Strah me je…neizmerno se bojim…

Pred dobrimi dvajsetimi leti smo se naselili v blok, čisto nov je bil..same mlade družine, skoraj še mi otroci že z majhnimi bitji. Iz vseh koncev smo se naselili, male bučke so nas globoko povezale med seboj..igrali so se, vedno so tičali skupaj..naš blok je bil blok ” odprtih vrat “. Počasi smo se razselili, nekateri v drug kraj, večina si nas je zgradila hiše v istem kraju. Toda še vedno smo prijatelji med seboj,tudi otroci so ostali zelo navezani drug na drugega..

In pred skoraj štirimi leti smo pokopali ” našega ” fanta ( če mu brišeš ritko, ga imaš kar malo za svojega), še osemnajst let mu ni bilo. Toliko žalosti je bilo takrat. Končno je to nekako odšlo malo stran, se je zgodilo ponovno. Pred desetimi dnevi smo izgubili drugega, temu je bilo 21 let.

In sedaj tisto grozno vprašanje : Kateri je naslednji na vrsti, ali je naš blok res zaklet ali kaj ? Ne vem in ne znam pregnati teh misli. Tako zelo se bojim…
Poizkušam trezno razmišljati, toda ne gre..Kako naj si pomagam, da se mi ne zmeša ?

Žal mi je za vašega fanta.

Težko je razmišljati drugače, tudi sama sem včasih razmišljala v smeri, da nekaj, tu kjer živimo, ni v redu. Sedaj se ne sprašujem več, vzeli so mi kar sem imela najraje, kaj sledi ne vem in niti nočem vedeti, vem le, da blok ni kriv….