Pozdravljeni.
Ne vem kako naj čim bolj jasno in na kratko opišem svojo situacijo… zato bom skušala nanizati čim več dejstev.

Stara sem 31 let in imam že svojo družino, 2 otroka. Imam težave z mamo, s katero sva večinoma na bojni nogi, saj se vedno takoj skregava. Zadnjič smo se videli za Božič in sicer pri stari mami. Takrat je moja mami prinesla tudi darila za moja otroka… in sicer za hčero staro 4 leta zelo majhno (za2 leti) obleko iz kika, za mlajšo hči pa igračko dojenčka iz kika in neke balerinke nogavičke za starost 1 mesec, pa je bila hči stara 4 mesece. Starejša hči ima težave s kožo (od raznih barvil, e-jev dobi izpuščaje) in ji je prinesla neke piškote iz kika (nič kaj zdrave…).
Bila sem tiho…ampak ko je velika hći doma probala obleko in ji ni bila prav sem mami rekla, da ji ni prav in ona mi je odgovorila: “ja, bo pa za tamalo, prišparaj, večjih številk niso imeli”. No in takrat mi je počil film. Rekla sem ji, da če bi kupila obleko v normalni otroški trgovini bi lahko kupila pravo številko in da naj ne kupuje daril samo zato da nekaj kupi (pa seveda čim bolj poceni!). Dodala sem, da dobr da si je lahko kupila psa (500e). No in ona mi je nazaj povedala, da sem bolan materialist in da me ima dost. Od takrat nisva imeli stikov.

Potem sem imela rojstni dan in se ni spomnila oziroma se je s zamudo, napisala mi je samo “vse najboljše”. Tako je bilo tudi celo življenje…vse s zamudo, sploh darila, plačevanje položnic za šolo ipd.
Enako sem ji tudi jaz voščila za rojstni dan, pravočasno, , dodala sem mms slike hčere stare 8mesecov, ki je 4m ni videla. Odgovorila mi je samo s “tenks”. To mi ni dalo miru… ni mi jasno kako ji je lahko vseeno za vnuke (in zame). Po tednu dni sem ji napisala ali ne bo nič komentirala kako je Manca zrasla. In mi je odpisala, da me ima dovolj, da z mano noče imeti več opravka, da kar koli reče je itak narobe in da je utrujena od mene. Ta njena izjava me je šokirala, razžalostila, res potrla…in razjezila. Kljub vsemu sem se potrudila in nazaj napisala, da če se kuja zaradi novega leta, da bi se lahko že nehala, da bi se tudi jaz lahko, pa se ne tako dolgo. Odgovorila ni.

Stvar je v tem, da me zadnje čase boli želodec, očitno se podzavestno zelo sekiram, da me je tako odpisala. Da pa bo malo bolj jasno, moram opisati še malo najine zgodovine.

Zanosila je pri 18h, z mojim očetom sta šla narazen, po rojstvu je spoznala drugega in se poročila. Z očetom mi ni pustila stikov, dejansko ji je šlo samo za preživnino. Obnašala se je res grdo, nikoli mi ni nič povedala o njem, kaj se je zgodilo. Preživnino je vedno zapravila zase, za cigarete, ona ali očim. Spomnim se kako je pred maturantskim plesom klicala k njemu domov in se na ženo drla, da ni poslal preživnine, pa sta jo z očimom že zapravila.
Znala je grozit…na primer če nisem psopravila spodnjih hlač v kopalnici mi je grozila, da jih bo prinesla v šolo in jih pokazala vsem in podobno. V 4 razredu sem bila edina brez spričevala, ker ni plačala položnic. Ne vem koliko sem bila stara, a nikoli pozabila, z otroki smo se zunaj igrali in ona pride in mi pred vsemi reče “kako imaš ti komate noge”. Stara mama mi je kupila pajkice za katere mi je mami rekla, da mi ne pašejo in jih je nosila ona. Stari mami sem pospravljala in dobivala kot otrok žepnino. Mami me je večkerat prosila za denar, na primer da je očimu kupila rojstnodvevno darilo, denarja nikoli nisem dobila nazaj. Ne spomnim se, da bi me kadarkoli objela in mi rekla, da me ima rada. Navzven deluje faca, zabavna…ampak nikoli nisem čutila njene ljubezni…ki sem jo toliko bolj potrebovala, zlasti ker pravi oče ni želel stikov z mano (le kaj mu je naredila..). Celo življenje sem psolušala, da ne bom imela kdaj za fanta “taspodnega”. No in ona je šla z očimom narazen…10 let je bila z drugim partnerjem (katerega sem sprejela), nato pa je šla še z njim narazen in ima sedaj nekoga, ki je iz Beograda, niti slovensko ne govori. Spoznala ga je preko interneta in se je iz tujine preselil v Slovenijo k njej. Baje sta tudi poročena. Mislim, da je name jezna tudi zato, ker ga nisem sprejela (pa je pred njim imela že nekoga)… dejansko je njega dala pred mene in svoje vnuke…

Skratka, najina zgodovina je burna. Ko sem rodila 8 mesecev nazaj in sva bili še v normalnem odnosu je prišla takoj ko sem prišla iz porodnišnice na kavo gledat otroka. Kljub temu, da sem rodila s carskim rezom ni vprašala ali kaj rabim, nič ni pomagala, nič ponudila…

