spoznala sva se leto nazaj sama sem ze 8let razvezana on 3leta vdovec.prezivela sva skupne pocitnice z najinimi otroci nisva zazivela skupaj le srecevala sva se in druzila.zgledalo in tudi pogovarjala sva se o najini skupni prihodnosti.v novembru je zamenjal sluzbo in od takrat se je zacel spreminjat.vedno manj je imel casa vedno vec je ostajal zunaj s kolegi,pa temu je treba pomagat ,pa oni rabi pogovor…z menoj pa vedno manj,ob mojih prosnjah se je vedno izgovarjal saj sva si povedala vse saj sva se slisala vceraj…bozic je prezivel v sluzbi hcerko je pustil pri ostareli materi…po bozicu sem odsla k njemu da skupaj prezivimo se ostale praznike ze ob vstopu v avto sem zacutila hlad vprasala sem ga ce je kaj narobe on pa ne.pri njemu doma zvem da zvecer mora z sodelavci ven.nic mu nisem rekla,zvecer je hci dobila vrocino in ker se nekateri sodelavci niso sli je ostal doma.zvecer se ni kaj dosti pogovarjal nekako se mi je izmikal ob vprasanju me se ljubis sem dobila odgovor saj te imam rad.in odsel je brez besed spat.cez noc sem se odlocila da nima smisla nadaljevat da je vec kot ocitno da je bolje ce odidem,zjutraj preden je odsel v sluzbo iz nje bi prisel zvecer mogoce ponoci…sem mu rekla da bi se rada vrnila domov brez besed je rekel gdaj mas vlak in na hitro sem spakirala.bolelo me je in nisem mogla do besed.na postaji sem mu rekla da bi lahko bil odkrit on pa uzaljeno da sem ga pustila na cedilu da bo moral sedaj klicat varusko za hcer in ostarelo mater pa tako rade so me imele jaz pa jih zapuscam,in da zvecer ni sel ven samo zaradi mene.v joku sem mu rekla jaz bi ostala ce ti nebi bil tako hladen zal mi je za njiju a ti rabis varusko in ven nisi sel ker je otrok zbolel in ker prijatelji niso sli ce ne pa bi.kaj ti si pa za sex prisla,se vidiva je se rekel in odsel.ostala sem brez besed.med potjo sem mu napisala sporocilo:lahko bi se odkrito pogovorila lahko bi mi takoj povedal da ti ni do tega da pridem da imas sedaj nove obveznosti mislila sem da je med nami nekaj vec od prijateljstva in ni bil samo sex.odgovora ni bilo.doma sem mu poslala se imeil kjer sem mu napisala da bi rada samo odkrit pogovor in naj med nami ostane prijateljstvo in da ga popolnoma razumem ce zeli konec.nisem dobila odgovora.vem da je edino prav da sem sla kajti vlec v nedogled kar mi je ze od novembra jasno nima smisla sem ze prevec vlekla.toda v srcu me boli in imam se upanje da me bo poklical.cakam pred telefonom in cakam iscem razne izgovore in hkrati si govorim konec ni pravi ni iskren ne more se spremenit.boli me mocno in upam da bom imela moc da zdrzim da ga ne poklicem.vem da bo lahko bolje za dan dva nato bo isto ko bo imel zopet druzbo bo name pozabil.kako naj premagam bolecino in prerezem ta vzorec osamljenosti in bolecine.zakaj pamet ve da je bolje tako srce pa noce slisat.kako naj premagam to bolecino in ne padam vec v tako bolece zveze kjer najdem vedno kak izgovor da se slepim,kjer grem vedno do dna.kako naj se resim te bolecine.

