Kako naj se poberem?
Pozdravljeni,
jaz sem v resni stiski, že eno leto se ne morem in ne morem pobrati.
Propadla mi je druga zveza, v kateri so bili že načrti za družino…in potem se je začelo vse sesuvati, kot hišica iz kart.
Že pred razhodom sem začela zbolevati, do danes pa se nisem pobrala. Imam težave v službi zaradi tega, v sebi nosim sto očitkov do sebe, zakaj se nisem v zvezi lotila problemov takoj, ko so nastopili, zakaj sem tiščala v sebi in nisem povedala tistega,kar sem res čutila. Kaj pa sem čutila, saj šele sedaj vem. Bivšega fanta neznansko pogrešam, pa čeprav sem morala jaz prekiniti to zvezo. Jaz sem si želela, da bi poiskala pomoč od zunaj, on pa je rekel,da nima časa.
Potem sem zelo trpela, čez nekaj mesecev pa me je po naključju srečal in prepričeval, da bi bila zopet skupaj, a ni bilo tistega, kar bi jaz želela, da bi mi odprl srce in sem kar zbežala od njega, ki sem se bala, da me bo še bolj prizadel…
Tako sem sedaj sama in ga pogrešam, ker sem v njem videla osebo, s katero bi nama lahko uspelo, tako rada bi mu povedala…tako rada bi ga malo razvajala…krivim se, ker se nisem znala z njim odkrito pogovoriti, enostavno sem vedela, da ne znava in zato sem predlagala pomoč.
Sedaj pa sem sama skoraj eno leto in pogrešam bližino….vsi problemi ,ki se mi pojavljajo, so zame ogromni, počutim se šibko…
Imam prijatelja, s katerim prijateljujeva že nekaj let in sem mislila, da bi nekaj te bližine lahko dobila pri njemu, a me je nekako zavrnil, da mi nežnosti ne more dati, ker ni ljubezni in vidi, da karakterno ne bi bila za skupaj….
In tako še bolj in bolj pogrešam bivšega fanta in se ne zgodi, da se ne bi zbudila z mislijo nanj in zaspala isto, sanjam o njem, tako mi je hudo, ker sem hotela, da greva v zvezi naprej, ne pa da se razideva takrat, ko bi se bilo treba nekoliko potruditi. Boleče je in zdaj, ko je se je drugič zgodilo, me je prizadelo še bolj, kot prvič.
Ne upam si dalje…
Prej ko slej se bos morala zbuditi ! Ce bos tako nadaljevala bos padla v depresijo..sama si to delas..odloci se,da bos sedaj gledala naprej in ne nazaj..to vcasih ne pride samo od sebe,saj tones v svojih mislih in si samo zelis,zelis..dobis pa kaj ?Verjetno si ga zelis tudi zato,ker se ti zdi,da sama nisi kos vsem tezavam in si zelis opore,ki pa je nimas in zato se moras malce utrditi in spoznati,da tvoje misli kreirajo vecino tvojega razpolozenja in da v veliki meri lahko sama vplivas na to kaj cutis..ce razumsko ves,da je razmerje koncano se ne spuscaj v sanjarjenja,saj ti to samo skodi.Po dezju pride sonce :)Upam,da to drzi tudi za tebe , lp *
Hudo je prebolevati izgubljeno, če imaš nekoga rad. V mislih je vedno prisoten. V mislih se pogovarjaš z njim. Kamor koli greš, ga iščeš. Sanjariš.
Dogaja se nekaj takega, kot tudi sicer je zaljubljenost. Nekatere zaželjene lastosti dragega poveličuješ, drugih motečih sploh ne opaziš. To bi prinesel šele čas.
Potreben bo še kakšen pogovor. Svar se mora razčistiti. Ravno pogovora si se bala. Mnogo ljudi trpi, ker se ne upajo ravno s svojim najbližjim pogovarjati. Govoritjo sicer o vsem mogočem, le o tistem, kar je usodno, ne.
Pomisli na zob, ki zelo boli. Bojiš se, da bodo vsi videli, da nimaš zoba, nisi prepričana, da bo zob mogoče ozdraviti. Hudi časi. Na koncu, ko so bolečine zelo hude, se odločiš. Neverjetno človeku odleže, ko se vsede na zobozdravniški stol. Odločil se je!
ja, na nek način res kot da bi umrl…. a vemo da temu ni tako…. spomini in on še vedno ostane v nas….odvisno pa je le kako se na to mi sami odzovemo…. ali to sprejmemo kot veliko bolečino ali kot bezen spomin….
probaj iz tega potegnit tudi kaj dobrega…. jaz sem misli, da se nam vedno zgodijo slabe stvari z nekim namenom, da začnemo delati ali gledati v drugi luči…
sej ko ti je vse dobro sploh ne pomisliš na slabe stvari…ko te nesreča udari kot strela iz jasnega.. potem se začneš zavedati, da moraš nekaj spremeniti…..
naredi to kar misliš da moraš, kar čutiš da moraš…. to je ZELO pomembno….. ker ne moreš obzalovati da nisi naredila drugače… poslušaj se….četudi ti spodleti, ne sekiraj se…….naredila si , kar si vedela da je zate najbolj prav….. pa srečno!!
Draga Asja,
ob prebiranju vašega pisma sem dobil občutek, kot da ne veste, ali ste se prav odločili, ko ste se razšli z vašim fantom. Niste napisali o razlogih, temveč le, da ste morali vi prekiniti zvezo, ker si ni hotel vzeti časa za pomoč od zunaj (po tem bi lahko sklepal, da je on imel – ima težave, zaradi katerih ste prekinili odnos, ali je to res, seveda nevem).
Če veste, da je prav, da ste se z njim razšli in da ni bilo druge poti, potem delajte na tem, da ga počasi prebolite, naredite refleksijo vsega, kar je bilo, zaključite dogodke v sebi in greste naprej. Najdite si v življenju kaj takega, kar vas bo zares veselilo in vam prinašalo zadovoljstvo in življenjski optimizem. Poskrbite zase in za svoje zdravje!
Če pa niste prepričani, da je bilo prav, da ste vajin odnos prekinili ali se je v tem času tudi na njegovi strani kaj spremenilo, razmislite, ali morda vendarle imata skupno prihodnost, upoštevaje vse dejavnike, ki jih poznate in katere jaz ne, zato tudi ne morem bolj konkretno odgovoriti.
Veliko prave modrosti vam želim!
Izjava: “da mora biti človek, s katerim smo se razšli, za nas-kot da bi umrl, šele takrat lahko začnemo na pravi način prebolevati”, se mi zdi zelo nerazumna!
Nekje bliže mi je misel, da je ODNOS s človekom končan-kot da bi umrl, nikakor pa ne človek. Njemu je potrebno tudi v mislih pustiti, da odide, da gre naprej, si poišče svojo srečo, razvija nove odnose in svoje sposobnosti; pusti za sabo odnos, ki je zaključen.