Skratka…sedaj sem pa jaz tista slaba in ona je mene odpisala…po vsem kar sem ji jaz v življenju oprostila. 2 leti nazaj sem jo npr po telefonu klicala, če me pelje na Golnik, da imam sum na pljučno embolijo…ona pa meni, da se ji res ne da, da je skoraj že doma… Ok, bila sem zdrava, ampak vseeno je bil sum na resno zdravstveno stanje…

Za 30 rojstni dan mi je na primer prinesla masažno blazino (ki jo je dobila zastonj) in potem me je še klicala a je fajn blazina ,…pa ve, da imam masažni stol. Kljub vsemu sem se delala da sem vesela in je blazina ok, da jo “kao ne bi prizadela”… Ampak ne morem pa iz sebe in se delati, da je ona super mama in sprejeti njenega novega partnerja kot da mi je ne vem kako blizu pa jih vabiti na kavo, kosilo…to bi prišla, a se z vnuki ne bi čisto nič ukvarjala… meni pa bi po vsej verjetnosti razlagala traparije, koliko se je zredila, kako mora shujšat… resne debate je pa ne zanimajo.

kljub vsemu pa je mama ena sama in mi je hudo. NE VEM KAJ NAJ NAREDIM.
– se sprijaznim in spoštujem njeno željo ter jo pustim pri miru – ampak za vedno, saj jo 8mesečna hši sploh ne pozna, ker jo je 3krat videla (na obisk je prišla smao enkrat).,, če je sedaj ni ob nas, je ni treba nikoli…

– naj naredim še enkrat prvi korak in priznam svojo napako, da se grdo obnašam do nje (čeprav ne morem preko sebe in ji to reči, saj tudi ona ni popolna…)

Rada pa bi stvar zaključila, tako ali drugače. Odgovor da naj se pogovoriva ni mogoč,
ker ona tega ni sposobna. Dejansko tega ni sposobna. Pri 17h letih sem se počutila
zelo osamljeno, z očetom sva se uspela videti in nato ni želel več stika…doma je bilo
kot je bilo…in sem pojedla tablete. O tem nikoli nismo govorili…kot da se ni zgodilo.
Samo primer, kako ji je vseeno. Aja, navzven pri drugih me je pa vedno hvalila,
čeprav o meni ni vedela skoraj ničesar (ne ve kateri magisterij imam narejen npr in podobno).

Če ne morete iti preko sebe, kot pravite, potem ne iti. Ker vas bo še bolj bolel želodec. Mogoče vas želodec boli bolj od jeze, ki jo čutite do nje, pa jo zadržujete, ker je pač vaša mama in ne od žalosti, ker vas je odpisala. Nekaj je pojem mame, ki pomeni osebo, ki je otroka rodila, in drugo je mama – pojem, ki predstavlja materinski odnos. Vaša mama žal ne premore veliko materinskega odnosa. Če vas pri drugih hvali, sicer pomeni, da je ponosna na vas, žal pa vam to ne zmore pokazati v odnosu do vas. Vse to njeno obnašanje izraža v prvi vrsti njen odnos do nje same. Odnos, ki ga izraža do vas, je odnos, ki ga goji do sebe. Nima se kaj preveč rada. Ampak to ne pomeni, da ji morate vse oprostiti, da se morate truditi, da se ji na vse načine prilagajate, da ne poveste, kaj čutite, kaj si mislite o njenih dejanjih. Ne, kje pa. V prvi vrsti je prav, da poskrbite zase. Pomembno je, da razvijate materinski odnos sami do sebe, da si daste to, kar od mame niste mogli prejeti. Določeni odnosi v življenju so žal boleči, če je to odnos s tako bližnjo osebo kot je mama, je še bolj boleče. To so naše največje življenjske preizkušnje.

Jaz ne bi dajala dokončnih odločitev glede odnosa z vašo mamo. Za enkrat si ona ne želi imeti stika z vami, in vam ni do tega, da bi se ob njen sprenevedala, in priznavala nekaj, kar ni res. Torej za zdaj ne bosta imeli stikov. Če pa si bo mama kasneje zaželela imeti stike in boste vi na to pristali, lahko ponovno preizkusite s tem, da boste v odnos stopili s pravico, da brez obtoževanja z njene strani poveste, kaj si mislite, kaj si želite, kdo vi ste. Pa boste videli ali bo nastalo isto vzdušje med vam ali bo vajin odnos napredoval. Pa tudi vi, če si boste zaželi stikov z njo, jo lahko povabite v odnos, s tem, da imejte v mislih, da bo njen odnos do vas po vsej verjetnosti ostal enak.

Sprijazniti se s tem, da mama ni taka, kot si jo želimo imeti, če je temu tako, ni lahko. Je pa nujno v primerih, kot je vaš, da gremo lažje skozi življenje. Po navadi nam življenje materinski odnos ponudi preko drugih ljudi in fino je, če to opazimo in ta odnos sprejmemo od drugih, saj vsi potrebujemo tudi skrb, ljubezen, podporo, spodbudo.

Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka