Živijo!

Že kakšni dve leti se spopadam z samopoškodavanjem in ne vidim nekega smisla v tem da bi še naprej živela…. Poskus samomora se mi ni posrečil zanj pa ve samo ena oseba. Starši nimajo pojma o temu. Videli so moje rane ter mi “grozili” da me bodo peljali k psihologu ampak tukaj se je vse ustavilo. Na začetku me je bilo tega strah, sedaj pa bi rada šla, ker mislim da mi bo to koristilo. Ampak tukaj nastopi težava: nevem kako naj jim povem da bi rada šla. Že tako ali tako zelo burno reagirajo na vsako stvar bodisi slaba ocena ali pa da sem prišla prepozno domov. Strah me je da me bodo še bolj “žasovražli”. Nočem da me imajo za noro ali kaj takega. Ne želim si več živet v svetu v katerem sem si sama sebi sovražnik. Po eni strani si želim umreti ker ne vidim več prihodnosti zame, po drugi strani me je pa strah zato ker vem kako bom tem prizadela svoje bljižnje… Če pa spet pomislim sem vedno jaz tista ki jih prizadane ali pa razočara…
Res ne vem več kaj narediti…

Hvala za odgovor

Pozdravljeni,

Hvala za vaše sporočilo.

Naj se vam prvo opravičim za pozen odgovor, sem namreč na področju, kjer je internet težko dostopen.

Slišim, da ste v veliki stiski in rabite pomoč. Včasih se znajdemo v okoliščinah, ki so stresne in zahtevne ter težko vidimo luč na koncu tunela, vendar ta luč vedno je, samo dovolj dolgo moramo vztrajati. Hkrati imamo okoli sebe ljudi in strokovnjake, ki so nam pripravljeni pomagati. Morda so vam tudi starši želeli pomagati in vas zato usmerjajo k psihologu? Kolikor razumem ste še mladoletni? V primeru, da bi vam bilo vseeno težko to povedati staršem, lahko pomoč poiščete tudi sami. Na voljo imate več vrst pomoči: psihološko svetovanje, psihoterapijo, psihiatrijo…

Sem vam tudi na voljo za dodatna vprašanja. Do 23.1. Sem odsoten tako, da moji odgovori ne bodo takojšnji.

Ne skrbite, sem prepričan, da boste stisko prebrodili, pustite si pa tudi pomoči drugih. Tukaj smo zato, da si med seboj pomagamo.

Lepo vas pozdravljam,