Kako naj odreagiram?
Dragi moji, kaj bi vi naredili v mojem primeru?
Sine ima 4 leta in hodi v vrtec. Letos je dobil novega sošolca, na mojo nesreču vnuka družinskih prijateljev mojih staršev. Postala sta najboljša prijatelja. Kar naenkrat je pričel domov prinašati razne grde besede in nas zmerjati (povsod naokrog – v trgovinah in še kje), da smrdimo, da “smo pokakani”, da smo taki in drugačni – verjemite – zelo nerodna situacija. Nekaj časa smo ignorirali, potem ni šlo več. Poleg tega nas je pričeč brcati, gristi, metati kamenje, tepsti, odgovarjati. Ubogal ni čisto nič, domov je hodil popraskan, dvakrat je rekel, da mu je “prijatelj” vrgel kamen…
Ko sem bila na robu obupa, sem vzgojiteljici prosila za razgovor. Tudi oni sta povedali, da je v oddelku zadnje čase res nemogoče in da največji nemir vnaša prav “naš prijatelj”. Naj povem, da dečka ni nihče imenoval ne po priimku, ne po imenu, vendar je ime viselo neizrečeno v zraku. Prosila sem za diskretnost, saj sem se nanju obrnila res v skrajnem obupu.
V zadnjih dveh, treh mesecih je sine postal drugačen, ponovno uboga in res smo si oddahnili. Danes pa je vame treščilo kot strela z jasnega – mami mi je cela obupana povedala, da naj bi nekdo (na sestanku smo bila tri!) fantkovim staršem rekel, da sem se jaz pritožila nad njim. Menda so jih takrat klicali na pogovor, danes pa naj bi jim povedali, da sem se nad njihovim otrokom pritožila jaz!
Ne maram zdrah, zato sem prosila za diskretnost in dečka – ponovno poudarjam, nisem imenovala. Vzgojiteljici sem prosila, če bi lahko malo popazili na dogajanje.
Kaj naj naredim? Mami je hudo, ker so menda prijatelji zelo prizadeti in užaljeni.
Vem, da bolj kot mešaš, bolj smrdi, vendar bi najraje šla k vzgojiteljicama in jima pojasnila, da vem, kaj je zakon o varovanju osebnih podatkov in kakšne so lahko pravne posledice (saj ju ne bi tožila, samo dala bi jima vedeti, da me ne bosta vlekli za nos), vendar se bojim, da bi potem sineta šikanirali. Poleg tega sta me izigrali, ker nisem hotela, da klličejo fantkove starše na pogovor, in sem ju prosila, naj popazita na dogajanje med bivanjem v vrtcu ter ju prosila za diskretnost. Brez zdrah in brez opravljanja.
Zaleglo je in to je najbolj vazno. Naj bodo veseli, da jim je sploh kdo povedal in so lahko stvar popravili, ce ze res niso vedeli, kako se njihov sin obnasa. Vsi otroci v vrtcu so enako vazni, prav tako vsi starsi! Ce bi se pritozila ti ali pa kdo drug, je cisto popolnoma vseeno. Ce ti bojo kdaj kaj rekli, jim lahko to mirno tudi poves.
Mislim, da se tukaj sekira predvsem tvoja mama, kar je cisto mimo, ker se je kot prv to ne tice, ce pa ze, bi se morala potegniti zate in za tvojega otroka, ki se ga je lotil drug otrok in ga tudi ucil slabih stvari. Zadeva pa je zdaj itak zakljucena. Zadevni starsi in vzgojitelji so namrec ukrepali in situacija se je popravila.
Ja, so zelo zamerili. Menda so prizadeti. Saj pravim, da mi je hudo zaradi moje mame, ker se sekira. Pravi, naj se pogovorim z mamico…
Na žalost so ljudje, ki razumejo, so pa tudi taki, ki se ne vprašajo, kaj je narobe z njihovim otrokom. Sama vem, da tudi moj marsikatero ušpiči in če si zasluži grajo, si jo pač zasluži. Kamenja pa ni nikoli prej metal in tudi nasilen ni bil.
Nikoli nisem rekla: “Ne, moj pa teha že ne počne!”. Tudi pri starejšem. Ampak ljudje smo različni.
Vedno obstaja veliko načinov, kako se predoči nek problem – s pravim lahko dosežeš popolnoma enak izid, brez da se po nepotrebnem zapleteš. Enkrat bo zagotovo priložnost, da jasno poveš vzgojiteljicam, da si od njih pričakovala, da na podlagi izkušenj najdeta pravi prijem, da v svojem oddelku preprečita, da bi prihajalo do nevarnih situacij – brez omembe imen. In iz napisanega je meni osebno metanje kamenja najbolj sporno… Če pa mi neki znanci znancev zamerijo, da želim zaščititi svojega otroka, je to njihov problem.
Bolj kot to me je zbodla v tvojem večkrat uporabljena beseda: ubogati. Tako majhni otroci so prilagodljivi, vodljivi, da se jim razumljivo razložiti, zakaj nekaj ja in zakaj ne. Postaviti meje. Odreagirajo čisto skladno s pričakovanji, če jih znamo ne samo grajati, temveč tudi pohvaliti. In starši se moramo zavedati, da se tudi sklepanja prijateljstev naučijo iz svojih izkušenj…
toto-prvo ar mi je padlo v oči je to,da obsojaš drugega otroka za tisto,kar počne tvoj doma. 4 letnega otroka pa ja lahko obvladaš.
V srednji šoli bo imel sosolce take in drugačne. Eni bodo šmrkali koko,drugi kradli, tretji bili nesramni do učiteljev. Kaj boš takrat rekla? Ti se trudi,da svojega sina vzgajaš tako kot je treba in kaj delajo drugi naj njihovi starši o tem belijo glavo.
jaooo… ti bi kar vzgojiteljicama grozila s tožbo… se mi zdi, da si malce preveč na široko razlagaš zakon o varstvu osebnih podatkov… ja kaj pa naj bi onidve naredile? če ne bi kontaktirale takrat staršev, bi bilo še vedno tako, kot je bilo, se pravi, da je učinkovalo. če pa so starši užaljeni, ker je njihovo dete bilo malo okrcano, pa je to sedaj njihov problem.
Oh, prosila sem za nasvet. Vem, kako vzgajam svojega otroka – med drugim ne dobi vseh materialnih dobrin, ki si jih želi, kot veliko drugih, saj starši menijo, da s tem popravljajo napake, ki jih delajo s pomanjkanjem časa, na lep način mu skušam dopovedati, kaj se sme in česa ne, tako da tukaj ne potrebujem obsojanja. Nikoli še nisem nikomur rekla “ne, moj pa ni tak”, ker vem, da je lahko tak in ne krivim drugih za njegovo obnašanje. Ampak stvari se dogajajo tudi če človek misli, da vzgaja prav. Mar ne? Ste vi popolni?