Kako naj ravnam
S tem, da sva omejila stike naj bi zaščitila otroka. Sploh, ker ju imava sedaj pod kontrolo-da je vedno vsaj eden od naju zraven in da jih ne puščava same.
To se je izkazalo za ok.
Na to, kar se je dogajalo v preteklosti ne morem vec vplivat…bi sedaj ravnala drugace…bolj odlocno bi se postavila zase, za otroke in za moza.
Ne sorodnikov nimajo, prav nobenih. Enkrat je sicer mož rekel da ima nekje strica, vendar so na smrt skregani in ga ne pozna. Sosedov pa tudi ne, da bi natančno poznali situacijo, ker so se že 3x selili…morala bi dobro raziskat, da bi odkrila koga, ki mi bi znal vec povedat.
V bistvu veš že več kot dovolj.
Njegova mama in oče nista imela zadovoljujočega odnosa zato se je oče vdajal/tolažil v/ alkoholu, mama si je našla “partnerja” v svojem sinu skozi katerega si je krpala čustven manjko, ki ga je imela v odnosu s svojim partnerjem.
Vsaka druga ženska v sinovem življenju predstavlja grožnjo njunemu odnosu, zato bo ona naredila vse, prav vse, da ta odnos ohrani. Ne bo izbirala sredstev. Tudi vnukov ji ne bo žal, mar ne? Ona vse tiste “nelogičnosti” v odnosu do “tamlade”, počne izključno iz svoje čustvene potrebe. Njej se je s tvojim prihodom podrl svet in ta svet poizkuša popravit/ohranit s tem, da sina veže nase. Vsega tega in kaj počne s tem, se ona ne zaveda, ker to poteka v njeni nezavedni ravni. Ne rabiš bit jezna nanjo, lahko jo zgolj pomiluješ, ker je tako uboga, da se ne zaveda svoje bede v katero se je ujela in jo je nasledila od svoje tašče/mame.
Ta začaran krog odnosov lahko pretrga samo tvoj mož, njen sin, če bo kdaj spoznal kako beden odnos ima s svojo ženo in kako slabo popotnico daje svojim otrokom.
Ampak to je preklemano težko. Zakaj?
Zato, ker je to edini svet, ki ga on pozna in v katerem se kljub vsemu počuti varen. Kot ptič, ki od rojstva živi v kletki in ko mu jo odpreš noče iz nje. 😉
Tu je še ena druga velika ovira.
To si ti!
Ti si njega izbrala ravno zato, ker je on tak kot je, ker ima take odnose s svojimi starši. To je nezavedna izbira in če si res tako želiš, da bi se spremenil to pomeni, da ne bo več tak kot je bil in ti zelo verjetno ne bo več všeč, ko se bo v resnici spremenil…
On je sedaj nesamozavesten, pusti se vodit svoji mami in tudi ti ga lahko obračaš kakor ti paše, čeprav se tega mogoče ne zavedaš, ker si ti dominanten partner v vajinem zakonu.
Če želiš, da bo spremenil odnos s svojo mamo mora postat bolj samozavesten, odločen, nepopustljiv in ne nazadnje pravičen. In če mu slučajno uspe se bo moral soočit s tabo… kar pomeni nova trenja v zakonu.
Nič več ne bo tako kot je bilo.
Če ti je to jasno in si tega res želiš mu moraš pustit, bolje rečeno naložit/od sebe preložit/ odgovornost, ki mu gre kot očetu in partnerju – možu.
Ampak ti mu toliko spet ne zaupaš, a ne? 🙂
Imaš pa rada svoje otroke, za njih bi dala vse, si nanje čustveno močno navezana, z njimi imaš res pristen čustven odnos, ki ga ne pustiš nikomur, da bi ga motil…. Se ti ne zdi, da si v tem pogledu na las podobna svoji tašči?…… 😉
Sodobna družba nas zavaja s tem kako smo si vsi enaki, kako ni pomembno kako se v odnosu obnaša mama in kako oče, da je nepomembno….bla,bla,bla….
