Moje mnenje je, da si moras najprej dopovedati eno stvar. Tvoj oce je bolnik…ce ze ne bolnik, pa custveno popolnoma invalidna oseba. In kot takega ga moras jemati. Ker je to, kar pocne NENORMALNO in BOLNO in zastruplja vse okoli sebe, se moras nauciti, da tega enostavno ne jemljes resno. Zaradi sebe in svojega obcutka dolznosti, ki je pri tebi zelo mocan, pomagaj se naprej obema, ne da bi pri tem ogrozala svojo druzino in svoj nacin
zivljenja, NIKAKOR se ne pusti izsiljevati in se nauci oceta enostavno preslisati.
Ja, vem, ravno to je najtezje, ampak saj si (vidim) dovolj pametna, da sama sprevidis, da se obnasa kot egoisticen otrok, ki bi rad dosegel svoje zlepa ali zgrda.
Se nekaj o tistem, ce te bo oce kdaj cenil….tega ti ne morem obljubiti, ampak ce bos odlocna, nepopustljiva in prepricana vase…ti nihce nic ne more in te morda celo nehote zacne bolj ceniti, kot ce se celo zivljenje uklanjas njegovi volji.
Pogum!

Lahko ti samo napišem, da si en čudovit človek in da te ful občudujem, da si postala taka oseba kot si. Na tvojem mestu bi čez starce že zdavnaj naredil križ. Čez fotra zato, ker je navaden egoistični tiran, mentalni invalid, čez mater pa zato, ker se ga drži kot pijanec plota. Zgleda, da jima obema ustreza tak način življenja – mučitelj/žrtev. Ti si tega ne smeš dopustiti. Lahko ti dam samo en nasvet: SVOJIM STARŠEM NISI DOLŽNA NIČESAR, DOLŽNA SI LE SVOJIM OTROKOM! In to je to! Prosim te, ne delaj neumnosti in se ne seli z družino k njima, ker to bo šele začetek pravega pekla v katerem vas bosta ubijala na obroke, največje posledice bo pa nosil tvoj otrok.
Sicer pa te foter itak obravnava kot gnoj – torej se nehaj vesti kot dobra hči in pač bodi taka do njega. Jaz bi se enkrat konkretno soočil z njim in mu dal vedeti kaj mi je storil, kaj si jaz mislim o njem in ga po potrebi tudi razbil!

Pozdravljena Aleksa!

Si v nezavidljivi situaciji, zato le pokliči za pomoč g. Bojana, ki ti ga je predlagala Špela.

Če ti bo v pomoč, ti bom le kratko in jedrnato odgovoril na tvoja vprašanja. V življenju vse seveda ni tako preprosto, kot bo videti v mojih odgovorih, a morda je ravno v tem “keč”. Ne kompliciraj! In še bolj pomembno – ne poskušaj biti popolna!

“Kaj naj storim ter kako si naj povrnem dusevni mir?”
Popolnoma se odmakni od svojih staršev, ker niso vredni tega naziva. Nikoli te niso spoštovali, danes te ne, in te tudi nikoli ne bodo. Tvoja starša sta duševno in čustveno bolna, ti pa si lahko povrneš svoj duševni mir le v zdravem okolju. Nisi več nebogljena majhna punčka, zato je življenje v tvojih rokah. Poskrbi zase!

“Kaj naj storim, da za mojega oceta vendarle ne bom tako slaba in zanic?”
Sama prav dobro veš, da nisi slaba in zanič. Zato se že enkrat prenehaj ukvarjati s tem, da skušaš zadovoljiti svojega očeta. On očitno z ničemer v življenju ni zadovoljen, zato tudi s tabo nikoli ne bo. Osredotoči se nase, na svojo družino – njej se predajaj!

“Kako naj resim mater teh razmer – ki je ze dve desetletji na apaurinih in z nervoznim srcem, vendar ga zapustiti noce (v dobrem in slabem do groba)?”
Čas je, da sprevidiš, da tudi materi ne moreš pomagati. Njen čas je (žal) že zdavnaj mimo. Dokler si še pri močeh in razsodna, pomagaj sebi in se posveti svoji družini (možu, otroku). Ne dovoli, da bi se v tvoji družini situacija ponovila.

“Sem res jaz tako slaba, ker hocem drugace ziveti?”
Nisi – pa to že veš. Samo ne upaš si tega priznati in povedati na glas. Stori to in bodi ponosna nase, da si kljub zelo slabim razmeram v otroštvu, do danes v življenju že marsikaj dosegla. In ne nehaj, nadaljuj! Živi, kot si želiš živeti. Živi, kot si želite živeti ti, mož in otrok.

