Pozdrav, zanima me vaše mnenje. Prisla sem do mešanih občutkov in zaključkov glede relacije do očima, ki je sedaj že precej v letih. Številni zelo lepi spomini me vežejo na obdobje mladosti in kasneje, z mami sta večinoma dobro funkcionirala, veliko smo potovali in uživali in mislim, da sem imela zelo lepo in srečno otroštvo. Sedaj nekatere stvari vidim v nekoliko drugačni luči. Očim mi je po smrti mame pomagal, pri varstvu otroka, kakšnih tehničnih opravilih itd. Vendar pa me loti, da ima nenehno pripombe in to čez vse, tudi svoje prijatelje, mene, mojega otroka itd. Običajno najde kako malenkost pri človeku in iz tega tega zgodbe in neke  analitične zaključke. Nikoli ni nič dovolj dobro. Nagnjen je k obvladovanju situacij in ljudi, vse ima pod kontrolo. Moti me, da za hrbtom govori o drugih in tudi o domačih, ne glede na to, če mu rečeš, da te to moti. To ga sploh ne ustavi. Recimo, ko sem se ločila od bivšega, je z njim še kar naprej vzdrževal stike, čeprav sem povedala, da me to moti. Ko sem bila nekaj časa bolna in sem potrebovala pomoč, se je poskusil čimbolj izmuzniti, kaj dosti usmiljenja ni bilo občutiti. Nasprotno. Počutila sem se odvečno, kot da delam doma samo probleme. Še več, bile so številne zbadljive pripombe na moj račun, tudi pred ostalimi ljudmi. Imela sem zelo zahtevno operacijo in sem nekaj časa okrevala, tak odnos pa me je spravljal v zelo slabo voljo. Po eni strani je očim zelo vredu in zna pomagati in biti pozoren, po drugi strani pa je lahko čisto brezcuten. Ne vem, kaj naj si mislim. Zadnje čase sem vedno bolj previdna, začela sem se izmikati. Včasih smo šli skupaj na dopust, sedaj več ne, ker sem prišla nazaj z dopusta popolnoma naveličana in brezvoljna. Tudi otrok se je navadil, da mi je začel jezikati nazaj, kar mu pade na pamet. Zgodilo se je, da sta na dopustu večino časa skupaj nastopala kot tandem proti meni in me jezila z nenehnimi pripombi na moj račun in posmehovanjem. Domnevno sta se samo hecala. Vendar so zadeve krepko prešle meje dobrega okusa. Potem mi je enkrat počil film. Otrok je izgubil spoštovanje do mene, do starejših … mislul je, da lahko vsakemu vse zabrusi v obraz, tudi v šoli, sošolcem, učiteljem … Če imamo družinski piknik pri očimu, mora biti skoz vse po njegovem. Niti najmanjše stvari ne bi smela narediti drugače, kot so vajeni imeti doma leta in leta … Rada imam svojo družino, vendar me vse to duši. To sem tudi že povedala, vsakič znova. Verjetno bom morala spet, še bolj jasno in nedvoumno.

Spoštovana Mimi584,

če živite skupaj, v skupnem gospodinjstvu oz. ste neizbežno v pogostih stikih z očimom, ste že pravilno ugotovili, da se boste morali v katerih koli situacijah zelo odločno postaviti zase in pripomb, ki sprožajo posmeh, sram, jezo, nemoč, ponižanje, bolečino ne več dovoliti. Nikomur. To za vas pomeni izhajati iz sebe, sebe resno vzeti, spoznati sebe (zakaj se vam to dogaja) in veliko globljih zanimivosti o sebi, predvsem svoja (podzavestna) prepričanja in svoje šibke ter ranljive točke, skozi katere očimove pripombe, vedenje, besede pridejo do vašega najglobljega jedra. Govora je o vašem občutku lastne vrednosti in samospoštovanju. Ljudje okoli nas in njihovi odnosi do nas veliko sporočajo o tem, kdo smo mi. Veliko nas učijo, če to uvidimo. Tako je tudi pri vas. Učijo vas, da se morate začeti bolj ceniti in spoštovati. V svoji zgodbi navajate dve podobni izkušnji najbližjih oseb. Prizadenejo vas zahrbtnost, neiskrenost, nespoštljivost očima, morda tudi njegova nepredvidljivost (strah), neustrezne pripombe, ki v vas vzbudijo bolečino, občutek, da ste odveč, nepomembni, neslišani in nesprejeti. Njegova beseda je zakon. Ne počutite se sprejeti takšni, kot ste. Zdi se tudi, da vas zelo bega razkol med lepimi spomini iz preteklosti ter današnjimi občutki manj prijetnih odnosov z isto osebo, kar je za vas sprememba. Zmedo vam povzročajo tudi nihanje očimovega razpoloženja, saj je v enem trenutku do vas pozoren, v naslednjem »brezčuten«, kot navajate. Pa je to res? Vaše besede ne zaležejo, zato svetujem, da iščete drugo pot. Razmislite, v čem se počutite omejeni, nesvobodni, ujeti? Česa vas je strah? Čutite do očima dolžnosti? Bi se počutili krivo, če bi zmanjšali stike, naredili stvari po svoje, kot jih želite ali mu iskreno povedali, kar si zares mislite o njem? Videti je kot nevidna kletka, ki ste jo nevede zgradili in ki vas duši in omejuje – to so vsa čustvena bremena, pritiski in teža, ki se je skozi leta nakopičila in ki jih čutite v srcu. To so lahko nezdravi odnosi, ki vam jemljejo energijo, ljudje, dogodki, situacije, nezdrava prepričanja, ki vam ne dovolijo, da bi živeli življenje, kot ga želite, da bi se izrazili, kot se želite, da bi se počutili sproščeno in zadovoljno. In treba jo bo spremeniti. Vaši občutki so vaš kompas in so resnični. In je pomembno, da jih upoštevate, da poslušate svojo intuicijo in naredite tako, kot čutite, da bo najbolje za vas. Če čutite do nečesa odpor, tja ne greste. Takrat se tudi odnosi z drugimi začnejo spreminjati. Ko človek začne s spremembami pri sebi, se to odraža povsod. Pomembno je le, da sebe vzamete dovolj resno, vztrajate, si zaupate in se v sporni situaciji postavite zase. Na začetku je težje, kasneje je lažje. Druga možnost, ki ste jo že upoštevali, je ta, da se družite z ljudmi, ki vam energijo dajejo in ne s tistimi, ki vam jo jemljejo. Preprosto upoštevate svoje občutke. Enako velja pri vsakodnevnem življenju, saj ste sami odgovorni zase in tako tudi za odločitve, ki jih sprejemate. Drugih se ne da spremeniti niti nam ni po naravnih zakonih dovoljeno to početi. Zato je vselej najbolj smiselno skozi proces spoznati, zakaj se vam nekaj ponavlja, zakaj vas drugi ne jemlje resno, kakšno mnenje imate sami o sebi, kaj si vi želite v življenju ipd. ter izhajati iz sebe. Če boste začutili, da bi se o tej temi s kom pogovorili, vam vključitev v proces vsekakor priporočam.

Želim vam vse dobro.

Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. terapevtka

http://www.bodisprememba.si