Pozdravljeni,

Sem v fazi ločitve in skoz do sedaj sem se počutil krivega.
Letos bi bil poročen 6 let in z zeno imava 7 let staro hčero. Skupaj sva že 12 let (vse od srednje šole)…
Moram priznati, da sem bil skos zaljubljen in 10 let je bilo čudovitih. Težave so se začele pred 2 letoma, ko so se začeli prepiri o načinu in vrednotah življenja. Nikakor nisva mogla rešiti težav saj sem imel občutek, da žena ni več tako zaljubljena vame (bolj pogosto je hodila ven in njene prijateljice – 3 neporočene so postale zakon). Po 10 lepih letih me je to motilo in tudi jaz sem začel utrujat in težit – velikokrat po nepotrebnem.
Začel sem “razmerje” s sodelavko – nič resnega samo pogovori o familiji in izmenjava simpatij. Na dopust (jadranje) sem šel z ženo, kjer sva se zbližala in povedala mi je da imela simpatijo s sodelavcem… Trdi, da ni bilo nič resnega vendar me je motilo ker sem imel samo srečo, da sem to izvedel. Poizkušal sem ji oprostiti in vedel sem, da tudi jaz nisem lep.
Zaradi mojega obcutka krivde in tudi vedenja sem ji mogel povedati (mesec po tem) za moje razmirje. Jaz sem se spremenil in hotel sem edino, da me razume in upošteva. Zena se je spremenila in nikakr nama ni slo.
Pred 3 meseci (februarja) sem se odselil. Hotel sem, da vsak pri sebi razčistiva. No jaz sem še vedno pri sebi razmišljal, da bova lahko ponovno skupaj – srečna.
Veliko svojega časa sem posvetil hčeri. Bolelo me je ko sem gledal kako postaja žena samostojna in “srečna”. Moja dolžnost je da je pri tem nisem oviral in pričel sem sporazumno ločitev. Ženi je bilo hudo vendar ni nič več poizkušala spremenit. Postala je ravnodušna. Pri notarju sva podpisala zadevo in bilo je obema hudo. Ni ji bilo logično zakaj tako hitim.

Na dan podpisa sem iskal svoje stvari v njenem stanovanju in našel njen star dnevnik, ki mi ga je že nekoč pokazala. Šok ko sem v njem našel letošnji datum.
Bil sem omenjen v dveh stavkih, preostale 4 strani pa so bile namenjene njeni ljubezni (nov sodelavec), ki jo je začela gojit pred lanskim jadranjem. Zdaj mi je jasno zakaj nisva mogla rešit najinih težav. Skos do zdaj je gojila čustva do drugega svojega sodelavca meni pa dajala občutek krivde. Letos en teden po najini poroki gre jadrat s tem sodelavcem (seveda brez mene). To je zelo hudobno načrtovala.
Meni se bo zmešalo! Kako naj to razumem? Kako naj sem vredu do nje? Ful sem jezen! Hudo mi je ker bom moral imeti stike zaradi hčere in nočem, da to na njo upliva.

Ali obstaja kakšna pomoč za takšen primer kot je moj? Kako naj prebolim to čustveno bolečino? Kako lahko po vsem tem še govorim z ženo?

Skozi zid hoditi je neumnost. Tako kot je si sedaj spoznal, da je najbolj rpav. če si se prej spraševal, ali ja ali ne. Sedaj veš, da je to edina rešitev. Prej ko boš sprejel dejstvo, da je bolje zate, da nista skupaj, lažje bo. Ker pa imata skupnega otroka, svoji ženi zaželi samo še srečo, kajti v nasprotnem primeru bo najbolj nastradala hčerka. Sporazumno se dogovorita o vzgoji in obiskih, naj te pa nikakor ne prizadene to, da že ima drugega , še sreča,d a sta šla anrazen, huje bi ti bilo ko bi izvedel, da je še vedno s tabo in ima drugega.

ne vem vsega ozadja, še marsikaj se bi dalo napisati in šele nato soditi, vendar iz tega kar je bilo, je zelo nesramno do tebe in do nje same.

Ti pa raje bodi vesel,d a je sedaj tako kot je. Sprejmi vse, nikar ne tlači v sebi, ko pa bo prišel čas, verjemi pa da bo, ji boš lahko namignil, da veš za njen dnevnik in celoletno prijateljevanje. Nikar se ne trudi dokazovati, to veš in pika, vendar se dobro vedno poplača z dobrim, za obratno pa razumeš kaj mislim. vsekakor se prej ali slej vrne, kot bumerang.