Deloma je to sicer res, dokler v tak odnos ne pridejo otroci, nepokvarjene dušice, ki v sebi nosijo še nepokvarjen mušter kdo je mama in kdo oče in komu pripada katera od vlog.
:))))
S tem, ko se ti bojuješ zanj, za družino, njemu nezavedno sporočaš, da je bebec nesposoben. Katriraš ga na simbolni ravni.
Če želiš, da se bodo stvari uredila, daj njemu moč, spodbudi ga da bo to storil on sam! To je veliko bolj prava pot, ki bo osrečila oba.
Ne ukvarjaj se z obrobnimi zadevami, ker to je zgolj balast, embalaža, ki ti samo krade čas.
Preštudiraj zadevo in se je loti pri bistvu.
Že bereš predlagano čtivo? 🙂
On_ vse imaš prav, le v zadnji točki se motiš. Moj mož je pravi moški, ima ogromno samozavesti in je sposoben na sveh področjih… Samo pri svojih starših pa čisto zamrzne. Tam postane drugačen. Kar naenkrat nesamozavesten…ko nastopi situacija ni sposoben povzdignit glasa, samo tiho reče: mami prosim ne delat tega…kar seveda nič ne zaleže. Potem, ko gresta pa spet postane pogumen. Poleg tega je imel ogromno časa, da se postavi zame…to njuno sovraštvo do mene se ni zgodilo čez noč….ne, kar nekaj let se je stopnjevalo. Začelo se je čisto nedolžno, po naključju. Potem so ta naključja prerasla v zelo očitna dejanja, na koncu direktna. Ker se do te točke ni postavil zame, je šlo preko otrok. Tukaj pa se je meni utrgalo (dobesedno). Saj se je trudil, ampak nikoli ni ukrepal tako, da bi kaj pomagalo in da bi ju ustavil…pa nisem jaz nič boljša…tudi jaz se nisem znala postavit zase drugače kot pa se jima izogibat. Samo nekaj sem pač morala ukrenit, otroci se ne znajo sami branit. Mislim, da tudi ti ne bi kar čakal?
Seveda se zavzameva za svoje otroke. Kdo se pa bo, če ne jaz in mož? Pri svojih starših on zmrzne, kje drugje pa ja jaz…
Kakšen odnos imam jaz do svojih otrok, ne vidim…mislim, da se bolj nagibam k vzorcem svoje družine….da sta oba starša enakopravna….ne čutim, da bi jih čustveno vezala nase, ampak se zavedam tega opozorila in bom zelo pazila, da ne bom kdaj taka kot tašča.
Verjetno se še kje, ampak, če je človek samozavesten je to vedno (podobno kot ne moreš bit samo malo noseč ;). Glede na to kakšne odnose so imeli znotraj družine lahko upravičeno dvomim o njegovi resnični samozavesti.
Moški, ki pusti, da njegova mama pometa z njegovo ženo in otroci zame ni samozavesten, žal. Niti se mi ne zdi to moški v pravem pomenu besede.
Očitno se ne zaveda svoje vloge, ki jo ima kot mož in oče in tu mu lahko ti veliko pomagaš ali ga pa dotolčeš in končaš kot tašča, ki se zaradi nezadovoljujočega odnosa s svojim partnerjem, obeša na svojega sina.
Vajin odnos je tisti, ki pogojuje normalen psihični razvoj otrok. (upam, da se tu ne bo spet kdo obesil na besedo normalen..)
Lahko sta vidva enakopravna, nikoli pa ne bosta enaka, ker imata kot starša vsak svojo vlogo in te vloge niso in nikoli ne bodo enake iz preprostega razloga, ker sta različna po spolu! Ne rabiš se počutit “neenakopravna” ali manjvredna, če boš njemu pustila, da naredi kar bi kot moški moral.