“Sem slaba, ker hocem drugace za svojo druzino?”
Nikakor. Imaš vizijo, sledi ji! Ne pusti se, pomagaj si z nasveti dobronamernih in zdravih ljudi, presliši in ignoriraj opazke slabonamernih in duševno (čustveno) bolnih.

“Sem slaba, ker sem uspesna v svojem poklicu in sluzbi?”
Nisi! Pa tudi to že veš. NEHAJ se že enkrat SPRENEVEDATI!!

“Sem slaba, ker me imajo ljudje radi?”
Saj si verjetno predstavljaš, kakšen bi bil moj odgovor… 🙂

“Slaba sem, ker neznam poskrbeti za mater!”
Za mater pa res ne znaš poskrbeti. In tudi moreš ne!
Ne moreš zato, ker ti ne dovoli. In ti tudi ne bo. Takšno je njeno življenje in naj se sliši še tako neverjetno, ona je z njim zadovoljna, saj se je z njim sprijaznila. Že zdavnaj! Zato zaman trošiš svojo energijo in moči, da bi ji pomagala. Sprijazni se s tem tudi sama in moči porabi zase, pa boš vidla, kako lepo je lahko življenje.
Ne znaš poskrbeti pa zato, ker te tega ni naučila. Pa še marsičesa drugega te ni naučila, pa bi mogla. In to je njena odgovornost! Ona svoje vloge matere ni odigrala, kot bi morala, zato ji nisi ničesar dolžna.

Ne zamudi ponujene priložnosti tudi sama! Si žena partnerju, ki ga imaš rada. In si mati svojemu otroku, za katerega bi verjetno naredila vse. In tu imaš ponovno priložnost v življenju, da se naučiš poskrbeti za drugega, česar te starši niso naučili. Ne zamudi je, nikoli namreč ne vemo zagotovo, ali sledi še kakšna…
Posveti se svoji vlogi in jo “odigraj”, kot je treba! Na preteklost se ne oziraj, časa namreč ne moremo zavrteti nazaj. Posveti se sedanjosti in gradi svojo prihodnost.

Morda se ti bodo moji odgovori zdeli preveč radikalni ali predaleč od tvoje resničnosti. Ne zavrni jih samo zaradi tega. Želim ti namreč le najboljše, in če ne bi sam vedel, da si z njimi lahko pomagaš (preživel sem podobno izkušnjo v svojem otroštvu – vendar v blažji obliki), tega ne bi pisal.
Če jim boš poskušala vsaj delno slediti, se ti bo začel odpirati nov, doslej verjetno neznan pogled na življenje, in svet okoli sebe boš videla iz novega zornega kota. Tako boš dobila tudi možnost izbire. V življenju zaidemo takrat, kadar nismo sposobni videti več kot le eno pot. In takrat prenehamo verjeti tudi, da sploh obstaja še kakšna. Naj ti namignem, da jih je vedno na voljo več…

Lp.

Ojla, Aleksa!

Ni ti bilo prijazno postlano v mladosti! Pa vendar si bila odločna in si dosegla veliko! Čestitam!!

Če želiš moj nasvet, ti lahko rečem samo to: prav si se odločila!! Prekini stike s svojo družino ali pa jih omeji na samo najnujnejše – obišči jih samo za velike praznike. Z mamo lahko govoriš po telefonu in ji daješ malo moralne opore. Vedeti pa moraš, da si je takšno življenje, kakršnega ima, naredila sama in da ga mora zdaj doživeti do konca, z vsemi neprijetnostmi vred. Vsak živi svoje življenje in ga po svoje oblikuje in je zanj tudi odgovoren. Za tvojo mamo je bil tak način najboljši in drugega ne zna – zato jo moraš kljub sočutju pustiti v tem. Oče pa je bil slab oče in te je čustveno izkoriščal in manipuliral s tabo, najboljše je prekiniti vse stike z njim.

Namesto, da te skrbi za starše, se raje posveti sebi, privošči si kaj lepega, uresniči si želje, uživaj življenje v krogu svoje mlade družinice in ustvarjaj bolj zdrave življenjske vzorce!

Lep dan želim!

Bravo Kakav!

Vse kar si napisal takoj podpišem. O očetu bi dodala le to, da je očitno slab človek. Vsak človek pa ima vedno na izbiro, ali bo dober ali slab. Če mu tako odgovarja mu ni pomoči.

Lp

Muza