Lep pozdrav!!

Na vas se obračam, ker re ne vem več zakaj se to dogaja in kako naj ukrepamo… Moj brat je star 26 let. Ima dokončano izobrazbo in je tudi delal, vendar sedaj le poseda doma. Kadi travo že od začetka srednje šole. Doma ne da nič za stroške, sloni na starših, prespi cele dneve, ne naredi nič. Zadnjič smo našli v njegovi sobi digitalno tehtnico!!?? Sami si to razlagamo ( najbrž dila travo) ko pa sem ga vprašala če je to res ni niti zanikal. Oče je rekel da ga bo postavil pred vrata (kar mislim da ni slab ukrep) vendar ima brat zaledje pri moji mami. Pogovarjat se z njim ne da, ker se začne kar dreti, ko vidi, da mu greš blizu. Nikogar ne psti do sebe, v bistvu se niti ne zaveda da ima problem… njemu je itak vse cool. Je pa še nekaj (mama je že zbolela zaradi vsega kar se je pri nas dogajalo, alkohol..) in me resno skrbi kaj bo. Kako naj ukrepamo. Če se ga postavi pred vrata ga pomoje niti nebi ganilo, ker mu je itak vseeno za družino, sam da ma prijatelje, ki so precej mlajši od njega in na robu prepada. Ali lahko prisiliš človeka da gre na zdravljenje in kako? Kaj lahko storimo?

Hvala za vaš odgovor. Lep dan vam želim!!

Draga Nina,

Uživanje drog je samo zunanji odgovor na primanjkljaj pozitivnega smisla življenja in pomanjkanje vrednot. Človek brez smisla življenja je tudi brez vsakega dostojanstva in počasi usmerjen v samouničenje. Za uporabnike drog je značilna kronična nemotivacija, ravnodušje, neodgovornost, strah pred prihodnostjo, nedoraslost.. kar se kaže tudi pri vašem bratu, ki pri svojih 26-ih letih, ko bi moral imeti največ energije in elana brez volje in smisla v življenju poseda in »zajeda« vašo družino.

Brat bo slonel na starših toliko časa kolikor časa mu bodo to omogočali-zelo preprosto, če mu že leta uspeva izkoriščati starše zakaj bi torej iskal službo, plačeval položnice itn. če je bolj lagodno tako kot je, zakaj bi se trudil, če se namesto njega trudi njegova mama in če ga nihče ne postavi pred odgovornost- sam se zagotovo ne bo.
Menim, da očetov ukrep res ne bi bil slab- edino na tak način bo prisiljen, da se zgane iz pasivnosti.

Neizbežna pri vsem je usklajenost med mamo in očetom, skupaj naj naredita načrt kako bosta ravnala, da ga spravita iz »lera«.
Starša se lahko vključita v katero od skupin za starše (tudi pri nas) saj je bistveno ozaveščanje in spoznanje staršev, da imajo v hiši odvisnika ne bolnika, ki so mu dolžni dati vse. Dokler bo mama podpirala svojega »nedoraslega sinčka« bo on to s pridom izkoriščal, nikdar ji za to tudi ne bo hvaležen. On skrbi le za lastne užitke in se v vaši družini obnaša skrajno egoistično.

Zanima me kaj pa ste že naredili do sedaj oziroma vsaj poskušali storiti?

Ne, človeka ne moreš prisiliti, da gre na zdravljenje tudi, če ga- od zdravljenja ne bo imel nič. Komuna je prezahtevna odločitev zahteva celega človeka in neomajno motivacijo z veliko željo po spremembi, če tega ni tudi uspeha ne bo.
Čimprej ga postavite pred odgovornost!

Za konkretne nasvete me prosim pokličite na spodnjo telefonsko štev

Hvala za vaš odgovor.

Hudo je ko se moraš sprijazniti s tem, da tvoj brat propada…
Hudo je ko vem da če ga oče postavi pred vrata, bo mami klonila in najbrž bo spet potrebovala zdravljenje.
Baje ga čaka uklonilni zapor in sicer 30 dni. Kaj bo to pomenilo oziroma doprineslo ne vem. Morda bo ukapiral, da je to dno in se streznil.
Kaj pa če ne? V zaporih so še večji odvisniki in barabe, ki ga lahko še bolj potegnejo.

Naj vam odgovorim kaj smo naredili do sedaj. Šele sedaj vidim da najbrž nič. Kaj pa bi lahko? Razen tega da se poskušaš z njim pogovoriti in se raje hitro skrega, da mu ja nebi težil.
Mislim da je največji problem v tem, da je on zadovoljen s takšnim življenje in se mu nezdi nič narobe.

Imam že svojo družino in moram imeti pogum, voljo in živce za njo, saj mi je prioriteta. Težko se soočam z vsem tem kar se dogaja pri nas in kar se je dogajalo.

Pretekli dogodki so na bratu pustili velike rane, jaz sem pregurala…

Glede tega pa da bi se starša udeležila kakšne skupine pa… sem predlagala očetu, pa je takšne vrste človek, da njemu ne bo noben pamet solil… žal.

Hvala vam za vaš čas…