Kako naj se spremenim

Ne vem kje bi začela. Lahko rečem, da imam čisto normalno življenje. Nad tem, da finančno nisem preskrbljena, se ne morem pritoževati, saj me starši finančno podpirajo, ker še študiram (1.letnik faksa). No že zaradi tega mi je nerodno, ker živim na njun račun. In zato ju moram tudi ubogati in se podrejati njunim željam.

No problem je tudi v tem, da jaz svojih želja nimam. Sem namreč zelo neodločen človek in nikoli nisem sposobna sama sprejeti kakšne odločitve, ker mi potem venomer roji v glavi kaj če pa…
Živčna ratam zaradi malenkosti, ki jih običajno drugi sploh ne opazijo. Če ne zmorem nekaj narediti, izgubim vso voljo. Faks me ne veseli, vendar ne verjamem, da bi mi bil kakšen izredno všeč. Ker mi pač mori, da moram sedeti tam za mizo. In povrhu vsega ničesar ne razumem in seveda ne vem, če mi bo uspelo narediti letnik.

Vsaka stvar me vrže iz tira. Fanta imam že 3 leta, vendar sem ljubosumna postala šele sedaj. Kar bojim se, da bi me zapustil, saj se vsakič, ko postanem živčna, spravim nanj. In tudi doma nikomur ne prizanesem in potem me vsi gledajo postrani-to pa še bolj boli.

Razmišljala sem že o obisku psihologa ali psihiatra, vendar vem, da bi se mi potem doma posmehovali. Problem pa je še v tem, da ga v kraju kjer živim ni, LJ pa tudi ne poznam tako dobro.

Poskusila sem tudi že s tabletami za živce, vendar jih ne morem jemati, ker se vsak dan vozim z avtomobilom, tablete pa naj bi vplivale na koncentracijo.

Nimam nobenega resnega vprašanja, vendar res ne vem zakaj se sekiram zaradi drobnih stvari, zakaj se ne znajdem v tem svetu?!

Nincy

Nincy,

domnevam, da si na začetku dvajsetih let (prvi letnik faxa). To je čas, ko se večina ljudi vpraša, kaj bi v življenju delali. Si začne postavljati določene okvirje znotraj katerih bodo delovali. Menim, da je pomembno, da si vzameš čas zase. Ugotoviš kaj te veseli. Vsak človek ima nekaj kar ga zanima. Čisto navaden primer: nekateri radi kuhajo, drugi rišejo, tretji radi popravljajo avtomobile,…itd. Tudi ti imaš sigurno stvari, ki jih rada počneš (če jih še ne poznaš, potem potrebuješ malo časa, da jih odkriješ).

Počasi se lahko začneš postavljati na noge (v finančnem smislu) tako, da začneš za nekaj ur na teden npr. delati preko študentskega servisa. Tako se boš vpeljala v delo in tudi delodajalci raje vidijo, če dobijo v delovno razmerje nekoga, ki ima že določene delovne navade (potem ko boš iskala redno delo).

Glede faksa … osebno sem mnenja, da nikogar ne moreš prisiliti, da dela tisto, kar ne želi. Ko boš pri sebi ugotovila, kaj bi v življenju rada počela, boš našla tudi pravo področje študija. Mogoče smer, kjer je večji poudarek na praksi in ne toliko na teoriji. (Učiti se moraš pa tako ali tako na vsakem faxu)

Obisk pri psihologu bi bil dobrodošel. Malo pobrskaj po internetu in sigurno boš našla kakšno ordinacijo. Drugače pa če se ne motim so objavljeni nekateri tudi v reviji Viva – zadaj kjer so oglasi. Obisk psihologa ni prav nič groznega in “iz pod časti” oziroma da bi bilo s teboj karkoli narobe. Potrebuješ človeka, da te posluša in ti postavi neobremenjena objektivna vprašanja, da lahko z njihovo pomočjo raziščeš sama sebe.

Življenje je lepo, čeprav se nam mogoče včasih zdi sivo, pusto, črno,..Mogoče je potrebno, da ga včasih vidimo tudi v teh barvah, da potem bolj cenimo barve mavrice.

Redko podajam svoje mnenje tukaj na forumih, vendar ti si me pritegnila z vsebino….ker sem tudi jaz nekje na začetku dvajsetih….in tudi jaz sem šla skozi nekatere stvari v sebi.

Upam, da ti bo uspelo.
Lp, R.

Nincy!