Tvoj mož se obnaša kot tipična žrtev nasilja oziroma trpinčenja, in čeprav je odrasel, je v odnosu do staršev še vedno nebogljen otrok. Nekaterim žrtvam nasilje prebije, ko je ogrožen njihov otrok, in takrat se znajo ubraniti tako kot oseba, ki ni tako globoko preparirana. Drugi, tako kot tvoj mož, pa brez zunanje pomoči nikoli ne znajo uporabiti svoje odrasle moči in ostanejo na ravni nebogljenega otroka. Njemu bi zato še kako koristilo, če bi šel na primerno terapijo.
Super je, ker ob tebi vseeno spoznava, da se mu je dogajalo nekaj, kar se mu ne bi smelo, da je to bilo narobe, samo da on žal ni imel nikogar, ki bi se postavil zanj. Torej ob tebi spoznava zdrav vzorec starševske ljubezni in ga na srečo tudi posnema oziroma se mu je uspelo izogniti temu, da bi svoje vzorce podajal naprej svojemu otroku. Žal pa se še vedno ne upa upreti staršem.
Verjamem, da človeku brez izkušnje tako grobega nasilja, kot sta ga zmožna tvoj tast in tašča, vzame sapo in se ne zna sploh postaviti zase, ko prvič naleti na kaj takšnega. Sploh če nisi ravno pretirano odločen in samozavesten tip ženske, ki se pobuni za vsako malenkost. Ampak tole, kar delajo njegovi starši, je daleč onkraj meje, ko bi se lahko igrali vljudnost. Tudi ti boš tukaj morala biti še odločnejša in ju zradirati iz življenja, ker si enostavno ne zaslužita biti del tvoje oziroma vajine družine. Starši gor ali dol, tudi zanje obstajajo meje. Biti starš ne pomeni, da ti ni treba spoštovati meja in da lahko pričakuješ brezpogojno ljubezen svojega otroka.
Kako boš otroka zaščitila, ko bo dovolj star, da bi lahko bil sam pri starih starših? Mogoče bo celo sam želel tja brez vajinega spremstva? Ti si še vedno malce zatiskaš oči. Ne gre tukaj za vajin medsebojni odnos, ki se mi zdi, da je čisto okej (pusti newagevsko plozanje o moškem kastriranju). Tukaj gre za to, da je tvoj mož še vedno ohromel in ni sposoben zdravo reagirati na ogroženost lastnega otroka, in za to, da tudi tebi še ni čisto v celoti jasno, s kakšnima osebama imaš opravka. Poglej čisto objektivno, brez sorodstvenih vezi – če bi izvedela, da je neka vzgojiteljica ali učiteljica otroka za kazen postavila na mraz, kaj bi si mislila o njej? Bi otroka pustila v njeni bližini?
Društvo DNK bi lahko pomagalo tvojemu možu:
http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti.html
Prav tako tebi, SOS telefon za žrtve nasilja svetuje predvsem ženskam in otrokom, medtem ko DNK pomaga tudi moškim.
Lectovka tvoje newagevsko plozanje o tem kako ženska mora in zmore vse sama je… škoda besed.
Tisto kar opisuješ je sicer res ampak je zgolj opis dogodkov, ki ne ponuja rešitev, ali pač?
Če je rešitev to, da greš v društvo potem ok, ampak za to rabiš konkreten razlog, tvoj opis je pa samo opis nečesa kar je njemu domače zaradi česar se nima smisla spreminjat/iskat rešitve.
Avtorica je v opisanem primeru močnejša od njenega partnerja že zato, ker se zaveda težav in išče rešitve. Iz tega položaja lahko naredi svojega partnerja poslušnega copatarja ali pa mu pomaga zgraditi samozavest s tem, da se bo zavedel svojih pomanjkljivosti in sam prevzel vlogo, ki mu gre in ki jo ona kot ženska/mama pogreša.
Nikakor pa mu ne bo pomagala s tem, da se bo ona postavljala njemu v bran in se šla borbe z njegovim starši ali pa postavljala pogoje /sama vzgajala otroke oz bo on to počel po njenih navodilih na način, ki je njej primeren. Če želi bit mama svojim otrokom mora imet ob sebi moškega, ki bo znal in hotel bit oče in mož in odigrat vlogo, ki se temu pritiče ne pa, da bo zgolj njen (kastriran) podaljšek, ker takega ob sebi ne rabi.
