Kako naj se sprijaznim
Pred štirinajstimi dnevi mi je umrl mož in me zapustil z 14,5 letno hčerko.Vsi mi govorijo, čas bo zacelil rane, moraš naprej zaradi hčerke. Jaz vse to dobro vem, toda kaj, ko misli stalno bežijo k pokojnemu možu. Stalno mi gre na jok, nič ne morem delati, sem popolnoma psihično utrujena (na tleh). Čeprav imam hčerko, sem tako sama, posebno ko se spomnim, v kakšno oporo in pomoč mi je bil vseh 15 let. Hčerka pa je zelo zaprta vase in ne pokaže svojih čustev. Prosim vsaj za kako tolažilno besedo, saj bolečino bom morala nositi sama.
Marija
Moje sožalje.
Nimam nasveta, kako se sprijazniš. Če se je sploh zares mogoče sprijazniti. Zaradi takih “nasvetov”, kot si jih žal deležna tudi ti, sem jaz izgubljala še več živcev in se zaradi njih začela izogibati ljudem. Še vedno ne morem razumeti, kako lahko ljudje govorijo take neumnosti, kako vsaj malo ne pomislijo, preden bleknejo, kar jim pač pride na pamet.
Res je, da sčasoma postaja lažje, a vem tudi, da tebi to zdaj prav nič ne pomaga, ker bo še dolgo trajalo, preden bo kaj lažje, verjetno pa zdaj niti ne moreš pomisliti, da bi sploh lahko bilo kaj lažje. Kako le?
Moj nasvet je, da ne poslušaj ljudi, ki “ti hočejo dobro” in ti govorijo, kaj moraš narediti ali kako bi se morala počutiti. Imaš vso pravico, da si povsem na tleh. Imaš vso pravico, da jokaš, kolikor hočeš. Imaš pravico, da jim rečeš, naj ti dajo mir. Imaš pravico prositi za pomoč (tega jaz še vedno ne znam). Vzemi si čas zase, potrebuješ ga, veliko. Žalovanje utruja, zato, ne glede na to, da ti je najbrž zdaj čisto vseeno, skrbi zase. Če ne moreš jesti, vsaj pij dovolj in uživaj vitamine. Fizična izčrpanost še poslabša psiho – govorim iz izkušenj.
Resno, vzemi si čas in glej nase. In na hčerko. Ne obremenjuj se še s tem, kaj drugi mislijo in govorijo. Prav vsa čustva so dovoljena, samo ne očitaj si jih. Drži se!
Draga Marija,
moje iskreno sožalje. Še kako se strinjam s Špelo, ne oziraj se na to kaj si drugi mislijo, ker bolečina je tvoja. To je tvoja bolečina,ti čutiš tako in ti si izgubila moža, bolečine ti nič ne more odvzeti. Še najmanj pa nasveti kot npr. kako se moraš potruditi, da gre življenje naprej, da moraš gledati na hči, da čas celi rane itd. itd. Mi je kar slabo, ko se spomnin na to. Moj nasvet je takšen, jokaj, če ti le uspe in pogovarjaj se s kom, ki ti je blizu in te je pripravljen poslušati, brez nasvetov.Če takšnega ni, smo tu mi na forumu.
Topel objem
V
Draga Marija!
Ne verjamem da vam ljudje ki govorijo da bo bolje in da bo čas zacelil rane želijo kaj slabega ali da ne vejo o čem govorijo. Ni ga človeka na svetu ki ni doživel izgubo in samo predstavljam si lahko kako vam je pri srcu. Jaz sem pred mesecem in pol ostala brez očeta, moja mama pa brez moža, njenega življenskega sopotnika. Le predstavljam si lahko kako je njej, ko že jaza ne morem dihati.
Hvala bogu za ljudi ki najdejo prijazno besedo, te kar malo prisilijo da ne misliš non stop (misliš vsekakor vsako sekundo), ti povejo svojo zgodbo o izgubi in vidiš da so preživeli. Jaz verjamem da je sčasoma lažje, morem verjeti, ker to kar trenutno čutim ne more trajati v nedogled, moje telo in duša tega ne bi prenesla. Enkrat mora biti bolje.
Zato se kar družite z ljudmi, saj v bistvu veste kdo vam je prijatelj, na hči pa nikar ne pozabite. Moj brat (18 let) se vede kot da ni nič, kaj nosi v duši je pa druga zgodba. Kar vprašajte jo, pa naj vas zavrne in kriči na vas, pa jo čez čas vprašajte še enkrat. Bolje da se zlomi zdaj, kot pa leta kasneje.