Loreta38

Bom najprej ponovil, kar ste tako dobro napisali: »Zakaj pamet ve, da je bolje tako, srce pa noče slišat.« Tolikokrat se na tem forumu pojavi to nesrečno »srce«. Srce nas žene, srce boli, zaradi srca počnemo neumnosti, zaradi srca nam je lepo in zaradi njega nas boli. Ubogo srce ni čisto nič krivo, samo opravlja svojo nalogo, dokler se enkrat ne ustavi. Kaj je torej tisto v nas, kar nas žene, da počnemo stvari v nasprotju z zdravo pametjo? Gre za naša najgloblja hrepenenja in najmočnejše neuresničene želje. Loreta38, odkod hrepenenje po tako odsotnem in hladnem moškem, ki se očitno izogiba intimnemu odnosu z vami? Kaj čutite ob tem, ko kljub vsemu čakate na njegov klic in kar ne zdržite brez njega? Bolečino, osamljenost, sram, strah? Koliko tega ste občutili daleč nazaj ob vašem očetu, ki ga (verjetno) prav tako ni nikoli bilo za vas. Je to tisto najglobje hrepenenje, ki vas povezuje z očetom: da bi vas poklical, opazil, vam pokazal, da mu nekaj pomenite? To kar vas žene, torej ni srce in to tudi ni ljubezen. Žene vas čustveni spomin na nekoga, ki vas je zelo podobno prizadeval. In vi še vedno (kot otrok) čakate, da vam bo nekdo izpolnil to hrepenenje. Ta moški je očitno dovolj podoben vašemu očetu (ali kar obema staršema), da v vas zbuja to močno hrepenenje. Ker je tako zelo podoben, s sabo nosi upanje, da mogoče bo pa tokrat drugače. Če bi se on spremenil do vas in vam dal to, kar vam starši niso, bi bila vaša rana vsaj malo zaceljena. Če pa vam ne da, vam vsaj ponovno vzbudi čutenja, ki so povezana z vašimi starši. Res da so ta čutenja neprijetna, da bolijo, vendar z njimi se vsaj počutite živa in z nekom povezana. Če ne bi bilo teh groznih čutenj, če ne bi nič čutila – to je hujše od najhujše bolečine. Žalostno, toda ob tem moškem otrok v vas navidez vedno »dobi«. Otrok namreč nima druge možnosti, kot da hrepeni, čaka in upa, da bodo drugi poskrbeli zanj, saj sam ne more preživeti. Zato ga to, čemur vi pravite »srce«, žene, da prenese vse, da se podredi, samo da ostane povezan s tistimi, ki mu omogočajo preživetje. Toda, Loreta38, vi niste več otrok, vam ni treba več čakati, da drugi poskrbijo za vas. Čas je, da začnete skrbeti zase. In ravno to vam pravi vaša (odrasla) pamet. Ampak tako težko je biti odrasel in prevzeti odgovornost zase, kljub vsemu je lažje ostati otrok.

Ne vem, koliko vam lahko pomaga zgoraj napisano. Iz istega razloga, kot hrepenite po nečem, kar vam ne ta ne noben drug moški ne more dati, tudi dovoljujete (hladen) odnos, ki ga nikakor ne bi smeli. Tega in podobne moške potrebujete, da boste bolje razumeli in obvladali sebe. da se boste naučili odpovedati iluzijam, hkrati pa naučili od drugih zahtevati, kar bi morali, pa še ne smete in ne zmorete. Svoje najglobje rane se žal lahko naučite zaceliti samo ob nekom, ki vam jih vedno znova zadaja. Seveda pa se ob takem človeku tudi lahko naučite zavarovati pred tem, da bi vam take rane sploh zadajali. Ker zdaj imate možnost in izbiro! Če je taka »šola«, ki vam jo ponuja življenje prepočasna ali pretežka, vam priporočam, da si poiščete terapevtsko pomoč. Samo ne obupati in pa čakati na postajah, kjer je zadnji avtobus že zdavnaj odpeljal. Tudi vi si namreč zaslužite drugačno, bolj zadovoljno življenje, ker z vami ni nič narobe. Samo drugi vam niso ustrezno pomagali, da bi odrasli. Zdaj se morate tega lotiti in naučiti sami – in boste zmogli, samo pogumno naprej!

spoštovana loreta38,

od kar ste pisali je minil že mesec dni…kako se soočate s samostojnostjo v kateri ste se znašli?

vaša potreba po partnerstvu in pogrešanje odnosa z moškim vas ne bo rešila primarnih čutenj (žalost, osamljenost, pogrešanje, nemoč, prezrtost…), ki se v vas prebujajo.

velika verjetnost obstaja, da boste zaradi lastnega občutka nemoči in obupa, ponovno pristali v vezi z moškim, ki bo na tak način vstopil, ostal in izstopil iz vašega odnosa, kot se vam je to zgodilo pri zadnjem partnerju.

verjemite pa vojemu srcu…če se čutite v odnosu prezrto in frustrirano, potem v takem odnosu ni vredno ustrajati. vredni ste partnerstva v katerem boste ljubljeni in sprejeti na način, ki vas bo izpolnjevalo.

le pogumno naprej!
theo