Lectovka, ti vse to malo narobe bereš.
Ne gre za to, da decu ujčkaš jajčka, gre za to, da mu pomagaš (če si si že takega izbrala za očeta svojih otrok), da jih bo znal uporabljat – obema v zadovoljstvo.
Lectoka: če bi tujec ravnal tako z mojim otrokom, ga bi prijavila- stike pa bi v celoti prepovedala. Najbrž s prijavo ne bi kaj dosti dosegla, ker določene stvari je težko dokazat, ampak bi se pa res potrudila, da moj otrok ne bi nikoli več prišel v stik s takšno osebo.
Pri starih starših je tako, da so zaradi sorodstvene vezi tolerance višje….moj mož ima zelo visoko toleranco in prav zaradi teh vezi pa jim daje še večjo moč, da ga izkoriščata… Če bi bil to kdo drug bi on ravnal drugače…
Po vaših postih vidim, da to niso heci…zaenkrat bom začela pri vaših predlogih, literaturi, nujno pa bom šla še do kakšnega strokovnjaka…
Skratka, hvala vam za vaš trud in nasvete. Ne veste, kako zelo ste mi pomagali.
Se bom pa še kaj oglasila.
On, preberi si kaj o nasilju, ker očitno o tej temi ne veš ničesar. Ti bi ženski, ki je bila kot otrok spolno zlorabljena in zato ni sposobna pravega partnerskega odnosa, nabavil kondome in jo oblekel v minico ter porinil samo v lokal, poln pijanih moških, češ, da bo končno dobila jajca.
Kawo, ravno zdaj je nekaj o nasilju objavljeno celo tukaj na monu:
http://med.over.net/clanek/zamolcano-nasilje-nad-otroki-v-druzinskem-okolju/
Nimam časa prebrati celega članka, ampak saj si rekla, da se boš sama malo pozanimala. Nasilje ni nič manj sprejemljivo, če ga izvajajo najbližji sorodniki.
V članku je omenjena tudi organizacija POND, ki ima svojo spletno stran, na njej je tudi nekaj koristnih naslovov, pa polno vsebin:
http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-druzini/pomoc-zrtvam
Seveda, ti že veš, ne morem ti oporekat….
Iz lastnih izkušen, a ne? 😛
Saj lepo, da sodeluješ samo ne vem zakaj (lahko si pa mislim zakaj 😉 se moraš spuščat na osebni nivo in si posmehljiva do pisca osebno? Ti je zmanjkalo argumentov kako ovreč moje pisanje in se zato poslužuješ osebnih diskreditiranj?
No, ti kar slikaj svojo podobo dalje….
Tvoje spremenjeno obnašanje bo učinkovalo tudi nanj, ampak vedet moraš kaj počneš zato moraš najprej vedet kaj je vzrok in kaj posledica, torej najprej naštudiraj stvari, da ne boš naredila več škode kot koristi.[/quote]
Tule bi še dodal, da imaš najmanj dve možnosti kako ga povabiš k sodelovanju.
Prvi je ta, da mu zmečeš vse v glavo in mu našteješ/očitaš kakšen je, kakšna je njegova družina, da se mora spremenit, drugače ga boš zapustila..itd
Takle način obvezno sproži obrambno reakcijo, ker napadaš njega osebno in se bo branil z kontra očitki. Na koncu bosta stala vsak na svojem bregu, vmes bo pa prepad…
Pripravljenost za sodelovanje bo iz strahu in z odporom, če bo…
V drugem primeru mu predstaviš svoje probleme kako je tebi pri odnosu s sorodniki in v odnosu z njim, nakar ga prosiš za njegovo pomoč, ker si želiš izboljšat odnose. Če le ni trd kot bukovo poleno ti bo želel pomagat 😉