Slaba tolažba vem, ampak vsi gremo enkrat tja in prav je tako, do takrat pa preživite ta čas ki vam je namenjen tu čim bolj spokojno in kar se da polno.
ella
Špela, kako bi ti rad malo olajšal tvojo bolečino! Ne bom rekel, da vem kako se počutiš, ker ni res, vse kar si želim zate je, da bi čimprej minilo. Mogoče ti je lahko v tolažbo misel, da se bosta še videla, čeprav ni za to nobenega dokaza trdno verjamem v to, srečno drži se, hčerki pa pusti, naj izrazi bolečino na svoj način.
Uroš
Draga Marija moje sožalje.
Izguba je še zelo sveža, zato je vse, kar čutiš, normalno. Sprijaznila se verjetno še dolgo ne boš, kar je tudi normalno, saj se vprašamo, zakaj. Toliko starejših bi že rado šlo na oni svet, kjer so vsi njihovi, usoda pa jemlje mlade ljudi. Ni fer, zato se je težko sprijazniti.
Hčerka se verjetno zjoče, ko je sama. To vam lahko povem iz svojih izkušenj. V naši družini smo malokrat jokali skupaj, vsaak zase trpi. Za novo leto, ko so drugi nazdravljali, takrat smo jokali vsi, nismo zdržali, da ne bi. Tvoja hčerka se verjetno trudi biti močna zaradi tebe.
Ne zadržujta žalosti, pokažita in izživita jo.
Tudi mene so vsi hoteli potolažiti s tem, da čas celi rane. Malo čas že prinese k temu, da lažje živim, življenje pa ne bo nikoli več tako, kot je bilo prej.
Pozdravljena Marija !
Iskreno sožalje ob izgubi moža.
Se popolnoma strinjam z ello. Pred pol leta, ko sem sama izgubila najdražjega, sem tudi podobno razmišljala. Enkrat mora biti bolje. In to drži, čeprav se Vam to zdaj zdi nemogoče. Ščasoma ne misliš več vsako sekundo nanj in ti misli tudi kam drugam odtavajo, bolečina popusti in lepi spomini ostanejo. Žal pa tudi praznina, ki je nič ne nadomesti.
Vse dobro Vam želim.
Lidya
Moje iskreno sožalje, draga Marija!
Kot so že druge povedale, daj si čas, minilo je šele 14 dni in normalno je, da se tako počutiš, pa še dolgo se boš.
Jokaj, jokaj imaš vso pravico, bodi žalostna.
Logično je, da ti gredo takšni in drugačni nasveti, kako bo bolje in kaj moraš pa kaj ne, na živce. Tudi meni so šli pa še vedno mi gredo ampak vem tudi, da ne mislijo nič slabega. Res je, da čas naredi svoje, ne bom rekla, da celi rane, ker jih ne ampak niso tako zelo globoke in ne skelijo v vsakem trenutku dneva. Sčasoma pride do tega, da se znaš tudi nasmejati, da vsak trenutek misel ni le to. Je pa tudi res, da se kljub času na trenutke popolnoma zlomiš, ali je to spomin ali je to obletnica, rojstni dan in takrat misliš, da si spet na začetku. Jaz verjamem, da to ne mine nikdar, je pa manj dni, ko si popolnoma na tleh.
Prve pol leta sem sama hodila okoli kot zombi, vse me je spravilo v jok. Logično je da tudi tebe po tako kratkem času. Vedi in zapomni pa si, da bolečina ostane res najožjim članom, zato ne bodi jezna na druge, ki bodo kmalu vse skupaj videli drugače, mnogi celo pozabili. Njim se bo svet vrtel naprej, nam se je ustavil. A takšni smo/so ljudje.
Drži se, pa še kaj piši!
Hvala za tako lepe in vzpodbudne besede. Nimam nobene prijateljice ali prijatelja, da bi se lahko pogovarjala, zato sem se obrnila na vas, da izlijem svoje srce in bolečino. Vem, da bo ščasoma bolje, vendar sedaj tako boli. Vem tudi, da ljudje ne mislijo nič slabega in želijo samo dobro, vendar če take tragedije ne doživiš, ne moreš vedeti kako hudo je.