Z njo govori normalno in jo imej nekje v sebi še vedno rad, vendar pač nista za skupaj, da pa boš rpebolel to čustveno bolečino je pa samo en način. sprijazni se in ji odpusti, še posebej pa sprejmi življenje, da tako kot je je najbolje za oba,še posebno pa zate.

Ne samo pozabiti, temveč sprejeti je treba prav vse.

primož

Ej, ej, napoleon beri svoj tretji in četrti odstavek, začel si razmerje z sodelavko, očitno prej ali vsaj istočasno kot tvoja žena s sodelavcem, šel si na dopust z ženo, kjer ti je povedala, da je imela bežno razmerje ………………………..hej in čez cel mesec te je vest toliko nakljuvala, da si se ji sklenil izpovedat tudi ti, kakšna iskrenost!!

Oprosti ampak opravičeno sklepam, da te je samo poln ego, ker si je žena mimo tebe uredila srečno življenje in to je vse!

Primož, zanikaj če ni tako!

Hvala Primož.

Težava je v tem, da sem bil s tem dnevnikom prizadet na vse mogočne načine in ne vem, če se bom sposoben sploh kdaj pobrat. Namreč, ko sem videl dnevnik sem dvignil telefon in zaželel svoji ženi vse najsalbše.
Naslednji dan mi je sicer želela pojasnjevati, ampak je enostavno ne maram ne videt ne slišat. Postavil sem jo pred dejstvo, da če odpove jadranje bom govoril z njo drugače pa lahko pojasnjuje komur hoče… Seveda se kot vedno ni pripravljena odpovedati ničemur. Sedaj imava le stike glede hčere.

Imela je možnost narediti drugače pa ni, sedaj pa mi ni treba poslušati njenih laži.

Vem, mogoče ni bilo prav ali pa lepo, ampak to so moja čustva. Moja težava je da se ne morem pogovarjati normalno, ker sem jo vedno ljubil in poizkušal razumeti.

Skos je bilo težko sedaj pa je še težje, ko moram pazit, da hčerki ne rečem nič slabega. Ni enostavno in za to porabim največ energije.

Saj sem napisal, za obsojanje, je potrebno vedeti še kaj več, kot eno samo vprašanje.

Zato tukaj ne obsojamo nobenega, temveč pomagamo tistemu, ki je prosil za pomoč.

Tukaj nihče od nas ne sklepa upravičeno, ker vemo premalo dejstev. lahko samo komentiramo tisto kar preberemo.

Primož

Le zakaj pa si moral izliti na njo vso jezo. če je to storila, ne bo nikoli več bolje, se pravi, da je popolnoma nesmiselno tuliti v luno, tam je in nič je ne more premakniti.

preprosto sprejmeš svojo odločitev, dretje in jeza ne bosta ničesar popravila, kar je storjeno je storjeno in nihče ne more več porpraviti, to pomeni, da nazaj ne moreš it, lahko pa greš samo naprej in od tebe je odvisno kakšna bo ta prihodnost, ne od nje. Če pa boš dopustil, da bo slaba zaradi nje, si pa ti tisti nespametnež in neumnež, da si to dovoliš.

primož

Kako sprejeti?
Ja, kadar nam je lepo nikomur ne tožimo, egoistično poberemo, ker mislimo, da nam to tako in tako pripada.
Kadar nam je težko, nismo pripravljeni sprejeti, saj preveč boli. Vendar izbirati ni moč, saj se pogosto zavemo, ko je že prepozno. Takrat se zavemo, da smo ga polomili. Krasno bi bilo, če bi se lahko pohvalili, da ga ne lomimo. Ja. Vendar nihče ni popoln. Kako pa to sprejeti?
Tako, da si ne škodimo. Da poskrbimo zase, da ne gojimo sovraštva.
LP

Poglej napoleoon, morda se ostro izražam, ampak je vse samo posledica mojih izkušenj, zelo podobna zgodba se mi je zgodila, vendar z obrnjenima vlogama kot pri vaju, v moji zgodbi sem bila prizadeta jaz, ravno tako kot si sedaj ti!