Sama imam podobne probleme. Sem zelo občutljiva oseba, ki rada pomagam, kar pa je vedno rezultiralo na to, da nisem pomislila nase. Ko sem bila postavljena pred določeno življensko izkušnjo, ko je šlo za resno odločitev, sem celo zapadla v hudo depresijo. Od tega je že tri leta. Ker se nisem več poznala in ker sama tega nisem znala odpraviti sem se posvetovala s svojo splošno zdravnico, ki me je napotila k psihijatrinji, s katero sva se ujeli. Zelo mi je pomagala. Z njeno pomočjo sem sama prišla do določenih rešitev in ugotovila sem, kaj si sploh želim-zase! Še vedno hodim k njej, saj se z njo lahko resnično pogovorim o vsem.
Tudi sama sem delala vse mogoče bedarije, s katerimi sem prizadela najbližje, a verjemi mi, ko se boš začela ukvarjati s seboj, ko boš ugotovila, kaj si želiš, se boš spremenila. Čas pa zeceli vse rane.
Svetovala ti bom, kar sem sama sebi. Stori kar lahko sama storiš zase- zdaj, ne odlašaj, poišči pomoč, katere je veliko. Na glas povej kako se počutiš. Ne skrivat! Vsak se kdaj tako nemočnega počuti, a vedno je nekje nekdo, ki ti bo pomagal. Pa še to: Zaupaj vase in vedi, da si tega vredna in ti bo uspelo! Srečno!

Stvari lahko sama urediš in tudi veš kaj hočeš.
Sama si napisala, da ti faks ni všeč in glede na to da ne veš ali bi ti bil sploh kateri, pa enostavno počakaj s tem. Saj ni nič sramotnega, če nimaš ne vem kako visoke izobrazbe. Itak je takih preveč, primakuje pa delovnih ljudi, ki so sposobni nekaj praktičnega izdelati in to tudi kvalitetno izdelati; stvari, ki postanejo za življenje pomembne.
Trenutno imaš le manjšo krizo. Jaz sem jo tudi doživela, ampak v drugem letniku. Mislim, da je to popolnoma normalno in to je le del odraščanja ter postavljanja na lastne noge. Huje bi bilo, če teh vprašanj ne bi bilo – to le pomeni, da želiš v življenju doseči harmonijo, da želiš postati dober človek, umirjen in vedno pripravljen na sprotno reševanje problemov, torej čustveno zrela oseba. Ne boj se tega! Huje bi bilo, če tega ne bi bilo, kar pomeni, da si le gibajoči mrtvak.
Kaj lahko pomaga?
Dobra knjiga: M. Morgan: Imenovali so jo dvoje src pa še kakšna bolj poduhovljena, tu ti lahko še knjižnjičarke pomagajo.
Finančno postani manj odvisna od staršev: poišči si delo ob vikendih in počitnicah, lahko se tudi preseliš v Ljubljano, kjer boš mogoče lažje dobila delo, kar pomeni da se lahko odrečeš avtomobilu.
Pomaga tudi kolesarjenje, jaz sem se na faks vozila s kolesom.
Pojdi med ljudi, če tebe nobeden ne povabi ven, pa ti koga povabi.
Izpolni si čim več manjših želja: želiš si v kino, pojdi pa čeprav sama, rada bi drsala, pojdi ne glede na to kaj bo drugi rekel, mislil. Ti si tudi lahko o njem misliš, kar si hočeš.
V izložbi je en noro dober pulover, pojdi in si ga kupi.
Navdušuj se nad majhnimi stvarmi: npr. na tržnici so jabolka, eno bo sigurno bolj rdeče, bolj opazno in zanimivo, pa verjetno tudi slabšega okusa pa nič zato.
Prijatelje, znance pozdravljaj z nasmehom, vsakemu, ki prosi za pomoč mu pomagaj po svojih najboljših močeh (npr.pomagaš iskati knjigo ali članek…)
Tako lahko pridobiš določeno naklonjenost, ravno dovolj da se ne počutiš osamljeno ali čudno.
Psihiatre, psihologe in tablete pa le pusti pri miru, ker mislim da si čisto normalna. In ne vstraši se: jaz sem iz take krize lezla dobrih 8 mesecev.
Veliko sreče!

Moj nasvet.

Čimprej stran od staršev.

Zadovoljna z življenjem sigurno nisi in tudi ni res, da nimaš želja, saj drugače ne bi bila živčna.

Resnica je ta, da tlačiš svoje želje in vso to tlačenje, te izčrpava. V tebi je sprtost med prepričanjem, da si potrebna svojim staršem in da starši poskrbijo za tebe, ter med željo po osamosvojitvi.
Mislim, da si bila neke vrste “cartika” svojih staršev.
V sebi imaš prepričanje, da tvoje želje niso pomembne, saj bodo pač starši poskrbeli za vse.
Včasih se opazuj, kako se obnašaš. Se ti večkrat zdi, da le ponavljaš, kar trdijo starši ?
Ali večkrat iščeš neke izgovore, ko bi lahko postala bolj smamostojna?