Prav imaš, dokler ne doživiš, ne moreš vedeti, da je tako hudo. Moji znanki je mama umrla pol leta pred mojo mamo in po petih mesecih je ta znanka rekla, da ji ni niti malo manj hudo. In takrat nisem razumela, sem si mislila, da bi zdaj že moralo biti malo boljše. Ko se je zgodilo meni, pa sem videla, kako je s tem.
sožalje..
glede hčerke ti mogoče lahko dam nasvet,,sama sem mama 14 letnice in je za razliko od mlajše izredno zaprta vase in vsakič,ko je kjerkoli bilo kaj narobe,svoje bolečine ni znala oz.hotela izrazit..vedno je delovala,kot da je trdna in nič ni komentirala,,potem pa sem nekoč pogledala v njen dnevnik,ter videla kako zelo trpi(puberteta),vendar ,ko sem jo vprašala ( nisem povedala,da sem prebrala) je še vedno bila tiho…
potem pa sem en večer ji napisala pismo oz.o svoji mladosti,svojih težavah,…in ji dala pod oddejo…povedala sem ji,naj zvečer,ko gre spat,pogleda pod oddejo,,tam sem jo tudi prosila naj mi,seveda če želi,napiše še kaj ona meni,me vpraša..in res,,,dva dni zatem,sem tudi jaz našla njeno pismo pod svojo oddejo in tako se je nadaljevalo,tako dolgo,da si sedaj brez sramu poveva vse…mogoče je prav,da skupaj na nek način delita bolečino…saj kot pravijo,,eden je vedno sam in upogljiv,dva sta pa že steber….
poiskusi najti pod do njenih čustev in verjamem,da vama bo skupaj lažje…
v kaj verjeti ne vem,tudi sama sem že obupala in ne verjamem v nikogar,niti ne verjamem,kot pravijo,da je že tako moralo biti….
hudo je in še dolgo bo,zmeraj..le da lahko najdeš način,da ponovno zaživiš,,,vendar le tako,da se sprijazniš z izgubo,jo shraniš v srce in le tega odpreš ljudem v bližini…
želim,da sonček kmalu posije nate in na tvojo hčerkico..ponoči pa naj vaju greje najbližja zvezdica iz nebes…
Marija,
moje iskreno sožalje ob izgubi moža, ki Ti je bil v pomoč in oporo.
Ne bom veliko pisala, ker so Ti že vse lepo napisale iz svojih izkušenj.
Težko je, ampak sprijazniti se boš morala. Živeti moraš dalje, za hčerko, ki Te potrebuje in tudi zase moraš skrbeti, da boš lahko nosila breme, ki Ti ga je naložilo življenje.
Drži se in veliko moči ti želim in lepo vaju pozdravljam.
PRABABI
moje sožalje
ne bom svetovala, lahko samo povem o mojih občutkih, razmišljanjih. Tudi jaz in sinova smo ostali sami pred dvema letoma. Prvo polovico leta sem samo preživela, samo da je minilo. Potem sem se začela zavedat, da imam samo otroka , mojo edino tolažbo in oporo, da otroka rabita mene in mojo tolažbo, in da jima je hudo, ker me ne moreta niti malo razveselit. Mislila sem si, če se sedaj v žalosti krepko ne povežemo, potem bomo vsi v prihodnosti samo še bolj krhki. Po smrti moža smo se o njem pogovarjali, pogrešali, včasih smo si predstavljali, kako bi bilo, če bi bili skupaj. Na ta način v nas živi. Vem da sem samo še mati, da en del mene ostaja prazen, v notranjosti boli. Zbiram moči in ljubezen samo za otroke, danes, ker me rabijo sedaj in ne, ko se bom jaz pobrala, če se bom sploh kdaj. Otroci pa imajo prihodnost pred sabo in bi bilo krivično, da jim jo očrnim.
lp
ko tole berem, me boli prav vsa notranjost, lansko poletje je bilo grozno. ostala sem sama s sinkom, namesto da bi se veselila skupnih počitnic na morju, je name padla skala, zelo težka. Sedaj po enem letu malo lažje diham, malo se je ta teža odmaknila, imam sina, ki me potrebuje, a jaz sem z vsemi težavami sama. nekje je treba najti smisel, blizu mi je lepota narave, pozorna sem postala do rožic, živalic, to mi daje moč, da preživim dan, da preživim tudi te počitnice. Kot je ena pred mano zapisala, prve mesece po smrti je potrebno preživeti, od jutra do večera, nato se ostrina bolečine ob izgubi zareže drugače, jaz bi pri svojih še ne tridesetih zelo rada živela…. bolečino in samoto nosim v sebi, podelim jo z malokaterim, ker okolica dokler ne izkusi podobnega, te ne more razumeti, a glede na vse hudo sem zadovoljna s seboj, da se znam smejati, kljub vsemu, da se znam pohecati, kljub vsemu in da se sinu zasvetijo očke, ko se mama igra z njim in se smeji, kljub vsemu.
Z možem sva bila zelo povezana in navezana en na drug, bil je edini moj pravi prijatelj. Prihodnost je zelo negotova, živeti je potrebno za ta trenutek, to minuto, na lastni koži sem namreč doživela, da je bilo vsega lepega v sekundi konec.
lep pozrav in veliko moči, (jaz od šoka dolgo časa nisem mogla jokati).