To, da ti v enem stavku razlagaš, da si jo ljubil, v drugem, pa da ji želiš najslabše, to pojasnjuje, da je s tabo nekaj narobe! Praviš, da je imela možnost odločiti se drugače, pa se ni, spoštuj njeno odločitev že zaradi tega, ker sta imela lepih skupnih 10 let (tako praviš), že zavoljo tega preskoči svoj ego ji zaželi srečo ter nadaljuj svojo pot!! Vse to zmoreš sam v sebi, takoj ko razčleniš svoj strah in bolečino ob izgubi!

Povem ti ko boš vse to razčlenil, boš osvobodil njo in sebe! Jaz sem vse to rešla na pravzaprav enostaven način, dopovedala sem si, da ne morem, jaz v obliki bolečine in straha nositi na svojih plečih njegovih “napak”, to naj bremeni njegovo vest, to naj razčisti on s sabo, jaz grem naprej z njim ali brez njega, to se me tiče manj kot sem si mislila! Mogoče boš razumel kaj sem hotla povedat!

Primož s tabo se pa ne strinjam, nekoga tolažit in ujčkat v njegovi bolečini se mi ne zdi zdravo niti pametno, jaz osebno bolj cenim direktno komunikacijo! Če nekomu pretirano udarja ego mu je to treba povedat, ker se verjetno sam tega niti ne zaveda in le tako bo imel možnost to popravit!

Dragi Napoleon!

Kaj naj ti rečem? Razumem tvojo prizadetost, užaljenost, gnev, vprašanja, kdo je bolj kriv… Pa ni odgovora, ki bi te zadovoljil, potešil.
V enaki situaciji sem bila sama. Odšla, z vso krivdo, nobenega pravega vzroka za okolico, le zase, da tako ne morem več, da bom umrla, v duši.

Po nekaj mesecih ločenega življena pa odide s svojo dolgoletno “prijateljico” na dopust, mi pove, da je njegova sorodna duša… vendar jaz še vedno njegova žena, ki jo bo vedno strašno ljubil…, zato bi včasih, če se slučajno nima kam dat, prišel tudi k meni na kavo… Verjemi mi, da se mi je ob vseh teh neumnostih, prizadetosti lastnega ega (tako se pa z mano že ne dela, da me kar zamenja), ob vseh mešanih in zmešanih mislih in občutkih, ob razmišljanju, kakšna koza sem, ker sem se tako na tiho pobrala samo s kovčkom, skoraj malo rolalo. Prijelo me je, da bi naredila cel halo, šla v ločitev s tožbo, pa naj se pere umazano perilo, pa naj se zvedo stvari, ki so do tedaj ostajale le med 4-imi stenami. Čez čas sem se umirila, trezno razmislila, da povratka ni in si ga tudi ne želim, zakaj bi torej prizadela njega, še bolj otroka in končno sebe. Ujela bi se v krog, kdo bo koga, tako pa sva se mirno sporazumno razšla, druga sedaj živi z njim, sem mirna, živim svoje življenje in se imam glede na situacijo kar dobro.

Ne vem, če si kaj dosti razumel, kaj sem napisala, vem pa kaj doživljaš. Iskanje krivde v zakonu pravzaprav nima nobene smisla. Kjer sta dva, sta “kriva” oba. Le družba je tista, ki nam določa, katera “krivda” je dobra za nasprotno stran.
Veliko sem razmišljala, kje se je pri naju zalomilo, saj 16 let zakona ni enostavno pusti za seboj. Nekje na poti sva se izgubila, izgubila stik drug z drugim, premalo sva se potrudila, nisva znala, nisva vedela… postala sva si tujca, ki živita skupaj, se ne prepirata, pa tudi ne ljubita.

Ni pravega nasveta, ki bi te potolažil, morda le to, da nisi edini, ki se ti kaj takega dogaja, začni misliti nase, na svoje življenje, kako si ga boš uredil, preživljaj čas z otrokom, ker tudi njej ni lahko, ker razume še manj, kot ti. In ne spuščaj se v bitke in vojne, ker zmagovalca ni. So le poraženci. Z nezaceljenimi in predvsem novimi ranami.

Srečno, S.