Vem, da bo težko se osamosvojiti, saj bo te občutek krivde vlekel nazaj, ampak, splača se in čimprej, tem bolje.

Ne vem zakaj bi ti bilo nerodno ker te starši finančno podpirajo pri faksu. Razumem da je res malo nerodno ker si pač že blizu 20 let (mislim vsaj. Moraš ju ubogat in se podrejat njunim željam (hm…saj si vendar že polnoletna). Tisti “kaj če” pa si moraš izbrisati iz glave in začeti misliti pozitivno. Moraš zaupati vase in začet nositi odgovornost zase. Če že nimaš svojih želja.

Verjemi v dobro voljo in naredi nekaj da ne boš za vsako malenkost živčna. Če bi vedela kako ti lahko pomagam bi ti napisala in verjemi mi da bi bila potem tudi zate zelo vesela. S tvojo vsebino si me zelo pritegnila in takoj sem se odločila da si nekaj napišem, mogoče ti bo kaj koristilo.

Če si že rekla da ti faks ni všeč, zakaj še potem vztrajaš?!? Lahko pa se potrudiš in kakor sem rekla vrjameš samo v pozitivno (ker mislim da ti misliš le na negativne stvari), tako boš dobila tisto tapravo zaupanje vase in mogoče letnik uspešno izpeljala. Jaz ti to od srca želim.

Narediš pa veliko napako ko se zanašaš nad fantom. Ali mu sploh poveš zakaj, da bi te lahko razumel? Kaj pa če bi ti ravno on lahko kako pomagal? Ali se to kdaj vprašaš?

Kakor si že napisala, da bi se ti doma posmehovali če bi šla k psihologu ali psihiatru….zakaj? Saj bi le tako ugotovila kaj želiš, in bi se spravila k sebi?!? Pozanimaš se lahko…ampak ne vem zakaj naprej ne razčistiš sama s seboj in če ne bo pomagalo potem šele obiščeš psihiatra ali psihologa?!?

Res, poskušaj razmišljati pozitivno in mogoče boš tako spoznala zakaj se ne znajdeš v tem svetu?

Lep pozdrav
Maja

Imam težavo
Zelo se razumem z nekatero osebo in z njo želim nadaljevati svoje življenje. Npr.:
Imela se najboljšo prijateljico,ki sem jo potem izgubila in sploh nevem zakaj.
Imela pa sem še eno in ona mi je zamerila za nekaj kar sploh ni bilo kaj takega. Poleg tega, pa je šla povedat za to stvar vsem in zdaj se oni ne želijo več družiti z mano. Jaz nemorem pozabiti takoj ene osebe in imam s tem resne težave, sem ljubosumnna in podobno. Drugi mi pravijo naj jo pozabim in začnem novo življenje, vendar tega enostavno nemorem. Mi lahko daste kak nasvet?
Krissy

Draga “Krissy”!

Ne bi prav na dolgo in široko pisala, kaj menim. Napisala bi ti pa, da je nespremenljivo dejstvo, da tisti ljudje in tiste stvari, ki so nam namenjeni, so nam. So oni “naši” in smo mi “njihovi”. In nam jih nič ne more vzeti, razen če se izteče čas za naše skupno učenje.

In potem je še bolj pomembno, da nek odnos teče, če je energija vzajemna in če je naklonjenost obojestranska. Vse ostalo je samo kot svetlobni blisk, ki pride in gre in moramo to tako vzeti in sprejeti. Potrebno je odpuščati, ne samo v srcu, ampak dejansko – DA NEKOGA OD-PUSTIMO OD SEBE! Da razumemo, da nismo vsi kompatibilni 1 z drugim, da ni vsakdo naša krvna skupina.

Kar se pa ljubosumja tiče, menim, da je možnih več variant. Lahko gre za slabe izkušnje iz prejšnjih življenj s to osebo. Lahko so to slabe izkušnje iz življenja tukaj in zdaj. In potem še to, da morda oseba tega zares ne počne, ampak si to samo želi, pa si iz različnih razlogov tega ne upa, ne dovoli,… Ali pa je to željo potlačila nekam globoko v podzavest, ko se je sploh ne zaveda več, jo pa ti čutiš… Je pa možna še varianta v stilu “lopov se najbolj boji, da bo pokraden”. Oz. konkretno: večx sem že doživela, da je nekdo, ki je bil zelo ljubosumen, marsikaj sam počel…

To bi bilo samo nekaj mojih razmišljanj!

Maja