Moram napisati, saj me tisto “saj okolica ne razume” kar malo prizadene. Trpljenje ljudi me zelo prizadene, zelo rada bi prevzela del bremena, pa se ne da. Lahko pa poslušam, lahko pomagam, lahko…
Prijateljici je pred dvema letoma umrl mož, ostala je sama, z dvema sinovoma.Prišlo je tako izneneda, trajalo par mesecev in…konec. Zaprla se je v svoj svet, žalovala je sama, nikomur ni pustila blizu, saj mi, ki nikogar nismo izgubili, ne vemo kaj to pomeni, ne razumemo njene bolečine. Pa vendar je bila vsak dan nenehno v mojih mislih, takrat sem se začela zavedati minljivosti življenja, zavedati, kako se ti lahko življenje v trenutku spremeni. Vedela sem, da jo ne smem pustiti same, po nekaj mesecih sem jo zbezala iz hiše, prišla je vsaj k meni na obisk, odhajali sva na sprehode, potem po nekja mesecih še na kolo, vedela sem, da ji bo fizična moč tudi opora za psiho. Odšla sem z njo na morje za nekaj dni, tako kot sta hodila z možem, bala se je spominov in čustev, ki naj bi jih morje zbudilo (z možem sta bila zaljubljena v morje in resnico o kruti bolezni je izvedel takoj, ko sta se vrnil iz morja-njune zadnje počitnice). Vendar morala je tudi to preživeti. Bila sem z njo. Sedeli sva na plaži in se dolgo v noč pogovarjali, jaz sem bolj poslušala. Govorila je o možu, o skupnih dopustih, ….pustila sem jo, da govori, da joče…bila sem samo tam..Letos sta šla s sinom sama na morje, bila sta vesela, da sta se pogovarjala o Njemu, da sta obujala spomine na skupne počitnice. Vem, da ni prebolela, vem, da ji je težko, pa vendar ji je lažje ker ji ne dovolim, da se zapira v sobo, ker ji ne dovolim, da se prepušča brezvolju, silim jo da živi, da se vklaplja v življenje, da gre z mano in mojim možem tudi na kakšno zabavo.
Ne bom dovolila, da tone, hočem da se pobere, da živi, da spomini na moža ne bodo le bolečina in solze, ampak bo vesela, da lehko govori o njem, vesela, da je z njim preživela leta, ki so jima bila dana, vesela, da imata dva čudovita otroka in da on živi v njih…
Okolica vam želi pomagati, želi vas poslušati, vam stati ob strani, samo odprite se ji.
Draga Marija
Včeraj sem se vrnila z daljše poti. Šla sem nekam proč, daleč daleč. Pomagalo mi je, tako da se nisem vsak teden zjokala iz dan duše, kot vse te tedne od moževe smrti. Popolnoma sem se sesula le enkrat, ko sem obiskala grob sorodnikov in so zapeli: Kje so tiste stezice. Nazaj domov so me skoraj prinesli, bilo je huje kot na moževem pogrebu.
Sin se je po moževi smrti popolnoma zaprl, svoj svet je našel v športu, v šoli je za odtenek boljši. Ko sem med našimi psihologi iskala pomoči, sem dobila odgovor, da je še otrok in moram z njim tako ravnati. On pa se obnaša tako odraslo, kot kakšen 20 letnik. In tak bo ostal in ga ne spreminjam, le pogovarjam se v neskončnost z obema otrokoma.
Z otrokoma se poskušam pogovarjati, jima berem knjige, iščem njihove prijatelje, skratka podobno kot Urša, živim življenje, ki je trenutno predano popolni podpori otrokoma, včasih to ni prav ampak sedaj imata le mene.
Otroka točno vesta kdaj me zmanjkuje. Pa se ne delam in veliko govorim o možu, onedva pa le poslušata.
Kot so ti predhodnice že povedale, da okrog hodimo po težki preizkušnji, kot zombiji.
Zame je bil čas prebujenja prebujanja iz zombija nazaj zaenkrat najhujši, ne vem pa kaj me še čaka.
(Marija, če ne veš, pred letom in pol sem v trenutku zgubila svojega najboljšega prijateja, ljubimca, očeta svojih otrok, moža, poslovnega partnerja, skratka svojo sorodno dušo. Sin je bil ob smrti star 12 let, hči pa 9).
Sama se ne bom nikoli sprijaznila z izgubo, s “prijaznimi” nasveti se ne ukvarjam več. Grem po svoji poti, ne vem kolikokrat okolica ocenjuje moje vedenje, ampak mi je čisto vseeno.
Marija imej se rada imej rada svojo hčerko, delaj le tisto kar ti čutiš, da je prav in ne meni se za okolico, ki te ne more razumeti.
Z mislijo nate in name zopet jokam.
Ana