Vprasaj se tudi, zakaj rabis prav to izkusnjo varanja in odpuscanja…Vse je z namenom in najlazje je, ce se poglobis in povprasas sam sebe, verjemi. Ljudje smo nedoumljivi in nekoc mi je nekdo rekel, kako lahko pricakujemo od drugih toliko, ko pa se sami sebe ne poznamo. Ker edino ce poznas nekoga 100% te ne more razocarati, saj tocno ves, kaj vse lahko pricakujes od njega. Ker drugih ljudi pac 100 % nikoli ne poznamo, se potrudi in spoznaj vsaj sebe. Tako se spoznaj, da sam sebe nikoli ne bos mogel razocarati in to je edino, kar veliko pomeni.
Razumem tvojo stisko in zal mi je, da imas tako izkusnjo. A potrebno je iti naprej, razumeti, odpustiti in spoznati samega sebe. To je moj edini napotek, ki ti ga lahko dam.

OK, zdaj mi je jasno. Kot kaže vedno nekam na hitro not padem…

Samo to bi dodala, da Ti, Napoleon, mnogi namigujejo na nekaj, kar kaže že izbor Tvojega nadimka………..

Sploh pa sem se spet oglasila samo zato, da Tebe (in vse zgoraj, ki so ti izčrpno odgovarjali a glavno pozabili) spomnim: TUJIH DNEVNIKOV SE PAČ NE BERE!

Mal predihaj stvari, preden se jih lotevaš, a? Srečno.

Ja vem dnevnikov se ne bere, res. Zaradi tega nisem ponosen nase in počutim se gnilo! Niti ga nisem imel namena in nikoli ga nebi, če bi vedel, da so v njem popisane nove strani. Ampak ne pozabit, da mi je ta dnevnik žena že pokazala in skupaj sva ga brala. Hotel sem le prebrati, kako je name gledala prej, ko me je imela rada – me je ljubila. To sem rabil, ker od nje tega nisem dobil.

Glede nadimka “Napolenon” je pa prav smešno. Pred leti sem za hec vključeval v forume in si ga izmislil. Če bi me poznali bi vedeli, da nima nobene veze z mano. Najlažje je pač vpisati to kar si nekoč že uporabljal…

Saj vem včasih pač gre vse narobe…

Morda pa sploh ne (gre vse narobe), mogoče greš pač zdaj po eni svojih poti, ha? Ne vem jaz, meni se zdi, da sta oba prišla v fazo, ki je po toliko skupnih letih in še z otroki nujna in neizbežna in se z njo vsi srečamo… le da sta vidva nekolikanj preburno odreagirala (zlasti si ti zradikaliziral stvar, če smo pošteni, ne?) in zdaj sta stvar res zapletla…………to the point of no return? Ne bi še rekla.

Daj ti zares malo podihaj sam pri sebi. Zares. Potem se vprašaj, ali misliš, da gresta lahko skupaj naprej. In zakaj naj bi šla še skupaj naprej. Seveda daj punci vedet, da še misliš nanjo, da razmišljaš, ne o tem kar sta napletla, ampak zgolj o sebi, o vaju, o vas treh kot družini. Včsaih jo povabi na neobremenjeno kavo, brez analiz in razprav, tkole bolj na hitro, ker dolgo ne boš zdržal samo na “klepetu”. Potem ji pošlji kako razglednico, tako ta staro, na roke napisano in z žigom iz kraja, kjer si bil (kako, s kom…. izpusti). Potem… se bo razvijalo samo, malo bolj pusti tok stvari, ne vsega tolk zelo usmerjat.

Če te tvoja žena še ni popolnoma odpisala, mislim, da bi jo to spomnilo na čase, ko si bil prijeten, pozoren, neobremenjen in nezahteven. Pa veder. Saj si bil, ne?

Če nje to ne bo na nič spomnilo, bo pa tebe, veš. Sam sebi boš lepša družba, kot si si zdaj in posledično tudi drugim, tvoji hčeri, prijateljem…

Veliiiiiiiiiiiiiiiiiiko dobrega ti želim. Č.

Napoleon.
Morda ti bom pomagala, morda ne. Tudi sama sem doživela izgubo. Lovila sem se v besu, žalosti, ljubezni…… Dokler si si nisem preprosto rekla, da sedaj pa dovolj! Poglej: to kar doživljaš te samo uničuje, bega in žalosti. Dejstvo je, da sta se imela z ženo lepo. Dolgo časa sta skupaj in mlada sta začela skupno pot. Ljudje se spreminjamo. Z leti si nabiramo življenjske izkušnje, spremenimo norme, vrednote, prioritete so drugačne….In kje piše, da si bomo s partnerjem celo življenje všeč, si bili naklonjeni in sledili drug drugemu? Seveda je to cilj partnerstva in želja, da se s partnerjem dopolnjuješ, nadgrajuješ, si skupaj z njim in živiš svoje življenje. Komur to uspe je sreče. Ljudje smo si različni in velikom to pač ne uspe. Takrat se je potrebno ustaviti in premisliti, kaj si v bistvu želiš. To kar je in kar se je dogajalo prav gotovo ni bilo vredu in skoraj ne verjamem, da je želja da bi šel zopet skozi to pot. Sprejmi svoj bivši zakon kot nekaj, kar je bilo lepo, kar ti je v danem trenutku pomnilo vrednoto in veselje. To se je končalo. In sedaj si ti tisti, ki živiš svoje življenje. Pusti bivšo ženo, naj tudi ona najde tisto, kar išče, kar skupaj nista uspela. Ko boš to sprejel, boš sprejel tudi izziv življenja v naprej. Energijo usmeri v nove stike, ne pozabi na hči. Tudi ona naj bo del tvojega življenja. In pazi, tudi ona bo enkrat odletela in si našla partnerja…tudi takrat boš prizadet.
In še nekaj: kdo pa misliš, da ne bi bral skritega dnevnika svojega sprtega partnerja????? Ko si jezen, si želiš vedeti čim več. S tem se oborožiš in v jezi streljaš nazaj.
Ne vem, če sem ti kaj pomagala, ampak tako pač je. Ne laži sebi, ne muči se in preprosto se odloči da boš živel boljše življenje z novim dekletom, z novo prijateljico in morda boš celo gotovil, da “za dežjem vedno posije sonce”.
Srečno.

Draga Č….

Naj ti rečem HVALA. Prav imaš. Ne vem kako bo ali sploh bo. Veliko stvari mi ni všeč in preveč je bilo hudo, da bi lahko zdaj trezno razmišljala. Ali je sploh važno kdo je naredil kaj? Vsak ima svoje občutke in svoje življenje.
V tem trenutku lahko rečem le eno iskreno stvar, ki drži : Brezpogojno ljubim svojo ženo, kljub vsem napakam. Rad jo imam kot osebo. Ne vem kaj bo in ali bova lahko še karkoli. Zdaj boli bolj kot kdajkoli, zato moram zdaj misliti nase in na to kaj sem in kaj bom jutri…

Hvala za vse želje, to res cenim.

Anytime.

Sam še tole. Zelo je fino in pomembno, kar praviš. Met jo rad kot osebo. Na to nikoli ne pozabi, tako bosta lahko peljala naprej, pa kakorkoli, skupaj ali ne. To tudi kaže, da vajina zveza ni bila neka b.v. šolska ljubav, da sta bila skupaj zato, ker sta medsebojno cenila in rada mela tisto, kar je v vama /bilo, je, bo/. Drži se tega Napoleon, pa boš lahko vedno ohranil spoštovanje in zdrave odnose s svojima puncama in sploh.

Letos pa si naredi eno tako zdravilno poletje. Pa tamalo ne pozabi redno klicat, razvažat na aktivnosti, k prijateljicam, organiziraj ji kaj (izlet, kamor lahko še frendico vzame, bla…) kar ima rada… Glej da ne boš ves pocukran, poslušaj jo in klepetajta o vsem mogočem (easy stuff) če te bo pa kaj vprašala pa mislim, da se tud ni treba ne vem kako sekirat, saj je čisto odkrito, če poveš, da si v tem trenutku pač še nekoliko zmeden in ji boš vse svoje trdne odločitve pojasnjeval sproti, ko bodo dozorevale. Tako, se mi zdi, se bosta oba v redu počutila in to je pomembno, saj veš.

Pa nehi hvala govort, tukaj ste sploh vsi tako zelo “correct”. Saj to beremo in kaj pripišemo, ker se vsi učimo. Tvoje razmišljanje da meni prav toliko dobrega kot obratno.

Week-end bo sončen, zlasti sobota. Pa-pa! Č.

Draga Neža,

najprej hvala za tvoj odgovor. Saj vem, da je zdaj najhuje in da bo nekoč boljše. Ampak to je zelo, zelo žalostno. Zakaj? Naj ti na kratko razložim.

Ko sem se odselil sem lahko zadihal in bolj objektivno gledal na to kar se nama je dogajalo. Večina me zaradi tega obsoja ampak, ko sva bila z dneva v dan skupaj nisva gledala realno. Namesto tega, da bi si pomagala drug drugemu sva se uničevala. Bilo je potrebno nekaj narediti za naju – čeprav me je bilo zelo strah.

Spoznal sem, da ni težava v tem, da sva si različna. Ravno obratno. Skoraj preveč sva si podobna in to je bila tudi težava v najini krizi. Bila sva prestrašena in prvič sva dvomila drug o drugemu. Groza a ne? In hkrati tako žalostno, ker sva se izgubila.
Poglej jaz jo še vedno nosim v svojem srčku, vendar vem da na njena čustva ne morem uplivati. Ko sem spoznal, kaj mi pomeni in videl kaj je šlo narobe, sem jo čakal, da mi pokaže samo željo po naju. Zakaj? Hotel sem obojestransko čustvo vse ostalo bi se izšlo. Skos sem samo čakal, da bi samo rekla : nočem, da greva narazen. Hotel sem, da me ustavi. Na tisti usodni petek pred dnevnikom, sem se zadovoljil s tem, da mi je pri notarju rekla : “Zakaj se ti tako mudi ?”
In potem nož v hrbet… že kar nekaj časa je bila zaljubljene v drugega. Ja ljubezen ali pa zaljubljenost je slepa. Sploh me ni mogla videt – nisem imel šans za uspeh.

Zdaj pa spet ne vem kaj naj? Najbrž moram it naprej in pozabit nanjo, a ne?

Bilo jo je strah zaupati meni (ker jo razumem) in bo zaradi tega iskala ljubezen drugod bo naredila največjo napako. Ne pravim, da ne more bit nekoč sreča. Prav privoščim ji, res. Če bo našla vsaj polovico tega kar sva imela midva potem zdaj ne dela napake.

Žalosten sem in hudo mi je ker se ni izšlo.

Napoleon,
veseli me, če ti lahko s svojim razmišljam kaj pomagam.
Preberi se znova, kaj si mi napisal:

* ko sem se odselil, sem zadihal..
* namesto tega, da bi si pomagala drug drugemu sva se uničevala…..
* preveč sva is podobna… dvom drug o drugem
* strah jo je bilo zaupati meni….

Napolenon, napisane so stvari, ki si jih človek ne želi. Poglej, preberi si naglas, sliši sam sebe in premisli, si res to želiš znova? Verjemi, tudi če ostaneta skupaj, da se pogovorita, ko je prisoten dvom, čeprav zatrt..ob prvi priliki bo spet usekalo.
Preprosto se sprijazni s tem, da je med zaljubljenostjo in ljubeznijo razlika. Veliko ljudi ima partnerja rad pa misli, da je zaljublejn. Ko pride prava zaljubljenost ugotoviš, kaj dejansko imaš in kaj si želiš.
Seveda boš ženo nosil v srčku in nikoli ne boš pozabil. Verjemi. Konec koncev, sta skupaj preživela tudi nekaj neponovljivih trenutkov.
Če imaš rad ženo sebe in vajino deklico, Napoleno, dovoli da si poiščete vsak svojo srečo…in pustite se presenetit, morda se boste na koncu našli v isti ulici.
Morda pa ne bi bilo slabo, če ženi pokažeš ali poveš za ta forum in tvoje pisanje in naše odgovore. Morda, ko bo brala naše misli, poglede, ideje in nasvet…morda bo takrat tudi sama začela razmišljati o vaju. Včasih lažje prisluhneš tujcu, kot tistemu, ki te je ali si ga prizadel.
Napoleno, držim pesti zate!
Neža

Hvala, Neža.

Če sem odkrit res ne vem, če si tako želim bit skupaj. Sigurno ne tako, da bom kot krivec za vse zadeve. Kriva sva oba in do zdaj nobeden od naju ni naredil ničesar, da bi to popravil…Jaz sem razmišljal o sebi, preteklosti, kako živeti v prihodnosti… žena pa je začela razmerje.

Vprašanje zanjo : Ali je bilo vredno?

Trenutno mi je hudo, ker je naredila dokončni korak, ne da bi mi dala priložnost.

Ampak tako je in jaz sem se s tem sprijaznil. Vem, da bom srečen, boljši, vendar mi bo vedno hudo, ker tega ne bom mogel deliti z njo.

Hja moja P…., če boš kdaj še hotela bit z mano (101% samo z mano), potem me le poišči in me ne obsojaj in tudi jaz te ne bom. Ne vem mogoče nama pa uspe.
Mogoče pa ni vse tako kot ti vidiš! :-)))